Pobuda za prenehanje občinskega financiranja institucij katoliške cerkve
V svetu in v Sloveniji se poglablja kriza. Ljudje izgubljajo službe, podjetja propadajo, država se zadolžuje, da bi omilila posledice krize. Mnogi pravijo, da kriza še ni dosegla svojega dna in da najhujše šele prihaja. Strokovnjaki in politiki ne vedo, kdaj se bo situacija popravila in se bo začela ponovna rast gospodarstva in s tem blaginje. V krizah so najbolj prizadeti revni, pa tudi srednji sloj. Ker je vedno manj zaposlenih in ker je manjša potrošnja, v državni proračun priteka vedno manj denarja. Zato se mora država zadolževati, da lahko blaži krizo. Podobno je na ravni občine. Finančni položaj občin se slabša, mnoge občine so zadolžene. Tudi v mnogih občinah se veča revščina. Ljudje izgubljajo službe, socialni problemi se večajo, nastajajo pa tudi novi. Za reševanje socialnih problemov ljudi je potrebno vedno več sredstev, pomemben je praktično vsak evro. Mnogo sredstev je potrebnih tudi za razvojne projekte, ki lahko izboljšajo prihodnost občin. Obstaja pomemben vir, kjer bi lahko občine prihranile tisoče, desettisoče in stotisoče evrov ter jih namenile za pomoč ljudem v stiski ali za razvojne projekte. To bi bilo sedaj izjemno pomembno, saj se, kot že navedeno, kriza poglablja. Gre za sredstva, ki jih občine vsako leto namenijo za financiranje takšnih ali drugačnih dejavnosti katoliške cerkve in njenih organizacij, ki delujejo na območju občine ali pa so z občino kako drugače povezane. Občine namreč financirajo oz. sofinancirajo karitas, katoliške vrtce, cerkvene domove za starejše, razne druge cerkvene projekte, obnovo in vzdrževanje cerkva in drugih katoliških kulturnih spomenikov, osvetljevanje cerkva in podobno. Vsako leto občine namenijo za te namene več milijonov evrov. Tako občine za obnovo in vzdrževanje cerkvenih kulturnih spomenikov porabijo več kot 1 milijonov evrov letno, še več gre za katoliške vrtce, več stotisoč evrov dobijo razne organizacije v sistemu karitasa in drugo. S tem denarjem se bogati tujec, saj ima katoliška cerkev svoj sedež v Vatikanu in je tuja pravna oseba, je sama oz. preko Svetega sedeža subjekt mednarodnega prava »sui generis«. V Sloveniji ima svoje institucije, ki so pravne osebe, ustanovljene v smislu kanonskega prava, torej tujega prava. Seveda pa zgoraj omenjena sredstva niso edino premoženje katoliške cerkve v Sloveniji. Ta organizacija je namreč zelo bogata, saj ima preko svojih organizacij v upravljanju za več 100 milijonov evrov lastniških deležev v slovenskih podjetjih, prav tako je cerkev dobila vrnjeno nacionalizirano premoženje, tudi fevdalnega izvora, oz. odškodnino zanj, vse v vrednosti, ki se že približuje 200 milijonom evrov. Sicer pa je katoliška cerkev po svetu neizmerno bogata. Celotno cerkveno premoženje, to je premoženje svetega sedeža in sestavnih delov cerkve oz. njenih institucij po vsem svetu, je po ocenah nekaterih poznavalcev več 1.000 milijard evrov. Gre za nepredstavljivo veliko premoženje, gre za premoženje, o katerem lahko mnoge države samo sanjajo. In to premoženje upravlja samo ena oseba – papež. Če občine ne bi financirale katoliške cerkve, ne bi samo prihranile milijonov evrov, temveč bi ravnale tudi v skladu s slovensko ustavo, ki v 7. členu določa, da so država in verske skupnosti ločene. Iz načela ločenosti namreč izhaja tudi to, da država ne sme financirati nobene verske skupnosti, niti njene dejavnosti ali pa njenih organizacij, saj se sicer postavi na stran te verske skupnosti in pomaga pri širjenju vere te skupnosti. Kajti npr. katoliška cerkev kot verska skupnost teži k temu, da vsepovsod širi svojo vero. Država ni več nevtralna. To vse velja tudi za občine, saj so one tudi del države. Že dolgo časa država s financiranjem cerkve krši omenjeno ustavno načelo, ki je zelo pomembno, saj je tudi branik pred rekatolizacijo državnih oz. javnih struktur. Občinam oz. mestnim občinam v Sloveniji zato predlagamo, da prenehajo s financiranjem katoliške cerkve, njenih organizacij oz. dejavnosti in tako prihranjena sredstva namenijo za reševanje socialnih problemov v občini ali pa za projekte, ki bodo prinesli razvoj in s tem nova delovna mesta. Menimo, da katoliška cerkev s prenehanjem občinskega financiranja ne bo ogrožena, saj ima po lastnih besedah več kot milijon svojih vernikov, ki so po katoliškem katekizmu in zakoniku cerkvenega prava dolžni poskrbeti za materialne potrebe cerkve. Obrazložitev: 1. Kot že uvodoma navedeno, se nahajamo v vedno globlji krizi. V tej krizi so pomembna vsa sredstva, ki jih pridobi oz. ima država in njeni sestavni deli, kot so to občine. Simbolično rečeno, vsak evro pomaga. Zato je potrebno s temi sredstvi ravnati zelo gospodarno in seveda zakonito. Še posebej je to pomembno, ker se v Sloveniji širi revščina. Vedno več ljudi je namreč revnih, po podatkih Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) naj bi bilo v Sloveniji že ob koncu leta 2008 kakšnih 600.000 Slovencev, ki živijo v revščini. Če bi k temu prišteli še samozaposlene, delavce po avtorskih pogodbah in kmete, bi se ta številka še povečala (Dnevnik, 18.10.2008). Sedaj je stanje še slabše, saj se število nezaposlenih veča, v nekaj letošnjih mesecih se je to število povečalo na slabih 100.000. 2. Na drugi strani imamo sloj bogatih oz. super bogatih ljudi oz. organizacij. Med te organizacije seveda spada tudi katoliška cerkev. Ta že slabih dva tisoč let zbira svoje bogastvo in zato poseduje nepredstavljivo veliko premoženje, po vsem svetu je to verjetno več 1.000 milijard evrov, ki je bilo v velikem številu primerov pridobljeno, kot to izhaja iz zgodovinskih zapisov, na nezakonit in nepošten način. Iz raznih virov je namreč znano, da se je cerkev ukvarjala s trgovino z ljudmi in imela sužnje, tlačani so morali plačevati tudi cerkvi, cerkev je prodajala titule, funkcije, blagoslovljena pisma, ..., uvedla je tudi trgovino z odpustki. Menihi in drugi cerkveni ljudje so ponarejali listine, da so prišli do zemljiške posesti. Bili so tudi papeži in škofje, ki so obogateli od prostitucije, imeli so celo lastne bordele. Eden najbolj sramotnih načinov, kako nagrabiti denar, je bilo roparsko morjenje drugovercev. Glavni faktor pri širjenju cerkvene zemljiške posesti od antike, zlasti pa v srednjem veku, je bila dediščina. Cerkveni oče Salvian je že v 5. stoletju pridigal: »Kdor premoženje zapusti svojim otrokom namesto cerkvi, ravna proti božji volji in proti svoji koristi. Medtem ko na zemlji skrbi za svoje otroke, sebe ogoljufa za nebesa.« Papež Aleksander III. je leta 1170 odredil, da ni veljaven noben testament, ki ni bil narejen v prisotnosti duhovnika. Vse to in še marsikaj drugega negativnega je podlaga današnjega cerkvenega bogastva. Danes cerkev, čeprav je neizmerno bogata, mnogo sredstev dobi še iz državnih proračunov (npr. v Nemčiji vsako leto okoli 14 milijard evrov). Nekaj podatkov o bogastvu cerkve: • Katoliška cerkev je največji nedržavni zemljiški posestnik zahodnega sveta. V Nemčiji je cerkev z 8,5 milijardami m2 največji zemljiški posestnik. V ZDA in Italiji ima več kot 1 milijon hektarov njivskih površin, v Španiji, Portugalski in Argentini poseduje okoli 20% vseh njivskih površin. • Katoliška cerkev v Nemčiji ima 400 milijard evrov vredno premoženje (celoten letni proračun Slovenije je okoli 9 milijard evrov). • Katoliška cerkev je največji nepremičninski posestnik. V Rimu je že skoraj 1/3 vseh stavb v posesti cerkve. V drugih italijanskih mestih in tudi v Nemčiji je stanje podobno. • Zlate rezerve Vatikana so bile leta 1952 po velikosti druge na svetu, takoj za ameriškimi, in so znašale 3,5 milijarde evrov. Kakšno je stanje danes? • Katoliška cerkev je danes največji verski gospodarski koncern na svetu in močno angažirana na področju nepremičnin, kemije, elektronike ... ter soudeležena pri velikem številu gigantskih firm. Samo v Nemčiji ima okoli 100 milijard evrov k apitala in naložb, delnic in vrednostnih papirjev. •Katoliška cerkev poseduje mnoge banke. Znan je primer italijanske banke Intesa, ki združuje katoliške denarne ustanove in se je združila z banko San Paolo Imi v največjo banko v Italiji in eno največjih v Evropi. • Premoženje nemške Karitas je po podatkih iz leta 1995 znašalo 65 milijard evrov. • Katoliška cerkev ima v lasti tudi večje število tiskovnih agencij, časopisov, revij, radijskih in televizijskih postaj oz. hiš. •… 3. Vrhovni upravitelj in oskrbnik tega neizmerno velikega premoženja je papež. Ena oseba torej upravlja z bogastvom, o katerem lahko večina držav samo sanja. Nemški nadškof oz. kardinal zasluži mesečno več kot 11.000 evrov, plače škofov pa se začenjajo pri 7.500 evrov. Večinoma jih plačuje nemški državni proračun. Ali si želite, da bi bilo tako tudi v Sloveniji? Jezus iz Nazareta: »Laže gre kamela skozi šivankino uho, kakor bogataš pride v Božje kraljestvo« (Mt 19,34). Čeprav cerkev uči omenjene Jezusove besede, sama ravna proti njim in se zato tudi postavi vprašanje, ali bo sploh kdaj prišla v nebesa, še posebej zaradi tega, ker svojega bogastva noče razdeliti revnim. 4. Katoliška cerkev oz. njene institucije tudi v Sloveniji dobijo mnogo sredstev iz državnega proračuna. Tako dobi katoliško šolstvo okoli 10 milijonov evrov letno (teološka fakulteta, gimnazije in osnovna šola), za obnovo in vzdrževanje katoliških cerkvenih kulturnih spomenikov je bilo v letu 2008 namenjenih okoli 2 milijona evrov, za cerkvene arhive je država namenila okoli 150.000,00 evrov, za cerkvene gozdove slabih 200.000,00 evrov, za slovenske katoliške misije in Rafaelovo družbo pa nekaj čez 100.000,00 evrov. V tem letu je namenila tudi okoli 2.000.000,00 evrov za socialne prispevke katoliških uslužbencev oz. duhovnikov. Skupaj je država namenila največji in najbogatejši svetovni cerkveni ustanovi, katere skupno premoženje se ocenjuje na več 1.000 milijard evrov, okoli 15 milijonov evrov. Revni financirajo bogate. 5. Mnogo sredstev dobi najbogatejša nevladna organizacija na svetu, tako se namreč cerkev sama mnogokrat označuje, tudi iz občinskih proračunov. Kakšne 3 milijone evrov, mogoče pa še več, saj ne razpolagamo z vsemi podatki, je katoliška cerkev dobila od občin v letu 2008. Te financirajo obnovo in vzdrževanje katoliških cerkvenih spomenikov, karitas, katoliške vrtce in domove za ostarele, skavte, oratorije, miklavževanje, cerkvene pevske zbore, razne programe, kot npr. za pomoč odvisnikom in njihovim svojcem, za urejanje socialnih stisk zaradi alkoholizma, za samopomoč osebam s težavami v duševnem zdravju in drugo. Občina Črnomelj je v letu 2008 namenila Župnijskemu Karitasu Črnomelj 1.500,00 EUR za sofinanciranje projekta »šola nogometa«, ki je namenjen romom. Cerkev se ukvarja torej tudi z nogometom, očitno postaja tudi športna organizacija. V nogometu se vrti ogromno denarja. Enako privlači enako. 6. Mnoge občine so bile v letu 2008 do katoliške cerkve in njenih institucij zelo radodarne. Tako je Mestna občina Ljubljana na kakršnikoli pravni podlagi odobrila cerkvenim organizacijam kar okoli 1 milijon evrov, od tega je Škofijska klasična gimnazija dobila 38.712,45 evrov za mladinske raziskovalne projekte – potepuški tabor 2008 za SŠ in kot refundacijo šolskih kosil, Zavod Salesianum pa 45.591,50 evrov (refundacija stroškov glasbene šole, sofinanciranje projektov oz. programa mladinskih aktivnosti v MOL (2008-2010), sofinanciranje soc. varstv. programov, refundacija šolskih kosil). Zelo radodarne so bile tudi občine Vrhnika (okoli 300.000,00), Domžale (več kot 200.000,00, Logatec (okoli 200.000,00), Celje, Železniki in Slovenska Bistrica okoli 150.000,00 evrov, Kamnik okoli 120.000,00 evrov, Maribor okoli 110.000,00 evrov, ... Gre za nakazila sredstev na katerokoli pravni podlagi, tudi za plačilo dela razlike med ceno programa in plačilom staršev v katoliških vrtcih oz. drugih programov, kar morajo občine plačevati na podlagi predpisov. Občine na splošno mnogo sredstev namenjajo katoliškim vrtcem, tako je bilo tudi leta 2008. Tako je Občina Domžale plačala cerkvi oz. njenim vrtcem okoli 220.000 evrov, Mestna občina Ljubljana je Uršulinskemu zavodu nakazala 116.036,16, več kot 100.000 evrov je namenila katoliškemu otroškemu varstvu tudi Mestna občina Celje, Mestna občina Maribor pa je vrtcu Montessori nakazala 38.562,73 evrov. Občina Logatec je v letih 2007-2009 plačala za katoliško predšolsko vzgojo v nekem vrtcu kar okoli 550.000,00 evrov. 7. Iz občinskih proračunov je šlo cerkvi za obnovo in vzdrževanje sakralnih spomenikov tudi mnogo sredstev. V letu 2008 je šlo v ta namen več kot 1 milijon evrov. Mnoge občine izdatno sofinancirajo to obnovo oz. vzdrževanje, nekatere celo več 100.000,00 evrov letno. Tako je npr. Občina Izola investirala v obnovo cerkve Marije Alietske samo v letu 2008 111.407,00 evrov, v preteklih letih pa skupaj kar 432.742,00 evrov. Zelo radodarna je bila tudi Občina Šmarje pri Jelšah, ki je za obnovo kulturnega spomenika Kalvarija in Sv. Rok dala cerkvi okoli 40.000,00 evrov. Mnoge občine namenjajo za te namene po več tisoč evrov, mnoge pa celo po več deset tisoč evrov. 8. Redke so občine, ki katoliški cerkvi oz. njenim institucijam ne namenjajo sredstev. 9. Republika Slovenija, kamor seveda sodijo tudi občine, torej daje mnogo sredstev cerkvi. Postavi se vprašanje, kaj dobi Slovenija za to nazaj od cerkve? 10. V zahvalo je kardinal Rode, predstavnik Svetega sedeža, torej tuje osebe, v intervjuju z naslovom Slovenija je moj dom, ki je bil objavljen v tedniku Družina (20.9.2009), na vprašanje novinarja Bogomirja Štefaniča, ki se je glasilo: »V kakšno smer pa gremo denimo z imenovanjem LDS-ovega politika za novega direktorja vladnega urada za verske skupnosti?« odgovoril: »Take provokacije si niti partija ni dovolila. To imenovanje je neodgovorno.« Torej, predstavnik tuje države žali Slovenijo in se vmešava v notranje zadeve naše države. Vse to v zameno za sredstva, ki jih slovenski davkoplačevalci namenjajo za cerkev, tudi za Rodeta? 11. Vendar pa to še ni najhujše, kar daje katoliška cerkev Sloveniji. 12. Še huje je to, da npr. katoliška cerkev: • ne priznava slovenske ustave, če je ta v nasprotju z njenimi evangeliji • prisilno krsti dojenčke in z večnim peklom grozi tistim, ki ne dajo krstiti svojih otrok • ne priznava celovitega izstopa in izobči oz. prekolne tiste, ki iz nje izstopijo •ne priznava pravice do življenja, saj je v bibliji, ki je zanjo božja beseda in je še sedaj veljavna, predvidena smrtna kazen za mnoge moralne prekrške (po predpisih stare zaveze, ki jih mora vsak katolik vestno izpolnjevati, je potrebno pobiti homoseksualce, prešuštnike, trmoglave sinove, čarovnice, tiste, ki ne poslušujo duhovnikov in podobno) • želi odstraniti vse tisto, kar ni katoliško, npr. jude, ateiste, drugače verujoče • še ni preklicala izobčenja vegetarijancev iz 6. stoletja (tisti, ki npr. iz etičnih razlogov ne uživajo mesa in tako ne škodujejo živalim in okolju, so večno prekleti še v 21. stoletju). Vse to je v nasprotju s slovensko ustavo in hudo krši dostojanstvo mnogih ljudi. 13. Katoliška cerkev trdi, da "Cerkev ima v moči svoje božje ustanovitve dolžnost, da kar najvestneje varuje zaklad božje vere neokrnjen in nedotaknjen ter da stalno z največjo gorečnostjo čuje nad zveličanjem duš. Zato mora z največjo skrbnostjo odstranjati in izločati vse tisto, kar utegne nasprotovati veri ali kakorkoli postavljati v nevarnost zveličanje duš. - Zaradi tega ima Cerkev na temelju tiste oblasti, katero ji je zaupal njen božji ustanovitelj ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da ne le trpi, marveč da prepoveduje in obsoja katerekoli zmote, če tako zahtevata neokrnjenost vere in zveličanje duš." (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 382) Poleg tega katoliška cerkev trdi, da "nihče, ki je zunaj katoliške Cerkve, ne le pogani", ampak tudi ne Judje ne krivoverci ali od edinosti ločeni (schismatici), ne morejo biti deležni večnega življenja; šli bodo marveč v večni ogenj, pripravljen hudiču in njegovim angelom (Mt 25,41), če se ne bodo pred koncem življenja njej (Cerkvi) priključili" (Anton Sterle: Vera cerkve, Mohorjev družba Celje, 1997, št. 381). Iz obeh citatov je razvidno, da katoliška cerkev ne priznava ničesar drugega kot samo katolištvo in da zaradi čistosti vere odstranjuje vse tisto, kar ni v skladu z njenim naukom. Odstranjevanje pa je včasih pomenilo tudi ubijanje ljudi, sedaj pa so načini odstranjevanja bolj prefinjeni. S financiranjem katoliške cerkve država oz. občina v bistvu podpira tudi katoliško odstranjevanje drugače mislečih. Nekatoliki v Sloveniji tako s svojimi davki financirajo cerkveno borbo oz. gonjo proti samim sebi. 14. Res je, da cerkev dobi sredstva v mnogih primerih na podlagi razpisov, vendar to ne spremeni dejstva. Na razpisu ali brez, dobi jih. Res je tudi, da mnogokrat dobi sredstva kot plačilo za opravljene storitve. Toda tudi to ne spremeni osnovnega dejstva, da je bit katoliške cerkev samo obramba in širjenje katoliške vere in da je vse podrejeno temu. Tudi njene dobrodelne ali druge organizacije. Vse so ustanovljene z enim samim ciljem: braniti in širiti katoliško vero vedno in vsepovsod. Kajti v Zakoniku cerkvenega prava piše: • Vsi verniki imajo dolžnost in pravico prizadevati si, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje (kanon 211) • Ker je celotna Cerkev po svoji naravi misijonarska in je delo evangelizacije treba imeti za temeljno dolžnost božjega ljudstva, naj vsi verniki, zavedajoče se svoje odgovornosti, sprejmejo svoj delež pri misijonskem delu (kanon 781). Iz kanona 209 pa je še razvidno, da so verniki s samim svojim načinom delovanja dolžni ohranjati občestvo s Cerkvijo in naj zato zelo vestno izpolnjujejo dolžnosti, ki jih imajo tako do vesoljne kakor do delne Cerkve, kateri po pravnih predpisih pripadajo. Cilj katoliške cerkve je evangelizacija slovenske družbe in v končni fazi spremeniti Slovenijo, kot to navaja dr. Tine Hribar (Delo, 15.12.2007), v katoliško državo. Cerkev za ta svoj cilj očitno uporablja tudi občinska sredstva. 15. Papež Benedikt XVI. je za svetovni dan misijonov izdal poslanico z naslovom Evangelizacija vseh ljudi (Družina, 18.10.2009). V njej je rekel, »da je evangelizacija« vseh ljudi bistvena dolžnost Cerkve.« Cerkev ima torej namen evangelizirati tudi ljudi po slovenskih občinah in zato bo uporabila, seveda če jih bo dobila, celo občinska sredstva. 16. Še nekaj dejstev o katoliški cerkvi. 17. Cerkveni religiozni del je v mnogih delih v nasprotju s slovensko ustavo. Katoliška cerkev, kot že navedeno, ne priznava slovenske ustave oz. pravnega reda, če je v nasprotju z nauki evangelija, ne priznava temeljne pravice ljudi, ki jo kot neodtujljivo določa slovenska ustava, to je pravica do življenja. Svoje člane novači prisilno, to je s krstom dojenčkov, celovit izstop iz nje sploh ni mogoč. Na ta način hudo krši ustavno pravico ljudi do svobode vesti. Njen nauk temelji na bibliji, ki je bila v Sloveniji spoznana kot najbolj škodljiva knjiga na svetu (Jana, 12.7.2005), saj namreč vsebuje sovraštvo do drugače mislečih, mučenja, posilstva, množično pobijanje žensk, otrok in starcev, genocid, grozljive metode ubijanja in podobno. V celotni svetovni zgodovini ni dela, ki bi bolj zaničevalo človeka in druga živa bitja. Nasilna biblijska ideologija je odgovorna za krvavo cerkveno zgodovino, ki šteje desetine milijard ubitih in mučenih živih bitij, od tega desetine, mogoče celo stotine, milijonov ljudi. 18. V bibliji, ki je temelj nauka katoliške cerkve, je mnogo mest, kjer se poziva na ubijanje ljudi. Tako je mogoče v bibliji (stara zaveza) zaslediti tudi naslednje: • Čarovnice ne puščaj pri življenju (2 Mz 22,17) • Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica (3 Mz 20,10) • Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,13) • Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti; ...” (5 Mz 17,12) • Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: »Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.« Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre...'” (5 Mz 21,18-22) • Če kdo spolno občuje z živaljo, naj bo usmrčen; in žival zakoljite (3 Mz 20,15) • Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo (2 Mz 21,15) • Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo (2 Mz 21,17). 19. Primerov, ko se v bibliji napotuje na usmrtitev ljudi, je še mnogo. Gre za neverjetne stvari. Stara zaveza je eden temeljnih doktrinarnih tekstov katoliške cerkve in je v celoti, seveda po nauku te cerkve, božja beseda (št. 121 in 123 KKC). To besedo je potrebno po katoliškem nauku (kanon 211 ZCP), ob upoštevanju starozaveznega božjega navodila, kot ga seveda prikazuje katoliška cerkev, in ki se glasi: Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj! (5 Mz 13,1), upoštevati dobesedno, saj ni bila preklicana. Zato je potrebno v celoti izpolnjevati navodila iz stare zaveze, kar pomeni, da je katolik v Sloveniji, in to leta 2009, dolžan, seveda po nauku katoliške cerkve, usmrtiti vse tiste, ki so navedeni v zgornjih alinejah in v drugih primerih, ki jih določa biblija (teh pa je še mnogo). Ali on to naredi ali ne, ni pomembno, pomembno je, da je to njegova dolžnost. To pa tudi pomeni, da biblija oz. katoliški nauk napeljuje k ubijanju ljudi. To pa je v nasprotju s 17. členom ustave, ki določa, da je človekovo življenje nedotakljivo. Zato je katoliški nauk v tem delu v nasprotju z ustavo in seveda katoliška cerkev ne more biti splošno koristna organizacija, kot je to opredeljeno v Zakonu o verski svobodi. Kako je lahko neka organizacija koristna, in to celo splošno, če s svojim verskim naukom v 21. stoletju napeljuje k morjenju ljudi? Kako je lahko organizacija koristna, in to celo splošno, torej za vse ali vsaj večino, če ima za mnoge moralne prekrške smrtno kazen, ki je v Sloveniji po ustavi izrecno prepovedana? Cerkveni nauk, ki je v preteklosti povzročil toliko gorja v svetu, še vedno velja, in to tudi v Sloveniji, saj ni bil preklican. Zaradi njega so v Sloveniji ogrožene mnoge skupine ljudi, ki ne spadajo v koncept katoliške doktrine (homoseksualci, prešuštniki...), saj je takšne ljudi potrebno, seveda po nauku te cerkve, glede na to, da se katoliška cerkev smatra za varuhinjo razodete resnice, odstraniti iz družbe - kako pa se to stori, pa določa biblija. V tem trenutku res ne gorijo grmade, vendar ne zaradi tega, ker bi se cerkev temu odpovedala, temveč zaradi tega, ker politične razmere temu niso naklonjene. Takoj ko se te spremenijo, se lahko zopet zelo hitro uvedejo grmade in odstranjevanje vseh tistih, ki niso katoliki in to npr. po reku »Vsi, ki niso katoliški, so krivoverci in bratje Judov« cerkvenega dostojanstvenika Ambrozija svetega. Nihče drug kot znani filozof Karl Jaspers je zato svaril pred nevarnostjo, da bi vsak čas lahko spet zagorele grmade, če bi politične razmere to dovolile. 20. Več o tej tematiki pa si lahko preberete na spletni strani Društva za zaščito ustave in žrtev cerkve na naslovu www.zrtve-cerkve.org Tukaj najdete to problematiko v predlogu za prepoved delovanja katoliške cerkve v smislu 12. člena Zakona o verskih skupnostih. Društvo za zaščito ustave in žrtev cerkve je namreč predlagalo prepoved delovanja katoliške cerkve, saj ta s svojim delovanjem in seveda tudi s svojimi nameni, cilji in načinom svojega delovanja hudo krši ustavo, spodbuja k neenakopravnosti, k nasilju in vojni, razpihuje sovraštvo oz. nestrpnost in preganjanje, ogroža življenje in zdravje ter pravice in svoboščine drugih na način, s katerim se hudo krni človekovo dostojanstvo, zaradi česar so podani razlogi, da sodišče, na predlog državnega tožilca, prepove delovanje katoliške cerkve. Prepoved naj bi veljala, dokler cerkev svojega nauka in delovanja ne uskladi s slovensko ustavo in mednarodnimi akti o človekovih pravicah. 21. Ob koncu še nekaj dejstev o pravnem položaju katoliške cerkve in o njenem položaju in vplivu na svetu. 22. Katoliška cerkev je tuja pravna oseba. Svoj sedež ima v Vatikanu. V posamezni državi je ta cerkev prisotna kot samostojna država, ki ima v tej državi svoje diplomatske predstavnike, prav tako imajo pri katoliški cerkvi oz. njenem svetem sedežu v Vatikanu diplomatska predstavništva posamezne države. Papeški nuncij je v mnogih državah celo dekan diplomatskega zbora. Tudi pri EU je papeški nuncij dekan diplomatskega zbora (Družina, 19.7.1998), kar velja tudi za Slovenijo. Položaj katoliške cerkve oz. svetega sedeža in s tem katoliške cerkve je urejen z medržavnimi oz. mednarodnimi pogodbami, večinoma s konkordati. Na vrhu cerkvene hierarhije je papež, ki je absolutni vladar in ima oblast ne le nad vesoljno cerkvijo, temveč ima prvenstvo redne oblasti tudi nad vsemi delnimi cerkvami, kot to izhaja iz zakonika cerkvenega prava, ki je »ustava« katoliške cerkve. To velja seveda tudi v Sloveniji. 23. Tudi Slovenija je sklenila mednarodno pogodbo s katoliško cerkvijo, kar tudi dokazuje, da je ta cerkev tuja pravna oseba. Slovenija je sklenila omenjeno pogodbo s svetim sedežem, ki je sicer najvišji in suvereni organ vesoljne katoliške cerkve in je subjekt mednarodnega prava sui generis. Gre za znani »Vatikanski sporazum« oz. Sporazum med Republiko Slovenijo in Svetim sedežem o pravnih vprašanjih, ki je bil v letu 2004 ratificiran v slovenskem parlamentu. Sicer pa sveti sedež s papežem na čelu ni le najvišji organ vesoljne katoliške cerkve, temveč tudi države Vatikanskega mesta, ki je v letu 2001 sprejela celo novo ustavo; po njej ima papež kot suveren države Vatikan celotno zakonodajno, izvršilno in sodno oblast. V eni osebi je torej skoncentrirana celotna oblast v neki državi. Takšna »enost« oblasti je značilna za fevdalne družbe oz. države. Demokracija ni stvar katoliške cerkve, je izjavil papež (Večer, 27.11.1998). 24. Slovenija v smislu »Vatikanskega sporazuma« priznava ne samo pravno osebnost katoliške cerkve, temveč tudi pravno osebnost vseh teritorialnih in personalnih cerkvenih institucij s sedežem v Sloveniji, ki imajo to osebnost po normah kanonskega prava. Cerkvena oblast jih mora samo priglasiti pristojnemu državnemu organu, da jih registrira (2. člen sporazuma). Vse to pomeni, da so cerkvene institucije v Sloveniji kot npr., nadškofiji, škofije, župnije, ... pravne osebe, ustanovljene po tujem pravu, kanonsko pravo je namreč tuje pravo, pravo tuje države, in zato v nekem pogledu tuje osebe, čeprav imajo sedež v Sloveniji. Republika Slovenija tako financira tujo osebo, ki ima v Sloveniji svoje dele v obliki raznih župnij, samostanov, škofij in podobno. 25. Nekaj mnenj v zvezi s katoliško cerkvijo: »Katoliška cerkev je sicer verska skupnost, toda kot institucija je katoliška cerkev naddržavni in meddržavni politični svetovni imperij, na čelu katerega je vatikanska sveta stolica kot država in papež kot absolutni vladar«. (pokojni akademik dr. Stojan Pretnar, Delo, 7.3.1998) »Učinkovitost, tajnost, gibčnost, natančnost in razsežnost vatikanske diplomacije so nedosegljive. Cerkvena »obveščevalna služba« je navzoča na vseh koncih sveta. Skoraj vedno ima dostop do najvišjih ustanov in do najbolj zanesljivih virov informacije. Dela potrpežljivo, tajnost ji zagotavlja mir pred javnimi kritikami, in ker cerkveni cilj ni sestavni del tega sveta, je čas le redko breme. Nikamor se jim ne mudi. Povedano po domače, ameriška Cia ne seže vatikanskim diplomatom niti do kolen«. (dr. Laris Gaiser, Mag, 20.9.2006) »Tako je neizogibno, da ima vsaka beseda predstavnika najstarejše oblasti na svetu svojo vnaprej pretehtano specifično težo. Za papeža, uradno danes še edinega absolutističnega vladarja, so besede orožje. Njihova pomembnost doseže na Svetem sedežu včasih nerazumljive razsežnosti.« (dr. Laris Gaiser, Mag, 20.9.2006) 26. Cerkev za svoje cilje uporablja, kot že navedeno, tudi občinska sredstva. Kako je videti širjenje katoliške vere preko dobrodelnosti, je razvidno na naslednjem primeru. 27. Slovenska Karitas je organizacija, ki jo je ustanovila katoliška cerkev in je zato dolžna uresničevati cilje oz. naloge te cerkve. Ker je glavni in bistveni cilj oz. naloga omenjene cerkve obramba in širjenje katoliške vere, velja seveda to tudi za karitas. Bistvo karitasa torej ni pomoč ljudem, temveč obramba in širjenje vere, pri čemer za to svoje poslanstvo uporablja tudi necerkvena sredstva. Za obrambo in širjenje katoliške vere karitas tako uporablja tudi sredstva, ki jih dobi od države, vključno od občin, pa tudi če se ta sredstva dejansko uporabijo za dobrodelnost oz. pomoč socialno šibkim. Dobrodelnost je namreč samo v funkciji širjenja vere in nima svoje lastne vrednosti, kot npr. pri Rdečem križu. Dobrodelnost je tu torej drugotnega pomena. Država in verske skupnosti so po ustavi ločene. Zato država ne sme financirati nobene verske skupnosti ali njenih organizacij. Država tako ne sme financirati niti organizacij karitasa, saj gre za cerkvene organizacije, ki jim je glavni namen širjenje vere, pri čemer za to uporablja dobrodelnost. V Nemčiji ima karitas premoženje, ki je vredno več 10 milijard evrov. Ne glede na ostalo je nerazumljivo, da revna Slovenija financira karitas oz. neizmerno bogato katoliško cerkev. Cerkev sicer pomaga ubogim, vendar večinoma s tujimi in ne s svojimi sredstvi, čeprav ima le-teh na pretek. Karitas si s tujimi sredstvi gradi dobro podobo v javnosti. Da je mera polna, država plačuje še za prispevke uslužbencev verskih skupnosti, ki delajo v okviru karitasa (več 10.000 evrov letno). 28. Podobno kot za karitas velja tudi za cerkveno šolstvo in vrtce. Tudi ti so v funkciji širjenja katoliške vere, čeprav učijo oz. vzgajajo po javnoveljavnem programu. Pri tej cerkveni dejavnosti, predvsem pri vrtcih in osnovni šoli, pa je sporno še nekaj. Otroci so v cerkvenih vzgojno-izobraževalnih zavodih deležni katoliške vzgoje, kar je sporno z vidika ustave. Otroci imajo namreč po 41. členu ustave svobodo vesti in pravico do verske opredelitve, usmerjanje staršev glede verske vzgoje pa mora biti v skladu z njegovo starostjo in zrelostjo ter njegovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja. Zato mora otrok dati svojo privolitev h katoliški vzgoji, saj gre za versko vzgojo, to pa lahko da šele, ko je dovolj star in zrel, da se lahko pravilno odloči. Obiskovanje katoliških vrtcev, kot tudi osnovne šole, je tako v nasprotju z ustavo, saj otrok k temu ni dal soglasja oz. njegovo soglasje nima teže, saj v tem času še ni sposoben sprejemati premišljenih in zrelih odločitev v smislu 3. odst. 41. člena ustave. Zato občine s svojim sofinanciranjem katoliških vrtcev delujejo v nasprotju z interesi otrok, ki so po ustavi in drugih predpisih glavno vodilo pri vzgoji otrok. Res pa je, da predpisi zahtevajo od občin financiranje katoliških vrtcev, zato je izvirni greh na strani Državnega zbora oz. izvršilne oblasti. 29. Postavi se še vprašanje, ali je takšen transfer občinskih, torej javnih oz. državnih sredstev v žep tuje osebe, kar katoliška cerkev vsekakor je, v skladu s slovensko ustavo. Postavi se tudi vprašanje, ali je takšen transfer v skladu z moralno-etičnimi načeli. 30. Po 7. členu ustave so država in verske skupnosti ločene. To velja tudi v primeru katoliške cerkve oz. njenih institucij. 31. Ker mnogi ne vedo, kaj pomeni načelo ločenosti države in verskih skupnosti, ga na kratko obrazlagamo. Iz tega načela izhaja, da mora biti država v pogledu verskih skupnosti zavezana k nevtralnosti, tolerantnosti in nemisionarskemu delovanju v korist neke verske skupnosti. To pomeni, da konfesionalne oz. verske vsebine ne morejo biti del javnega prostora niti del državne ali lokalne oblasti. Na področju šolstva npr. to pomeni, da konfesionalne oz. verske vsebine ne morejo biti del javnega pouka oz. izobraževanja, ki ga zagotavlja država v javnem interesu. Država mora biti namreč nevtralna do vseh verstev in verskih skupnosti, pri čemer ni pomembno število pripadnikov posamezne vere. Če pa država kakorkoli že sodeluje s pripadniki teh verstev, se z njimi ne sme identificirati. Splošna zapoved nevtralnosti države do vseh verstev se kaže tudi v tem, da se država ne sme opredeljevati za nobeno vero ali proti njej. Tako se mora država izogniti vsaki indoktrinaciji v korist neke vere oz. verske skupnosti. Zato je potrebno da je načelo ločitve države in verskih skupnosti in s tem tudi nevtralnosti države dosledno ter strogo izpeljano. Demokratična država (1. člen ustave) je na temelju ločitve države in verskih skupnosti (7. člen ustave) pri izvajanju svoje dejavnosti dolžna zagotoviti nevtralnost do verskih skupnosti in preprečiti prevlado ene vere nad drugimi, saj nima nihče pravice od države zahtevati podpore pri izražanju vere. Javno življenje je sekularizirano. Država in njeni deli, kot so npr. državni organi, občine ali pa institucije, kjer je država ustanovitelj, morajo biti versko nevtralni. Država se ne sme identificirati z nobeno vero ali versko skupnostjo, nobene podpirati (niti ne sme ovirati) in nikogar indoktrinirati z neko vero. Država tudi ne sme od nikogar zahtevati, da bi sprejel določeno versko ali drugo prepričanje. Del države ne more biti neka inštitucija verske skupnosti, prav tako država ne more zaposlovati npr. duhovnikov, ki bodo preko državnih organov širili svojo vero. Iz načela ločenosti izhaja tudi to, da država ne sme financirati nobene verske skupnosti niti nobene njene dejavnosti, najsi bo to verska ali neverska dejavnost. Namreč, večina verskih skupnosti svojo versko kot tudi neversko dejavnost uporablja v bistvu za širjenje svoje vere oz. promocijo svoje vere ali verske skupnosti. Tipičen primer je že omenjeni karitas, ki ga je ustanovila katoliška cerkev in deluje po načelih katoliške vere ter je sredstvo za širjenje in obrambo katoliške vere (kanon 211 Zakonika cerkvenega prava določa, da so si verniki dolžni prizadevati, da se bo božje oznanilo odrešenja vedno bolj širilo med ljudi in to vsepovsod). Financiranje določene verske skupnosti pomeni, da se je država opredelila za to vero, s to versko skupnostjo se je identificirala in na ta način širi oz. pomaga širiti njeno vero. Država se je tako postavila na stran neke verske skupnosti in proti drugim verskim skupnostim, kajti mnoge verske skupnosti so izključujoče, kot npr. katoliška cerkev, ki po svojem nauku, po svoji doktrini preganja drugače verujoče in jih hoče odstraniti iz družbe. Vse to velja seveda tudi za občine oz. mestne občine. 32. Ustava v 2. členu vsebuje tudi načelo socialne države. Slovenija je po tej ustavi socialna država. To med drugim tudi pomeni, da bi morala poskrbeti, da ljudje ne bi bili revni in da bi imeli dovolj sredstev za normalno življenje. To je njena pomembna naloga. Vendar tega v glavnem ne dela. Namesto, da bi javna sredstva namenila za svoje prebivalce in jim tako pomagala v teh težkih časih, časih hude gospodarske krize in vedno večje revščine, raje ta sredstva daje katoliški cerkvi, super bogati organizaciji, katere celotno premoženje se ocenjuje na več 1.000 milijard evrov, v Sloveniji pa na kakšno milijardo. Tu so seveda mišljena tista sredstva, ki jih država daje cerkvi v smislu prej navedenih zneskov. Raje tuji, ekstremno bogati cerkvi kot svojim ljudem. Organizaciji, kjer celotno premoženje, torej več 1.000 milijard evrov upravlja samo en človek, to je papež. To je zelo nenormalno in v nasprotju z moralno-etičnimi postulati moderne družbe. Seveda pa je do revnih prebivalcev Slovenije tudi zelo poniževalno, saj krši njihovo osebno dostojanstvo, ki jim ga garantira ustava. 33. Čeprav je katoliška cerkev v Sloveniji zelo bogata organizacija, kot je že večkrat omenjeno, pa je deležna še sredstev iz lokalnih skupnosti. Gre za več milijonov evrov na letni ravni. Namesto, da bi ta denar šel za socialne ali razvojne namene, gre cerkvi, če gre za dotacije. Če pa gre za plačila za storitve cerkvenih organizacij, pa bi lahko s tem denarjem na lokalni ravni razvili nevladni sektor, ki bi namesto cerkvenih opravljal te storitve. S tem bi tudi zmanjšali nezaposlenost. Nevladni sektor je v Sloveniji slabo razvit in zaposluje malo ljudi v primerjavi z EU. Seveda med nevladni sektor ni mogoče šteti katoliške cerkve in njenih organizacij, saj gre za tuj mednarodno pravni verski subjekt. Cerkveni sektor z redukcijo javnih občinskih sredstev sploh ne bi bil prizadet in bi lahko še naprej opravljal svoje dejavnosti, saj je katoliška cerkev izjemno bogata, ne samo v svetovnem merilu, temveč tudi v Sloveniji. Spremenil bi se samo vir pridobivanja sredstev za te dejavnosti: namesto javnih sredstev bodo to lastna cerkvena sredstva. 34. Glede na zgoraj navedeno, torej glede na veliko bogastvo cerkve, ne samo po svetu, temveč tudi v Sloveniji, kot že navedeno, je popolnoma zakonito in moralno-etično upravičeno, da se preneha financirati vsakršna dejavnost katoliške cerkve oz. njenih organizacij in se ta denar nameni za pomoč ljudem, ki so mogoče tudi zaradi cerkvenega podpiranja delitve na bogate in revne, postali revni ali pa za razvojne programe. To je tudi popolnoma v skladu z ustavo, saj ta vsebuje že večkrat omenjeno načelo ločenosti države in verskih skupnosti oz. načelo socialne države. Del tega denarja pa bi se lahko namenil tudi za zaščito živali, saj imajo lokalne skupnosti na podlagi Zakona o zaščiti živali tudi naloge na področju zaščite živali, predvsem pri zapuščenih živalih. 35. Zaradi prenehanje javnega financiranja katoliške cerkve oz. njenih organizacij, pa le-ta ne bo osirotela. Poleg že omenjenega bogastva, lahko vsak čas uvede tudi cerkveni davek. Pravno podlago za ta ukrep ima v svojem Zakoniku cerkvenega prava, ki v kanonu 222 določa, da so verniki dolžni podpirati cerkev v njenih potrebah, tako pri bogočastju, delih apostolata, krščanski dobrodelnosti in vzdrževanju služabnikov. Podobno izhaja tudi iz Katekizma katoliške cerkve, kjer je zapisano, da so verniki dolžni, da po svojih močeh poskrbijo za materialne potrebe cerkve (2042). Ta cerkev je v zadnjem času v tem smislu celo spremenila peto cerkveno zapoved, ki sedaj od vernikov zahteva, da jo v skladu s svojimi možnostmi podpirajo v gmotnih potrebah. Dolžnost vernikov je sedaj torej povzdignjena celo v cerkveno zapoved, ta dolžnost je na cerkveni hierarhični lestvici zelo visoko. 36. Na podlagi navedenega predlagamo občinam oz. mestnim občinam, da: •prenehajo s financiranjem katoliške cerkve in njenih institucij, tako tudi raznih društev, zavodov in podobnih organizacij, ki jih je ustanovila cerkev, kadar gre za sredstva, ki jih po svobodni volji odobravajo drugim •predlagajo pristojnim organom (npr. državni zbor, vlada, ministrstva), če same ne morejo zagotoviti prenehanja financiranja iz javnih sredstev, ker gre za izvrševanje zakonskih oz. drugih dolžnosti, da ti organi sprejmejo odločitev, ki bo pomenila prenehanje financiranja katoliške cerkve in njenih organizacij oz. njenih dejavnosti. 37. Glede na enakopravnost verskih skupnosti iz 7. člena ustave pa je jasno, da je potrebno vse to narediti tudi za ostale verske skupnost, torej da se predloga iz prejšnje točke te pobude nanašata na vse verske skupnosti in ne samo na katoliško cerkev. 38. Ker gre v tem primeru za peticijo splošnega pomena (45. člen ustave), vas pozivamo, da nam nanjo odgovorite v zakonitem roku. 39. Za konec še ena zanimiva informacija: V "krščanskih" državah, torej državah, kjer so krščanske cerkve cerkve okolja, je tudi večina od 10.000 jedrskih glav, ki jih lahko takoj namestijo na rakete ali letala, od tega jih je več kot 5.000 v Rusiji in več kot 4.000 v ZDA (Indirekt, 10.6.2008). Lep pozdrav!