Predlog za redefinicijo odnosa med državo in verskimi skupnostmi
V Sloveniji ureja področje verskih skupnosti oz. verske svobode Zakon o verski svobodi (ZVS), ki je začel veljati februarja 2007. Ta zakon je nadomestil zakon o pravnem položaju verskih skupnosti iz leta 1976, ki je bil sprejet še v času prejšnje družbene ureditve. Odnos države in verskih skupnosti mora temeljiti na 7. členu ustave, ki določa, da so država in verske skupnosti ločene, verske skupnosti so enakopravne, njihovo delovanje je svobodno. Vse to bi morala odražati zakonodaja Republike Slovenije, ki tako ali drugače ureja področje verskih skupnosti. To velja tudi za Zakon o verski svobodi. V predpisih se mora izražati tudi 41. člen ustave o svobodi vesti, seveda to velja tudi za ZVS. Zakon o verski svobodi je zakon, ki bi moral dosledno upoštevati 7. člen ustave, tako v pogledu ločenosti države in verskih skupnosti kot tudi enakopravnosti verskih skupnosti. Vendar pa temu ni tako, saj ta predpis ne sledi ustavnim določilom iz 7. in 41. člena. Da ZVS ne sledi ustavnim določilom, je razvidno tudi iz mnogih reakcij javnosti, manjših verskih skupnosti in dela politike, ki so se pojavile v času priprave in sprejemanja omenjenega zakona. Dejstvo, da je Državni svet dal veto na ta zakon, kot tudi dejstvo, da je ZVS predmet ustavne presoje, torej presoje skladnosti z ustavo, kaže na to, da z zakonom „marsikaj ni v redu“. Vsega tega se zaveda tudi sedanja vladna koalicija. Zato je, vsaj po našem mnenju, zapisala v svojo koalicijsko pogodbo tudi člen 11.7, v katerem piše, da bodo partnerji pogodbe redefinirali odnos države in verskih skupnosti ter pri tem upoštevali določili 7. člena ustave o ločenosti države in verskih skupnosti ter njihovi enakopravnosti. Da je nujno potrebno izvršiti redefinicijo odnosa države in verskih skupnosti pa jasno kaže tudi odziv na koalicijsko pogodbo s strani katoliške cerkve, ki je v strahu, da ne bi izgubila svojih neustavnih privilegijev, napadla državo in ji očitala, da naj bi prišlo do grobe in škodljive manipulacije in politizacije cerkve. Zaradi vsega tega smo pripravili predlog redefinicije omenjenega odnosa med državo in verskimi skupnostmi ter predlagamo vladi, da ga sprejme in v tem smislu pripravi nov zakon o verskih skupnosti, ki bo temeljil na doslednem upoštevanju 7., 41. in drugih členov ustave, kot se to navaja v nadaljevanju. Ta zakon bi moral sloneti na načelu, da država ne sme financirati verskih skupnosti, njihovih institucij, njihove dejavnosti, niti neposredno niti posredno, seveda ne tudi s cerkvijo povezanih oseb. Tako seveda država ne sme financirati kuratov v vojski, bolnišnicah, zaporih in drugje, kot tudi ne prispevkov za socialno varnost duhovnikov, seveda pa tudi ne osnovnih in srednjih katoliških šol, cerkvenih medijev in podobno. Še posebej je to pomembno v tem času, ko se je začela huda kriza, ki ji ni videti konca in je potrebno sredstva nameniti ljudem in ne verskim skupnostim, ki se morajo preživljati s svojim delom in ne iz javnih sredstev. Pravtako bi zakon moral sloneti na načelu, da deli verskih skupnosti ne morejo biti del državne oz. javne sfere. Zato del javne sfere ne more biti teološka fakulteta, duhovniki ne smejo biti zaposleni v državnih organih oz. javni sferi, blagoslovov državnih oz. javni objektov ne sme biti. Država mora v zakon vgraditi tudi varovalke, da zaščiti načelo ločenosti države in verskih skupnosti kot tudi kaznovalne določbe, če se kršijo načela iz 7. in 41. člena ustave. Še posebej mora država pri redefiniciji odnosa verskih skupnosti in države biti pazljiva na položaj otrok v nekaterih verskih skupnostih, npr. v katoliški cerkvi, saj ta cerkev brez soglasja otrok te otroke krsti, kar je v nasprotju z 41. členom ustave, ki tudi otrokom, ne gleda na starost, priznava versko svobodo, ki obsega tudi svobodo verske opredelitve. Ti otroci s krstom postanejo celo člani te cerkve, pri čemer iz nje niti ne morejo več celovito izstopiti, saj cerkev trdi, da jih na cerkev veže neizbrisna zakramentalna pripadnost. Seveda bo v okviru redefinicije odnosa potrebno prevetriti tudi Vatikanski sporazum, ki favorizira katoliško cerkev, saj ima ta sporazum višjo veljavo kot zakon, s katerim so urejeni odnosi z drugimi verskimi skupnosti, pri čemer seveda sploh ne omenjamo neenakopravnosti sporazumov, ki jih z državo sklepajo posamezne verske skupnost glede na Vatikanski sporazum, ki je sklenjen z mednarodno pravnim subjektom in ne katoliško cerkvijo v Sloveniji. Vladi Republike Slovenije zato predlagamo, da čimprej začne s pripravo spremembe odnosa države in verskih skupnosti in to v smislu zgoraj navedenega predloga. Vladi tudi predlagamo, da v okviru teh sprememb sprovede široko javno razpravo o tem vprašanju. Obrazložitev: 1. Kot že uvodoma navedeno, je sedanja vladajoča koalicija v svoji pogodbi zapisala, da bodo partnerji pogodbe redefinirali odnos države in verskih skupnosti ter pri tem upoštevali določili 7. člena ustave o ločenosti države in verskih skupnosti ter njihovi enakopravnosti. 2. Menimo, da je ta zaveza oz. obljuba koalicijskih partnerjev zelo pomembna in dokazuje, da sedanja ureditev odnosa države in verskih skupnosti ni v skladu z 7. členom ustave. Zato je seveda potrebno ta odnos redefinirati oz. ga postaviti drugače, predvsem pa na ustavni temelj. 3. Najprej pa na kratko o načelu ločenosti države in verskih skupnost. 4. Slovenska ustava v 7. členu določa načelo ločitve države in verskih skupnosti. To načelo je temeljno načelo razmejitve med državo in verskimi skupnostmi. Čeprav nekateri govorijo o trdi varianti ločitve, nekateri o mehki varianti, menimo, da obstaja samo ena varianta in to je ločitev države in verskih skupnosti. Iz ustave ne izhaja niti trda, niti mehka varianta ločitve, temveč govori preprosto o ločitvi. Ločitev je ali pa je ni. Vmesnega stanja ni. Zelo dobro je to dojelo npr. Vrhovno sodišče ZDA, ki je že pred približno 40 leti razveljavilo ureditev, ki je v javne šole uvedla nevtralno molitev, ki ni bila povezana s konkretno vero in to navkljub dejstvu, da udeležba dijakov pri njenem recitiranju ni bila obvezna. 5. Iz načela ločenosti države in verskih skupnosti izhaja, da mora biti država v pogledu verskih skupnosti zavezana k nevtralnosti, tolerantnosti in nemisionarskemu delovanju v korist neke verske skupnosti. To pomeni, da konfesionalne oz. verske vsebine ne morejo biti del javnega prostora niti del državne ali lokalne oblasti. Na področju šolstva npr. to pomeni, da konfesionalne oz. verske vsebine ne morejo biti del javnega pouka oz. izobraževanja, ki ga zagotavlja država v javnem interesu. Država mora biti namreč nevtralna do vseh verstev in verskih skupnosti, pri čemer ni pomembno število pripadnikov posamezne vere. Če pa država kakorkoli že sodeluje s pripadniki teh verstev, se z njimi ne sme identificirati. Splošna zapoved nevtralnosti države do vseh verstev se kaže tudi v tem, da se država ne sme opredeljevati za nobeno vero ali proti njej. Tako se mora država izogniti vsaki indoktrinaciji v korist neke vere oz. verske skupnosti. Zato je potrebno da je načelo ločitve države in verskih skupnosti in s tem tudi nevtralnosti države dosledno ter strogo izpeljano. Demokratična država (1. člen ustave) je na temelju ločitve države in verskih skupnosti (7. člen ustave) pri izvajanju svoje dejavnosti dolžna zagotoviti nevtralnost do verskih skupnosti in preprečiti prevlado ene vere nad drugim, saj nima nihče pravice od države zahtevati podpore pri izražanju vere. Javno življenje je sekularizirano. Država in njeni deli, kot so npr. državni organi ali pa institucije, kjer je država ustanovitelj, morajo biti versko nevtralni. Država se ne sme identificirati z nobeno vero ali versko skupnostjo, nobene podpirati (niti ne sme ovirati) in nikogar indoktrinirati z neko vero. Država tudi ne sme od nikogar zahtevati, da bi sprejel določeno versko ali drugo prepričanje. Del države ne more biti neka inštitucija verske skupnosti, pravtako država ne more zaposlovati npr. duhovnikov, ki bodo preko državnih organov širiti svojo vero. Vse to je na kratko vsebina načela ločenosti države in verskih skupnosti. 6. Iz načelo ločenosti izhaja tudi to, da država ne sme financirati nobene verske skupnosti, niti nobene njene dejavnosti, najsi bo to verska ali neverska dejavnost. Namreč, večina verskih skupnosti svojo versko kot tudi neversko dejavnost uporablja v bistvu za širjenje svoje vere oz. promocijo svoje vere ali verske skupnosti. Tipičen primer je Karitas, ki ga je ustanovila katoliška cerkev in deluje po načelih katoliške vere ter je sredstvo za širjenje in obrambo katoliške vere (kanon 211 Zakonika cerkvenega prava: Vsi verniki so si dolžni prizadevati, da se bo božje oznanilo odrešenja bolj in bolj širilo med vse ljudi vseh časov po vseh krajih zemlje). Financiranje določene verske skupnosti pomeni, da se je država opredelila za to vero, s to versko skupnostjo se je identificirala in na ta način širi oz. pomaga širiti njeno vero. Država se je tako postavila na stran neke verske skupnosti in proti drugim verskim skupnostim, kajti mnoge verske skupnosti so izključujoče, kot npr. katoliška cerkev, ki po svojem nauku, po svoji doktrini preganja drugače verujoče in jih hoče odstraniti iz družbe. 7. Država tako ne sme na noben način financirati npr.: - Teološke fakultete, osnovne šole Alojzija Šuštarja in gimnazij katoliške cerkve - vrtcev, ki so jih ustanovile katoliška cerkev in druge verske skupnosti - vzgojno izobraževalnih organizacij drugih verskih skupnosti - dobrodelnih organizacij oz. dejavnosti verskih skupnosti, npr. Karitasa - cerkvenih arhivov - kuratov v vojski, policiji, zaporih, bolnišnicah, ... - prispevkov za socialno zavarovanje duhovnikov oz. drugih oseb verskih skupnosti - cerkvenih domov za starejše -... Država s sedanjim financiranjem navedenih dejavnosti hudo krši načelo ločenosti, saj financira dejavnosti verskih skupnosti, predvsem katoliške cerkve in tako posredno ali celo neposredno (teološka fakulteta, kurati v vojski, ...) sodeluje pri širjenju katoliške in drugih ver. Država, v kateri so sedaj zaposleni katoliški kurati, se je tako postavila na stran te cerkve in na ta način celo širi katoliško vero, kajti kurati so, kot duhovniki KC, dolžni širiti in braniti katoliško vero tudi pri svojem delu v okviru nalog, ki jih imajo kot državni uslužbenci. Tako se je postavila na stran teh verskih skupnosti, predvsem na stran katoliške cerkve, ki jo na veliko financira. Seveda to velja tudi za evangeličanske kurate. Država tako ni nevtralna, postavila se je na stran določene verske skupnosti in širi njeno vero, seveda se za to uporabijo sredstva vseh davkoplačevalcev, ne sami tistih, ki so pripadniki financirane verske skupnosti. Tako je mogoče reči, da npr. financiranje katoliške cerkve plačujejo tudi ateisti, protestanti, muslimani, Judje in drugi, ki s to versko skupnostjo nimajo nič skupnega. Razen tega, da so ogroženi s strani katoliške cerkve, kajti drugoverci in drugače misleči po katoliškem nauku nimajo pravice do življenja. Lahko bi rekli, da si ti, ki po katoliškem nauku nimajo pravice do življenja, na ta način kopljejo lastni grob. In pomagač pri tem je njihova država, ki jih je, namesto, da bi jih zaščitila, dejansko predala katoliški cerkvi v pregon. Pa čeprav imajo po ustavi pravico do varnosti (34. člen), so ogroženi od katoliške cerkve in država molči. Država Slovenija že dolgo financirala verske skupnosti, predvsem katoliško cerkev. Ta organizacija je neizmerno bogata, saj se njeno bogastvo ocenjuje na več tisoč milijard dolarjev. To neizmerno bogato organizacijo, ki si je večino svojega premoženja pridobila nasilno, morajo financirati tudi reveži, torej tisti, ki se ne morejo privoščiti normalnega življenja. Namesto, da bi ti ljudje uporabili denar za svoje potrebe, npr. za zdravila ali za šolanje svojih otrok, morajo financirati neizmerno bogato cerkev. 8. In kakšno je to nezmerno bogastvo katoliške cerkve, je razvidno tudi iz spodnjih podatkov: • leta 1952 je bilo bogastvo Vatikana v zlatu drugo največje na svetu – kakšno je danes? • Vatikan razpolaga z velikimi finančnimi rezervami na Wallstreetu; že leta 1958 naj bi celotna posest kapitalskih udeležb znašala približno 50 milijard takratnih nemških mark – kakšne so danes? • Vatikan je danes največji verski gospodarski koncern na svetu in močno angažiran na področju nepremičnin, kemije, elektronike ... ter soudeležen pri velikem številu gigantskih industrijskih firm • Vatikan poseduje banke - sedaj je znan primer italijanske banke Intesa, ki združuje katoliške denarne ustanove in se je združila z banko San Paolo Imi v največjo banko v Italiji in eno največjih v Evropi • Vatikan ima v Nemčiji zemljišča v velikosti polovice zvezne nemške dežele Schleswig-Holstein ali velikosti Bremna, Hamburga, Berlina in Münchna skupaj – in koliko zemljišč ima v Avstriji, Italiji, Franciji, Španiji, Ameriki ... • Vatikan je največji privatni lastnik nepremičnin: v Rimu je okoli 1/3 vseh hiš v lasti Vatikana • samo v Nemčiji naj bi imela katoliška cerkev premoženje vredno več 100 milijard eurov • .... Tudi katoliška cerkev v Sloveniji ni revna. V denacionalizacijskih postopkih ji je bilo vrnjeno ogromno gozdov in drugih nepremičnin, preko svojih podjetij ima deleže v mnogih slovenskih podjetjih, skratka, je največji kapitalist v Sloveniji in največja privatna lastnica nepremičnin v Sloveniji. Katoliška cerkev je edina organizacija v Sloveniji, ki ji je bilo vrnjeno fevdalno premoženje. In ve se, na kakšen način se je pridobivalo takšno premoženje. In takšno, super bogato cerkev, naj bi reven slovenski državljan finančno podpiral! Zakaj katoliška cerkev od svojih članov ne pobere sredstev, ki jih potrebuje za svoje delovanje. Saj so ti po njenem nauku dolžni podpirati svojo lastno cerkev. Zakaj zoper tiste, ki jih ne plačujejo sredstev za njeno delovanje, ne ukrepa tako, da jih toži za plačilo dolga. Saj ima svoja lastna sodišča. Mogoče pa bi lahko izterjala svoje terjatve tudi preko državnih sodišč! Zakaj od svojih članov noče pobrati denarja, hoče pa, da jo financirajo vsi državljani, tudi nekatoliki. Pa ima po svojih podatkih več kot milijon članov, vsak mesec bi lahko od njih pridobila mnogo sredstev. Zato je mogoče reči, da je financiranje verskih skupnosti, še posebej pa katoliške cerkve, protiustavno, nemoralno, ... In financira se tudi nauk, ki je v mnogih delih v nasprotju s slovensko ustavo (katoliška cerkev ne priznava načela nedotakljivosti življenja, svobode vesti otrok, ...), po drugi strani pa ta cerkev sploh ne priznava te ustave, če je v nasprotju z njenimi evangeliji – torej se je postavila nad ustavo in s tem nad Republiko Slovenijo – tako tudi nad državljane Republike Slovenije. 9. Huda kršitev načela ločenosti države in verskih skupnosti je tudi dejstvo, da je Teološka fakulteta del univerze v Ljubljani. UL TEOF je izobraževalna ustanova, ki je po eni strani del javnega zavoda Univerza v Ljubljani, po drugi strani pa je ta ustanova del katoliške cerkve, ustanova zasebnopravne organizacije. Čeprav je TEOF v bistvu šola katoliške cerkve, pa je njen ustanovitelj preko univerze tudi Republika Slovenija, ki jo tudi v veliki meri financira. Vse to pa je v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije, saj država tako financira in širi preko javnega zavoda UL nauk ene verske skupnosti. Zato je potrebno Teološko fakulteto izločiti iz sistema javnega zavoda UL. 10. Prav tako je potrebno prenehati z blagoslovi državnih oz. javnih objektov, saj je tudi to je v nasprotju z načelom ločenosti. Blagoslov nekega državnega oz. javnega objekta je verski obred in to eklatantno krši ustavo. Že koncem 20. stoletja je država sprejela sklep, da blagoslovov državnih objektov ne bo več. Pa so še vedno. In vedno več jih je. 11. Po načelu ločenosti države in verskih skupnosti Republika Slovenija ne more sklepati nekih posebnih dogovorov ali sporazumov z nobeno versko skupnostjo, ne glede na to, ali je verska skupnost subjekt mednarodnega prava ali ne. Položaj verskih skupnosti v Sloveniji je določen s predpisi slovenskih državnih organov in sklepati nekakšne konkordate oz. mednarodne sporazume je nasprotju z načelom ločenosti in seveda tudi z načelom enakopravnosti. Kajti tak sporazum ima status mednarodne pogodbe, ki je nad zakonom, če je ratificiran, navaden sporazum z versko skupnostjo pa praktično nima nobene veljave, saj je samo ponoven zapis tega, kar država že drugje daje tem verskim skupnostim. Gre v bistvu za navidezno enakopravnost. 12. Zakon o verski svobodi stoji na stališču, da so cerkve in verske skupnosti splošno koristne organizacije, v kolikor izpolnjujejo v 5. členu zakona določene pogoje. Tudi to je potrebno redefinirati, saj to ne more veljati za tiste cerkve oz. verske skupnosti, katerih nauk ni skladen s slovensko ustavo. Namreč ni mogoče trditi, da je lahko neka organizacija splošno koristna, če je njen nauk v nasprotju z ustavo. To se najbolje vidi na primeru. V bibliji, ki je temelj nauka npr. katoliške cerkve, je mnogo mest, kjer se poziva na ubijanje ljudi. Tako je mogoče v bibliji (Stara zaveza) zaslediti tudi naslednje: • Čarovnice ne puščaj pri življenju (2 Mz 22,17) • Če kdo prešuštvuje z ženo svojega bližnjega, naj bosta oba usmrčena, prešuštnik in prešuštnica (3 Mz 20,10) • Če kdo leži z moškim, kakor se leži z žensko, sta oba storila gnusobo; naj bosta usmrčena; njuna kri pade nanju. (3 Mz 20,13) • Človek pa, ki bi predrzno ravnal, tako da ne bi poslušal duhovnika, ki tam opravlja službo GOSPODU, tvojemu Bogu ali sodnika, ta človek mora umreti; ...” (5 Mz 17,12) • Če ima kdo trmoglavega in upornega sina, ki ne posluša ne očetovega ne materinega glasu in ju ne uboga, čeprav ga strahujeta, naj ga oče in mati primeta in peljeta k mestnim starešinam, k vratom njegovega kraja. Rečeta naj starešinam njegovega mesta: »Ta najin sin je trmoglav in uporen, ne posluša najinega glasu, požrešen je in pijanec.« Potem naj ga vsi možje njegovega mesta posujejo s kamenjem, da umre...'” (5 Mz 21,18-22) • Če kdo spolno občuje z živaljo, naj bo usmrčen; in žival zakoljite (3 Mz 20,15) • Kdor udari svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo (2 Mz 21,15) • Kdor preklinja svojega očeta ali mater, naj bo kaznovan s smrtjo (2 Mz 21,17) Primerov, ko se v bibliji napotuje na usmrtitev ljudi, je še mnogo. Gre za neverjetne stvari. Stara zaveza je eden temeljnih doktrinarnih tekstov katoliške cerkve in je v celoti, seveda po nauku te cerkve, božja beseda (št. 121 in 123 KKC). To besedo je potrebno po katoliškem nauku (kanon 211 ZCP), ob upoštevanju starozaveznega božjega navodila, kot ga seveda prikazuje Katoliška cerkev, in ki se glasi: Vso besedo, ki vam jo zapovedujem, vestno izpolnjujte; ničesar ji ne dodajaj in ničesar ji ne odvzemaj! (5 Mz 13,1), upoštevati dobesedno, saj ni bila preklicana. Zato je potrebno v celoti izpolnjevati navodila iz stare zaveze, kar pomeni, da je katolik v Sloveniji, in to leta 2009, dolžan, seveda po nauku katoliške cerkve, usmrtiti vse tiste, ki so navedeni v zgornjih alinejah in v drugih primerih, ki jih določa biblija (teh pa je še mnogo). Ali on to naredi ali ne, ni pomembno, pomembno je, da je to njegova dolžnost. To pa tudi pomeni, da biblija oz. katoliški nauk napeljuje k ubijanju ljudi. To pa je v nasprotju z 17. členom ustave, ki določa, da je človekovo življenje nedotakljivo. Zato je katoliški nauk v tem delu v nasprotju z ustavo in seveda katoliška cerkev ne more biti splošno koristna organizacija. Kako je lahko organizacija koristna, in to celo splošno, če s svojim verskim naukom v 21. stoletju napeljuje k morjenju ljudi? Kako je lahko organizacija koristna, in to celo splošno, torej za vse ali vsaj večino, če ima za mnoge moralne prekrške smrtno kazen, ki je v Sloveniji po ustavi izrecno prepovedana? Cerkveni nauk, ki je v preteklosti povzročil toliko gorja v svetu, še vedno velja, in to tudi v Sloveniji, saj ni bil preklican. Zaradi njega so v Sloveniji ogrožene mnoge skupine ljudi, ki ne spadajo v koncept katoliške doktrine (homoseksualci, prešuštniki...), saj je takšne ljudi potrebno, seveda po nauku te cerkve, glede na to, da se katoliška cerkev smatra za varuhinjo razodete resnice, odstraniti iz družbe - kako pa se to stori, pa določa biblija. V tem trenutku res ne gorijo grmade, vendar ne zaradi tega, ker bi se cerkev temu odpovedala, temveč zaradi tega, ker politične razmere temu niso naklonjene. Takoj ko se te spremenijo, se lahko zopet zelo hitro uvedejo grmade in odstranjevanje vseh tistih, ki niso katoliki in to npr. po reku »Vsi, ki niso katoliški, so krivoverci in bratje Judov« cerkvenega dostojanstvenika Ambrozija svetega.. 13. Posebej je potrebno tudi redefinirati odnos mnogih verskih skupnosti, še posebej katoliške cerkve do otrok. 14. Po Zakonu o verski svobodi je verska svoboda v zasebnem in javnem življenju nedotakljiva in zagotovljena, to velja tudi po 41. členu slovenske ustave. Ta v 41. členu zagotavlja versko svobodo tudi otrokom, saj določa, da morajo starši glede verske vzgoje usmerjati svoje otroke v skladu z otrokovo starostjo in zrelostjo ter z njegovo svobodo vesti in verske opredelitve ali prepričanja. Tudi Konvencija o otrokovih pravicah v 14. členu priznava otrokom pravico do svobode vesti in veroizpovedi. Svobode vesti pa otrokom ne priznava 10. člen Zakona o verski svobodi. Ta člen, kjer je sicer govora o verski vzgoji otrok, določa, da ima otrok, ki je dopolnil 15 let, pravico da sam sprejema odločitve, povezane z versko svobodo. To z drugimi besedami pomeni, da te pravice nima pred dopolnjenim 15 letom. To pa je protiustavno, saj ustava uživanje otrokove svobode vesti ne veže na neko določeno fiksno starost, temveč na njegovo zrelost in starost (56. člen ustave), pri čemer ustava jasno priznava otroku njegovo lastno svobodo vesti oz. veroizpovedi (zadnji stavek 41. člena ustave). Takšen zakonski odvzem svobode vesti otrokom je v nasprotju tudi z 16. členom ustave, ki določa, da se svoboda vesti ne sme omejiti ali odvzeti niti v vojnem ali izrednem stanju, seveda pa tudi z že omenjeno konvencijo. Otrokova svoboda vesti ne izhaja iz starševske pravice ali česa drugega, temveč gre za lastno pravico, ki jo ima vsak otrok kot človeško bitje, kar tudi pomeni, da je on edini, ki o njej odloča. Dokler otrok ne doseže primerne starosti in zrelosti, ta pravica miruje in je nihče drug namesto njega ne more uresničevati, niti njegovi starši, saj gre za zadevo, ki ne prenese nadomestne odločitve. 15. V Sloveniji je večje število otrok, sicer slovenskih državljanov, ki se jim je vzela verska svoboda in se jih je s krstom dojenčkov prisilno včlanilo v neko organizacijo, kjer se jih tudi prisilno vzgaja v določeni veri. Prisilno pomeni, da so bili brez svojega soglasja včlanjeni v neko versko organizacijo oz. da jim niti ni bila dana možnost, da bi se izrekli o tem, ali želijo biti člani oz. verniki te verske skupnosti oz. se strinjajo s tem, kar seveda velja smiselno tudi za versko vzgojo. Ni jim bila dana možnost, da privolijo v včlanitev v cerkev in s tem posledično v svojo versko vzgojo. Te otroke vzgajajo v katoliški veri, pa pri tem niti starši niti katoliška cerkev nimata pooblastila oz. privolitve otrok za kaj takega. Pri vsem tem je otrok dobil tudi velike obveznosti, saj se mora kot krščenec podrejati drugim in jim služiti v občestvu cerkve, poslušen mora biti cerkvenim dostojanstvenikom in jih ubogati, pred ljudmi mora izpovedovati vero in se udeleževati apostolske ter misijonske dejavnosti božjega ljudstva in podobno. 16. Zelo čudno je, da država ne intervenira in prepreči krste otrok in s tem zelo verjetno katoliško vzgojo. Kajti država je dolžna vedno in povsod delovati v korist otrok in varovati njihove pravice. Krst otrokom jemlje njihovo svobodo vesti, kar je huda kršitev slovenske ustave, pri čemer je pomembno tudi to, da npr. iz katoliške cerkve sploh ni celovitega izstopa. Zelo čudno je tudi to, da katoliška cerkve krsti dojenčke, po drugi strani pa uči, da je Jezus rekel, da je potrebno prvo učiti in nato krstiti (Mt 28,19) in da ni dovoljeno nikogar siliti, da bi se proti svoji volji oklenil katoliške vere. Zato je jasno, da je krst dojenčkov ničen, saj nasprotuje slovenski ustavi, morali in neodtujljivim pravicam otrok. Jasno je tudi, da otroci iz takšnega prisilnega vstopa v neko organizacijo oz. iz razmerja do te organizacije ne morejo imeti nobenih obveznosti, nasprotno, vsi, ki so za to odgovorni, so jim dolžni povrniti vso škodo, ki so jo zaradi krsta oz. pri ali zaradi katoliške vzgoje utrpeli. 17. Tudi samo vsebino pojma verska svoboda je potrebno redefinirati, še posebej v razmerju do katoliške cerkve. Predvsem je problematičen izstop iz katoliške cerkve, saj ta cerkev sploh ne priznava celovitega izstopa. Na ta način pa krši versko svobodo, saj je neka oseba kljub formalnemu izstopu še vedno vernik te cerkve, vsaj tako trdi katoliška cerkev. 18. Kot že navedeno, je iz katoliške cerkve mogoče izstopiti. Vendar pa izstop, po nauku te cerkve, ni celovit, temveč samo formalen, saj ta celovitih izstopov ne pozna. Namreč, tudi po formalnem izstopu, tako cerkev, veže krščenca na cerkev notranja zakramentalna pripadnost in to zaradi tega, ker krsta, ki vtisne v dušo neizbrisno znamenje, ni mogoče izbrisati oz. ponoviti. Tako bi bilo celo mogoče reči, da izstopa sploh ni, kajti ta je ali pa ga ni. Vmesnega stanja ni. Po kat. nauku tisti, ki izstopi, ni več subjekt pravic, hkrati pa ga še vedno vežejo vsi božji in cerkveni zakoni, razen kanonične oblike poroke. Ko torej nekdo (formalno) izstopi, nima več pravic, očitno pa mu ostanejo dolžnosti! Če nekdo dejansko izstopi iz katoliške cerkve, ga cerkev celo izobči. Izobčenje pa je najhujša cerkvena kazen. Nekdo, ki je samo izkoristil svojo svobodo, ki mu jo daje ustava v okviru svobode vesti in je izstopil iz cerkve, je kaznovan s strani te cerkve. Ker Republika Slovenija na vse to ne reagira, očitno podpira kaznovanje verske svobode s strani katoliške cerkve. 19. Izjemno pomembno je tudi, da se v zakon, ki bo redifiniral odnos države in verskih skupnosti, vgradijo varovalke, ki bodo zagotovile, da se bo načelo ločenosti države in verskih skupnosti ter enakopravnosti verskih skupnosti tudi v praksi v polnosti izvajalo. 20. V zakon bi se lahko npr. zapisalo naslednje določilo: »Državni organi, lokalne skupnosti, organizacije, katerih ustanovitelj je država ali lokalna skupnost oz. je v njih soustanovitelj ter tisti, ki imajo javna pooblastila, ne smejo kršiti načel o ločenosti države in verskih skupnosti, o enakopravnosti verskih skupnosti in o svobodi njihovega delovanja. Kršitev načel iz prejšnjega odstavka pomenijo zlasti splošni ali posamični akti ali dejanja organizacij oz. posameznikov iz prejšnjega odstavka tega določila: - s katerimi je verska skupnost ali njen del postal del državnih organov, del lokalnih skupnosti oz. njihovih organov ali del organizacij, katerih ustanovitelj je država ali lokalna skupnost - ki omogočajo, da se preko organov in organizacij, navedenih v prejšnji alineji, opravlja konfesionalna dejavnost ali druga dejavnost, ki posredno ali neposredno pripomore k širjenju vere - ki omogočajo, da se v prostorih ali objektih, ki so državna last, last lokalnih skupnosti ali last oz. so v upravljanju organizacij, katerih ustanovitelj je država ali lokalna skupnost, opravljajo verski obredi, verski pouk ali kakšna druga verska dejavnost - s katerimi se ena ali več verskih skupnosti posredno ali neposredno spravi v boljši položaj nasproti drugim verskim skupnostim - s katerimi se spravljajo verske skupnosti v slabši ali boljši položaj glede na druge primerljive organizacije - s katerimi se neupravičeno otežuje ali onemogoča delovanje verskih skupnosti - s katerimi se financirajo dejavnosti verskih skupnosti, njihovih delov ali organizacij, ki jih te ustanovijo. Pravni akti ali dejanja, s katerimi se kršijo načela o ločenosti države in verskih skupnosti, o enakopravnosti verskih skupnosti in svobodi njihovega delovanja, so brez pravnega ali kakšnega drugega učinka.« 21. Na podlagi navedenega torej predlagamo, da vlada preuči sedanji odnos med državo in verskimi skupnostmi in pripravi spremembe, ki bodo ta odnos uredile v smislu slovenske ustave, kot je to predlagano v tem predlogu. Ker gre za zelo pomembno družbeno vprašanje, je nujno, da se o zadevi javnost zelo podrobno informira in se ji da možnost sodelovanja pri redefiniranju obravnavanega odnosa.