22. 5. 2020
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Uvodoma bi želeli izpostaviti, da upokojitev ob izpolnjevanju upokojitvenih pogojev ni obvezna, temveč je odločitev o upokojitvi odvisna izključno od osebne presoje zavarovanca. Izpolnitev pogojev za upokojitev sama po sebi (razen v izjemnih, zakonsko določenih primerih) tako ne more biti vzrok za prenehanje opravljanja dela oz. dejavnosti.
Ukrep, kot ga predlagate, bi bil sporen z vidika ustavne pravice svobode dela ter nesprejemljiv z vidika pokojninskega in invalidskega zavarovanja in z vidika ukrepov na področju trga dela, katerih cilj je podaljševanje delovne aktivnosti starejših. Takšen predlog namreč nasprotuje temeljnim ciljem tako obstoječega kot tudi predvidenega prihodnjega pokojninskega sistema, ki so v zagotavljanju dolgoročne vzdržnosti pokojninskega sistema ter hkratnemu ohranjanju primerne višine pokojnin.
Ukrepi za podaljševanje delovne aktivnosti in posledično za dvig dejanske upokojitvene starosti so še posebej pomembni v luči aktualnih demografskih sprememb in zmožnosti zagotavljanja vzdržnega pokojninskega sistema in primernih pokojnin v bodoče. Pokojninski sistem je namreč v neposredni povezavi z demografsko strukturo prebivalstva, ki na dolgi rok odraža število potencialnih vplačnikov v sistem, po drugi strani pa število potencialnih prejemnikov. Slovenija se bo v prihajajočih desetletjih zaradi staranja prebivalstva in neugodnih demografskih trendov ter posledično zmanjšanja trga delovne sile soočila z izzivom, kako zagotoviti dolgoročno finančno vzdržnost sistema. Te problematike seveda ni mogoče rešiti zgolj na način pospešenega in večjega zaposlovanja mladih na mesta, ki bi se izpraznila z odhodom posameznikov v pokoj. Z vidika delovanja pokojninskega sistema in zaposlovanja mladih se je namreč treba zavedati, da je argument, da ostajanje starejših v delovni aktivnosti pomeni manj delovnih mest za mlade, zavajajoč in ne drži. Izpraznjeno delovno mesto starejšega delavca, ki se je upokojil, namreč še ne pomeni tudi prostega delovnega mesta za mladega. V teoriji se ta pojav imenuje starostno zaposlitveni paradoks, ki se ustvarja zaradi zmanjševanja števila delovno sposobnega prebivalstva in povečevanja deleža starega prebivalstva, v realnosti pa se kaže predvsem v tem, da države, kjer je ugotovljena visoka stopnja zaposlenosti starejših beležijo tudi precej visoko stopnjo zaposlenosti mladih (primer so skandinavske države).
Želeli bi torej poudariti, da podaljševanje delovne aktivnosti starejših oseb ni v povezavi s problematiko brezposelnosti mladih. Ob upoštevanju, da je slovenska delovna sila stara le v razmerju do upokojitvene starosti, ne pa tudi glede na podaljšano pričakovano trajanje življenja, so spremembe v starostni strukturi delovne sile tudi posledica vse poznejšega vstopanja mladih na trg delovne sile in podaljševanja trajanja študijskega obdobja, kar pomeni dvojni primanjkljaj v pokojninski blagajni, na eni strani zaradi zmanjševanja števila zavarovancev, na drugi strani pa zaradi daljšega prejemanja pravic ob krajšem obdobju vključenosti v sistem.
Sistem obveznega zavarovanja bi bilo zato potrebno prilagoditi na način, da se vanj vključi čim več delovno sposobnega prebivalstva, po drugi strani pa mora biti pokojninski sistem pravičen do vseh generacij, med drugim tudi do bodočih prejemnikov pokojnin, ki s prispevki zagotavljajo pokojnine sedanjim upokojencem. Ker se v prihodnje pričakuje podaljšanje trajanja živetja ter številčno močno povečanje pasivne generacije, za katero pokojninske odhodke plačujejo delovno aktivni, bi pričakovane ekonomske posledice čedalje daljšega življenja tako na eni strani mogoče omiliti s podaljševanjem delovne aktivnosti in z usmerjenim vključevanjem starejših v družbeno-ekonomsko življenje, na drugi strani pa z vzbujanjem zaupanja v dolgoročno vzdržnost pokojninskega sistema tudi pri mladih generacijah, ki bo vplivalo na motivacijo za plačevanje prispevkov ter zagotovilo njihovo participacijo v okviru solidarnosti, ki predstavlja temelj dokladnega sistema pokojninskega zavarovanja.
Na koncu bi želeli še opozoriti na vedno daljše obdobje prejemanja pokojnine, kar vpliva na javno finančno porabo, saj se je povprečna doba prejemanja pokojnine od leta 2001 do 2019 pri ženskah podaljšala iz 15 let in 11 mesecev v letu 2001 na kar 24 let in 11 mesecev v letu 2019, nekoliko manj pa pri moških, in sicer iz 14 let in 1 meseca na 17 let in 7 mesecev, pri čemer se je dejanska upokojitvena starost v enakem obdobju pri ženskah dvignila samo za 4 leta in 4 mesece, pri moških pa za 4 mesece.
V povezavi z delom na domu pojasnjujemo, da je bistvena značilnost pri delu na domu ta, da delavec opravlja delo na svojem domu ali v prostorih po svoji izbiri, ki so izven prostora delodajalca. Za delo na domu se šteje tudi delo na daljavo, ki ga delavec opravlja z uporabo informacijske tehnologije. Za delo na domu mora biti podano ustrezno soglasje volj delodajalca in delavca, ki se izrazi v sklenitvi posebne pogodbe o zaposlitvi za delo na domu. Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS in 81/19; v nadaljnjem besedilu: ZDR-1) določa, da se s pogodbo o zaposlitvi med delodajalcem in delavcem uredijo pravice, obveznosti in pogoji, ki so odvisni od narave dela na domu. Izrecno je določeno, da ima delavec pravico do nadomestila za uporabo svojih sredstev pri delu na domu, pri čemer se višina nadomestila določi s pogodbo o zaposlitvi.
Delodajalec je dolžan zagotavljati varne pogoje dela na domu. O nameravanem organiziranju dela na domu je dolžan, pred začetkom dela delavca, obvestiti inšpekcijo za delo (četrti odstavek 68. člena ZDR-1). Inšpektor za delo delodajalcu prepove organiziranje ali opravljanje dela na domu, če je delo na domu škodljivo oziroma če obstaja nevarnost, da postane škodljivo za delavce, ki delajo na domu, ali za življenjsko in delovno okolje, kjer se delo opravlja, ter v primerih, ko gre za dela, ki se ne smejo opravljati kot delo na domu, kar tako določa zakon ali drug predpis (71. člen ZDR-1).
Delavec in delodajalec se lahko dogovorita o delu na domu za celotno trajanje delovnega časa, kar pomeni, da delavec delo opravlja samo na domu oziroma v prostorih po svoji izbiri. Možna pa je tudi pogodba o zaposlitvi za delo na domu, v kateri je določeno, da delavec opravlja delo na domu le del delovnega časa (tretji odstavek 67. člena ZDR-1), npr. nekaj dni v tednu, posamezen dan v tednu ali nekaj ur.
Določitev morebitnih dodatkov za oziroma pri delu od doma ni predmet zakonske ureditve opravljanja dela od doma, zato menimo, da je ureditev dela na domu ustrezna in dodatno zakonsko urejanje glede na predlog ni potrebno niti ni smiselno.