Predlagam, da država oz. vsi davkoplačevalci prenehajo financirati cerkev, naj se cerkev loči od države. Financira oz. vzdržuje se naj samo s pomočjo dajatev vernikov oz. tistih, ki zahajajo v cerkev.
Če bo predlog prejel vsaj 26 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Odziv Ministrstva za kulturo
MK vam v nadaljevanju tega odgovora posreduje pojasnila, da načelo ločitve države in verskih skupnosti po ustavnosodni praksi ni razlog za prenehanje državnega financiranja cerkve oziroma verskih skupnosti in da je načelo samofinanciranja verskih skupnosti iz prispevkov (dajatev) vernikov že vključeno v 29. člen Zakona o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/07, 46/10 - odl. US, 40/12 - ZUJF, 100/13; v nadaljnjem besedilu: ZVS).
Temeljne informacije o državnem financiranju verskih skupnosti so razvidne iz ustavnosodne prakse, in sicer ustavnosodne odločbe št. U-I-92/07 (Uradni list RS, št. 46/10; v nadaljnjem besedilu: ustavnosodna odločba) Ustavnega sodišče Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: ustavno sodišče).
V 130. točki obrazložitve ustavnosodne odločbe ustavno sodišče ugotavlja, da državno financiranje verskih skupnosti ni dolžnost države, ki bi izhajala iz človekove pravice svobode vesti (41. člena Ustave Republike Slovenije; v nadaljnjem besedilu: ustava), zato posamezniki praviloma nimajo pravice zahtevati, naj jim država financira uresničevanje te pravice, razen v primerih izjemnih okoliščin, ko je financiranje katerega od vidikov verske dejavnosti nujno (npr. vojaške misije v tujini) in da državno financiranje verskih skupnosti samo po sebi, če ga država omogoča, ni ustavno nedopustno, če ne nasprotuje načelu ločenosti države in verskih skupnosti (zlasti zahtevi po svetovnonazorski oziroma verski nevtralnosti države).
Primer neposrednega državnega financiranje religije/verskih skupnosti oziroma verske dejavnosti verskih skupnosti je npr. posebna pravica verskih skupnosti iz 27. člena ZVS, ki dosedaj še ni bila predmet ustavnosodne presoje. Določba 27. člena ZVS nalaga državi državno financiranje posebne pravice verskih skupnosti – pravice do namenske državne finančne pomoči za plačilo prispevkov zavarovanca za socialno varnost uslužbencev cerkva in drugih verskih skupnosti, ki jo literatura praviloma razume kot neposredno državno financiranje religije/verskih skupnosti oziroma financiranje verske dejavnosti verskih skupnosti. Iz 123. točke obrazložitve ustavnosodne odločbe je razvidno, da državno financiranje posebnih pravic verskih skupnosti (med katere je zakonodajalec umestil tudi pravico iz 27. člena ZVS) ni v neskladju z ustavo, če se v konkretnem primeru zagotovi ločenost države in verskih skupnosti (versko nevtralnost države) in enakopravno obravnavo verskih skupnosti.
Kriteriji razlikovanja med tistimi verskimi skupnostmi, ki jih lahko financira država in s tem lahko pridobijo dodatne ugodnosti, in tistimi, ki se za to ne morejo potegovati, ne smejo biti nerazumni oziroma arbitrarni (spoštovati morajo načelo enakopravnosti verskih skupnosti iz 7. člena ustave kot posebni izraz splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave). Iz 124. točke obrazložitve ustavnosodne odločbe je razvidno, da je npr. število vernikov ustrezen kriterij oziroma ustrezna zakonodajna rešitev, ki omogoča registriranim, starejšim in večjim verskim skupnostim posebne pravice, ki jih prvi odstavek 41. člena ustave ne zahteva in ki niso v neskladju s prvim odstavkom 7. člena ustave. Po oceni MK je 1000 pripadnikov registrirane verske skupnosti na enega verskega uslužbenca razumen in nearbitraren kriterij za pridobitev posebne pravice, ki spoštuje načelo enakopravnosti in ki ga lahko s pridobitvijo novih pripadnikov in članov izpolnijo vse verske skupnosti.
Aktualna Koalicijska pogodba o sodelovanju v Vladi Republike Slovenije 2020-2022 na področju državnega financiranja verskih skupnosti ne načrtuje nobenih sprememb.
Na podlagi 32.a člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05 – uradno prečiščeno besedilo, 89/07 - Odl. US, 126/07 - ZUP-E, 48/09, 8/10 - ZUP-G, 8/12 - ZVRS-F, 21/12, 47/13 in 90/14; v nadaljnjem besedilu: ZDU-1) je MK med drugim pristojno za upravno področje verske svobode, in sicer v obsegu, ki je podrobneje določen v določbi 30. člen področnega zakona - ZVS). Skladno z navedenim so na področju verske svobode v pristojnosti MK tudi pravna pravila o financiranju registriranih cerkva in drugih verskih skupnosti, ki so neposredno povezana z versko svobodo (npr. prvi odstavek 29. člena ZVS, ki omogoča »samofinanciranje verskih skupnosti« v smislu uresničevanja pravice do verske svobode, kot jo določa f) točka 6. člena Deklaracije Združenih narodov o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja).