Nakup nepremičnine za tujce

Odziv Ministrstva za pravosodje

V zvezi z navedenim predlogom uvodoma pojasnjujemo, da lahko v Republiki Sloveniji tujci (Fizične osebe, ki niso državljani Republike Slovenije in pravne osebe, ki imajo svoj sedež zunaj Republike Slovenije - 2. člen Zakona o ugotavljanju vzajemnosti; Uradni list RS, št. 27/17) na podlagi 68. člena Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a) pridobivajo lastninsko pravico na nepremičninah pod pogoji, ki jih določa zakon ali mednarodna pogodba, ki jo ratificira državni zbor. Glede na veljavne mednarodne pogodbe v naši državi obstajajo za državljane posameznih držav različni režimi pridobivanja lastninske pravice na nepremičninah.

Državljani držav članic Evropske unije (EU), Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) in Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA) lahko pridobivajo nepremičnine na ozemlju Republike Slovenije na podlagi vseh pravnih temeljev, pod enakimi pogoji, kot veljajo za državljane Republike Slovenije. Podlaga za to so sklenjene mednarodne pogodbe (Pristopne pogodbe k EU, Sporazum o Evropskem gospodarskem prostoru in Konvencija o organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj).

Lastninsko pravico na nepremičninah na ozemlju Republike Slovenije lahko pod enakimi pogoji, kot veljajo za državljane Republike Slovenije, pridobivajo tudi osebe s statusom Slovenca brez slovenskega državljanstva na podlagi Zakona o odnosih Republike Slovenije s Slovenci zunaj njenih meja (Uradni list RS, št. 43/06 in 76/10) in osebe v sedaj začetih postopkih vknjižbe lastninske pravice na nepremičninah tujcev iz bivših republik SFRJ, ki so vse pogoje za vknjižbo izpolnjevali že pred 31. 12. 1990 (vendar pa vpis ni bil realiziran oziroma postopek vpisa v zemljiško knjigo ni bil začet), na podlagi Sporazuma o vprašanjih nasledstva (Uradni list RS – MP, št. 20/02).

Fizične in pravne osebe držav kandidatk za članstvo v Evropski uniji (Republika Makedonija, Črna gora, Republika Srbija, Republika Albanija) za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah v Republiki Sloveniji potrebujejo pozitivno odločbo o ugotovitvi vzajemnosti, kot to določata Zakon o pogojih za pridobitev lastninske pravice fizičnih in pravnih oseb držav kandidatk za članstvo v Evropski uniji (ZPPLPKEU; Uradni list RS, št. 61/06) in Zakon o ugotavljanju vzajemnosti (ZUVza-1; Uradni list RS, št. 27/17).

Zakon, ki bi omogočal državljanom in pravnim osebam držav, ki se ne uvrščajo v nobeno od zgoraj naštetih skupin, pridobitev lastninske pravice na nepremičninah v Republiki Sloveniji na podlagi pravnega posla (kot je npr. kupoprodajna pogodba), še ni bil sprejet, prav tako tudi ni bila ratificirana nobena mednarodna pogodba, ki bi to omogočala.

Na ravni EU je bila sprejeta Direktiva Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas (v nadaljevanju: Direktiva; Uradni list EU, L 016, 23.1.2004, str.44), ki je bila v slovenski pravni red prenesena s spremembami Zakona o tujcih (ZTuj-1B; Uradni list RS, št. 93-4016/2005), ki je stopil v veljavo 20. 11. 2005. Navedena direktiva določa pogoje za dodeljevanje in odvzem statusa rezidenta za daljši čas, ki ga zagotavlja država članica državljanu tretje države, ki zakonito prebiva na njenem ozemlju, ter z njim povezanih pravic ter pogoje prebivanja za državljane tretjih držav, ki uživajo status rezidentov za daljši čas, v drugih državah članicah, kot je tista, ki jim je dodelila ta status.

Državljani tretjih držav, ki imajo priznan status rezidenta za daljši čas na podlagi Direktive, imajo skladno z 11. členom Direktive pravico do enake obravnave v primerjavi z državljani države, v kateri prebivajo, na področju ekonomskih in socialnih pravic.

Skladno z (f) točko prvega odstavka 11. člena Direktive se rezidenti za daljši čas obravnavajo enako kot državljani na področju dostopa do blaga in storitev ter dobav blaga in opravljanja storitev, dostopnih javnosti, ter postopkov za pridobitev nastanitve. Pri tem zadevna določba pokriva le namestitve, ki so dostopne javnosti, ne pa aktivnosti, povezane z namestitvijo na splošno (Kot je to urejeno za državljane držav članic Unije. V 9. členu Uredbe (EU) št. 492/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. Aprila 2011 o prostem gibanju delavcev v Uniji, je določeno, da delavec, ki je državljan države članice in je zaposlen v drugi državi članici, uživa vse pravice in ugodnosti, ki jih imajo domači delavci glede nastanitve, vključno z dostopom do lastništva stanovanja, ki ga potrebuje.), in tako ne določa enake obravnave pri pridobivanju lastninske pravice na nepremičninah.

Glede na navedeno ocenjujemo, da je področje, obravnavano v konkretnem predlogu, ustrezno urejeno v veljavni zakonodaji.