Predlagam da se v primeru povzročitve prometne nesreče pod vplivom alkohola ali prepovedanih substanc, povzročitve uničenja tuje lastnine ali premoženjske škode ali povzročitev druge kršitve se osebi, ki prejema socialne transferje se le ta zmanjša za znesek za popravilo povzročene škode. Oseba bi morala tudi biti napotena na družbeno koristno delo glede na to kakšna kršitev je narejena.
Če bo predlog prejel vsaj 22 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Po preučitvi predloga predlagatelja Ministrstvo za pravosodje v nadaljevanju posreduje odziv z vidika resorne pristojnosti za kaznovalno pravo (37. člen Zakona o državni upravi; v nadaljevanju: ZDU-1; Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US, 126/07 – ZUP-E, 48/09, 8/10 – ZUP-G, 8/12 – ZVRS-F, 21/12, 47/13, 12/14, 90/14 in 51/16), in sicer glede predloga, ki se nanaša na (obvezno) napotitev na opravljanje dela v splošno korist.
Uvodoma pojasnjujemo, da je skladno s četrtim odstavkom 49. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava; Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06, 47/13 in 75/16) prisilno delo prepovedano. Delo v splošno korist kot oblika nadomestitve plačila izrečene globe in stroškov postopka določa 19.a člen Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1; Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13, 74/14 – odl. US, 92/14 – odl. US, 32/16, 15/17 – odl. US in 73/19 – odl. US) – storilec, ki zaradi svojega premoženjskega stanja oziroma zmožnosti za plačilo ne more plačati globe in stroškov postopka v višini najmanj 300 eurov, lahko najpozneje do poteka roka za plačilo predlaga, da se plačilo globe in stroškov postopka nadomesti z delom v splošno korist. Skladno z drugim odstavkom 19.a člena ZP-1 sodišče odobri nadomestitev plačila globe in stroškov postopka z delom v splošno korist predlagatelju, ki bi bil upravičen do redne brezplačne pravne pomoči po materialnem kriteriju iz zakona, ki ureja brezplačno pravno pomoč.
13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP; Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo, 23/08, 15/14 – odl. US in 19/1) določa pravilo, da je socialno stanje predlagatelja nadomestitve globe in stroškov postopka z delom v splošno korist oziroma socialno stanje njegove družine zaradi plačila globe in stroškov prekrškovnega postopka ogroženo, če mesečni dohodek predlagatelja (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke.
S praktičnega vidika predmetni kriterij pomeni, da je nadomestitev globe in stroškov postopka možna pri storilcih, katerih mesečni dohodek (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega pribl. 804 evre mesečno. Kriterij iz 13. člena ZBPP je določen iz razloga, saj sta oba instituta – brezplačna pravna pomoč in delo v splošno korist – namenjena socialno šibkejšim osebam, zato tudi ni razlikovanja med prosilci za brezplačno pravno pomoč in predlagatelji nadomestitve plačila globe in stroškov postopka z delom v splošno korist; pri obeh vrstah prosilcev se tako preverja celotno premoženjsko stanje družine (če jo storilec prekrška ima) in ne morda samo premoženjsko stanje storilca prekrška. Glede na navedeno delo v splošno korist iz ZP-1 ni omejeno le na prejemnike denarne socialne pomoči, ampak vse osebe, katerih lastni dohodek ali dohodek družine ne presega cenzusa iz 13. člena ZBPP.
Delo v splošno korist pa z vidika kazenskega prava pomeni tudi institut nadomestne izvršitve kazni zapora – kazen zapora do dveh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, se lahko izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe delo v splošno korist (osmi odstavek 86. člena Kazenskega zakonika; v nadaljevanju: KZ-1; Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 3/20 in 91/20).
Izvrševanje dela v splošno korist za polnoletne storilce prekrškov in kaznivih dejanj ureja Zakon o probaciji (v nadaljevanju: ZPro; Uradni list RS, št. 27/17). Samoupravne lokalne skupnosti so dolžne zagotavljati delo v splošno korist v okviru nalog iz svojih pristojnosti in zagotavljati izvajalce sankcij za njegovo izvrševanje. Izvajalec, kjer oseba opravlja delo v splošno korist, pa je lahko vsaka pravna oseba v Republiki Sloveniji, ki opravlja humanitarne ali komunalne dejavnosti, dejavnosti s področja varstva narave ali druge dejavnosti v javnem interesu, če teh dejavnosti ne izvaja izključno zaradi pridobivanja dobička – tretji in četrti odstavek 23. člena ZPro. Izvrševanje dela v splošno korist pripravi, vodi in nadzoruje pristojna probacijska enota (drugi odstavek 23. člena ZPro), ki izbere ustrezno izvajalsko organizacijo, izbor le-te pa ni vezan na vrsto kršitve zaradi katere se opravlja delo v splošno korist.
Glede na to, da prisilno delo v Republiki Sloveniji ni dovoljeno, da ZP-1 ureja delo v splošno korist kot obliko nadomestitve plačila globe in stroškov postopka, da KZ-1 določa delo v splošno korist kot obliko nadomestitve kazni zapora do dveh let, ne glede na socialni status osebe, štejemo, da predlog predlagatelja ni ustrezen za nadaljnjo obravnavo.
Zakon o socialno varstvenih prejemkih (Uradni list RS, št. 61/10, 40/11, 14/13, 99/13, 90/15 in 88/16; v nadaljevanju), ki ureja pravico do denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka, omogoča zmanjšanje oziroma zavrnitev dodelitve denarne socialne pomoči oziroma varstvenega dodatka le zaradi višine lastnih dohodkov in premoženja osebe oziroma zaradi dejstva, da oseba minimalnega dohodka ne dosega iz razlogov na katere je lahko vplivala.
S tem v zvezi pojasnjujemo, da veljavna ureditev na tem področju izhaja iz ustavnega načela socialne države (2. člen Ustave RS) ter iz pravice do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave RS). Na tej podlagi ter upoštevajoč sodno prakso Ustavnega sodišča Republike Slovenije, za namen uveljavitve denarne terjatve (na primer znesek za popravilo povzročene škode) ni dovoljeno poseči v stvari ali pravice, ki so nujne za zadovoljitev osnovnih življenjskih potreb dolžnika in oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati.
Za namen zagotovitve spoštovanja obeh ustavnih načel, so ustrezne rešitve vsebovane tudi v drugih predpisih. Skladno z določbo 101. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 37/08 – ZST-1, 45/08 – ZArbit, 28/09, 51/10, 26/11, 17/13 – odl. US, 45/14 – odl. US, 53/14, 58/14 – odl. US, 54/15, 76/15 – odl. US, 11/18, 53/19 – odl. US, 66/19 – ZDavP-2M in 23/20 – SPZ-B), so iz izvršbe izvzeti prejemki iz naslova denarne socialne pomoči in varstvenega dodatka. Tudi v primeru oseb, ki prejemajo dohodek iz delovnega razmerja, sta ustavni načeli spoštovani na način, da določba 102. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju zagotavlja, da je za denarne terjatve (na primer znesek za popravilo povzročene škode) z izvršbo mogoče seči le do dveh tretjin prejemkov, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 76 % minimalne plače, če dolžnik preživlja družinskega člana ali drugo osebo, ki jo mora preživljati po zakonu, pa tudi znesek v višini prejemka, določenega za osebo, ki jo preživlja dolžnik, po merilih, ki jih določa zakon, ki ureja socialno varstvene prejemke, za dodelitev denarne socialne pomoči.
Glede na to, da zakonske rešitve, ki preprečujejo poseg v denarno socialno pomoč oziroma varstveni dodatek za namen poplačila denarnih terjatev, temeljijo na ustavnih načelih, ocenjujemo, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.