6. 8. 2020
Odziv Ministrstva za javno upravo
Zakonodaja, ki ureja pravice in obveznosti funkcionarjev, posebej ne ureja izpolnjevanja pogojev posameznikov za kandidiranje na funkcijo ministra. V načelu imajo namreč dostop do javnih funkcij vsi državljani Republike Slovenije, kar ne dopušča predpisovanja natančnejših pogojev za zasedbo teh (političnih) funkcij. Izbira ministrov (vlade) je v vseh demokratičnih državah v celoti znotraj diskrecijske pravice mandanta, se pravi parlamenta. Od Državnega zbora pa se seveda pričakuje, da bo, v skladu s predpisanim postopkom, na ministrska mesta imenoval ustrezne oziroma najboljše kandidate, ki so po njegovi presoji na voljo. Pojasnjujemo, da veljavna ureditev glede imenovanja ministrov in ostalih funkcionarjev kot tudi njihovega položaja med izvrševanjem funkcije in pravic po prenehanju mandata temelji na Ustavi Republike Slovenije in na različnih zakonih, in sicer na Zakonu o funkcionarjih v državnih organih (Uradni list RS, št. 30/1990 in spremembe), Zakonu o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/2005-UPB4 in spremembe), Zakonu o vladi (Uradni list RS, št. 24/2005-UPB1 in spremembe), Zakonu o poslancih (Uradni list RS, št. 112/2005-UPB2 in spremembe), Zakonu o državnem svetu (Uradni list RS, št. 100/2005-UPB1 in spremembe), Zakonu o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 94/2007-UPB2 in spremembe), Zakonu o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/2007-UPB1 in spremembe), Zakonu o računskem sodišču (Uradni list RS, št. 11/2001) in Zakonu o varuhu človekovih pravic (Uradni list RS, št. 71/1993 (15/1994).
V zvezi z izpolnjevanjem splošnih pogojev za imenovanje kandidata na funkcijo ministra, Ministrstvo za javno upravo pojasnjuje, da ministre imenuje in razrešuje Državni zbor Republike Slovenije na predlog predsednika vlade po izvedeni predstavitvi kandidata za ministra na pristojnem delovnem telesu Državnega zbora Republike Slovenije, kar je urejeno v drugem odstavku 112. člena Ustave Republike Slovenije. Poslovnik državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13, 38/17 in 46/20, v nadaljevanju: Poslovnik) določa, da predsednik vlade najkasneje v 15 dneh po izvolitvi predlaga državnemu zboru imenovanje ministrov. Predlog kandidatur pošlje pisno predsedniku državnega zbora, predlog pa vsebuje listo kandidatov za ministre z navedbo imena in priimka, datuma rojstva in naslova prebivališča ter pisno privolitev kandidata, kar je urejeno v 229. členu poslovnika.
Upoštevaje navedeno torej predsednik vlade predlaga kandidate za ministre, ustreznost oziroma strokovna usposobljenost kandidata za vodenje ministrstva pa se preverja na predstavitvi pristojnemu delovnemu telesu državnega zbora in z odgovori na vprašanja njegovih članov, pri čemer pa sama kandidatura ni pogojena ne s članstvom v politični stranki, kot tudi ne s splošno izobrazbo in usposobljenostjo ter z izpolnjevanjem drugih pogojev in kompetenc. V primeru, da predstavitev kandidata ni ustrezna, kar ugotovi delovno telo v svojem mnenju, lahko na podlagi drugega odstavka 231. člena predsednik vlade umakne predlog kandidature za ministra in hkrati predloži novo kandidaturo za delovno področje, ki ga zakon določa za resor, ki naj bi ga kandidat prevzel. Kandidat za ministra lahko tudi sam odstopi od kandidature.
Ne glede na navedeno pa še pojasnjujemo, da za imenovane funkcionarje izvršilne veje oblasti že Ustava Republike Slovenije v 3. členu določa, da oblast izvršujejo državljani, in sicer neposredno in z volitvami. Ministri so funkcionarji izvršilne veje oblasti, zato lahko na podlagi navedene ustavne določbe to oblast izvršujejo le, če so državljani Republike Slovenije.
Podobno tudi v zvezi s predlogom glede pogoja nekaznovanosti kandidata za ministra ugotavljamo, da je že urejena prepoved opravljanja posameznih javnih funkcij v primeru izrečene obsodbe. Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15, 38/16, 27/17, 23/20 in 91/20, v nadaljevanju KZ-1) namreč določa, da se pravne posledice obsodbe smejo predpisati samo z zakonom in nastanejo po samem zakonu, s katerim so predpisane (tretji odstavek 78. člena KZ-1), kar pomeni, da je sodišče z gotovostjo ugotovilo, da je oseba storila kaznivo dejanje, zaradi česar obsojenca zadanejo pravne posledice, ki so v prepovedi pridobitve posameznih pravic (drugi odstavek 79. člen KZ-1) in sicer:
- prepoved opravljanja posameznih javnih funkcij ali pooblastil uradne osebe;
- prepoved pridobitve posameznega poklica ali sklenitve pogodbe o zaposlitvi;
- prepoved pridobitve posameznih dovoljenj ali odobritev, ki jih dajejo državni organi s svojo odločbo.
V zvezi s predlogom pojasnjujemo še, da ne Ustava Republike Slovenije kot tudi ne uvodoma našteti predpisi, ki urejajo položaj funkcionarjev, ne pogojujejo izvajanja aktivne ali pasivne volilne pravice in/ali kandidiranje na funkcijo v izvršilni veji oblasti s politično pripadnostjo ali s članstvom v politični stranki. Pravica do zbiranja in združevanja iz 42. člena Ustave Republike Slovenije je temeljna človekova pravica, ki omogoča svobodno izražanje mnenj in oblikovanje politične volje. Posebej pravica do svobodnega združevanja sodi v sklop temeljnih ustavnih vrednot, ki jih je treba posebej spoštovati in dosledno zagotavljati njihovo resnično udejanjanje. Pravica vključuje pravico do ustanavljanja političnih strank in njihovega delovanja in je izhodišče za večstrankarski politični sistem, brez katerega svobodna demokratična družba ne more obstajati. Omejitve te pravice, ki se nanašajo na izvajanje funkcije sodnika in opravljanje nalog policista in vojaka, z namenom neodvisnosti opravljanja poklica, Ustava Republike Slovenije že ureja.
V skladu z Zakonom o Vladi Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 24/05 – uradno prečiščeno besedilo, 109/08, 38/10 – ZUKN, 8/12, 21/13, 47/13 – ZDU-1G, 65/14 in 55/17, v nadaljevanju: Zakon o Vladi) vlada v skladu z ustavo, z zakoni in z drugimi splošnimi akti Državnega zbora določa, usmerja in usklajuje izvajanje politike države. Prav tako vlada predlaga Državnemu zboru Republike Slovenije v sprejem zakone, državni proračun, nacionalne programe in druge splošne akte, s katerimi se določajo načelne in dolgoročne politične usmeritve za posamezna področja iz pristojnosti države in je v skladu s 4. členom Zakona o Vladi odgovorna Državnemu zboru za politiko države, ki jo vodi, in za razmere na vseh področjih iz pristojnosti države. Vlada nadzoruje delo ministrstev, jim daje smernice za izvajanje politike in za izvrševanje zakonov, drugih predpisov in splošnih aktov ter skrbi, da ministrstva usklajeno izvršujejo svoje naloge. Glede na to ne bi bilo smiselno, da bi pravico do političnega udejstvovanja zaradi kandidature za ministra kakorkoli omejevali, še posebej izhajajoč iz nalog in pristojnosti vlade in vloge ministra, ki v skladu s sprejeto politiko vodi in predstavlja ministrstvo, izdaja predpise in druge akte, kar ureja 16. člen Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 – odl. US, 126/07 – ZUP-E, 48/09, 8/10 – ZUP-G, 8/12 – ZVRS-F, 21/12, 47/13, 12/14, 90/14 in 51/16).
Upoštevaje vse navedeno Ministrstvo za javno upravo ugotavlja, da normativni okvir že omogoča, da funkcijo ministra v izvršilni veji oblasti zasede strokovna in kompetentna oseba za resor, v katerem bo izvrševala funkcijo ministra,