5. 5. 2020
Odziv Ministrstva za finance
Dodatna splošna olajšava je bila uvedena z davčnim letom 2008 s ciljem razbremenitve najnižjih dohodkovnih skupin, medtem ko je cilj (osnovne) splošne olajšave drugačen, in sicer v pokrivanju osnovnih nujnih življenjskih potrebščin zavezanca.
Predlagan ukrep povišanja splošne olajšave na predlagano višino 6.360 evrov bi, ob upoštevanju podatkov iz zadnje letne odmere dohodnine in ob nespremenjeni višini dohodkov, pomenil izpad prihodkov v državnem proračunu za slabe pol milijarde evrov.
Pri iskanju ustreznih rešitev oziroma odgovorov v povezavi s spremembo davčnega sistema imajo mednarodne primerjave obremenitve z davki in prispevki tudi velik vpliv. Podatki o obremenitvi slovenskih plač, upoštevajoč izračune v skladu z metodologijo Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD), zbrane v publikaciji Taxing Wages, kažejo, da je Slovenija po obremenitvi plač nad povprečjem držav članic OECD. Po teh podatkih je Slovenija po obremenitvi dela v letu 2018 pri samski osebi ne glede na višino dohodka v primerjavi z državami, ki so naše konkurentke (Poljska, Estonija, Španija, Slovaška), v davčnem primežu odstopala navzgor. V primerjavi z razvitimi državami (Italija, Francija, Avstrija, Nemčija) pa je po obremenitvi dela odstopala navzdol. Po podatkih je namreč Slovenija po obremenitvi dela leta 2018 pri samski osebi s povprečno plačo dosegla 8. mesto, pred njo so bile države kot so Avstrija, Nemčija, Francija, Belgija, Italija, Madžarska in Češka. Vendar pa lahko ob podrobnejšem pregledu strukture davčnega primeža vidimo, da ta pri samski osebi s povprečno plačo v Sloveniji odstopa navzdol pri dohodnini in prispevkih za socialno varnost delodajalca ter močno odstopa navzgor pri prispevkih za socialno varnost delojemalca v primerjavi s povprečjem držav članic OECD. Največji delež k davčnemu primežu v Sloveniji prispevajo prispevki za socialno varnost, saj zajemajo v stroških dela prispevki delojemalca 19 %, prispevki delodajalca 13,9 % in dohodnina 10,3 % (davčni primež skupaj znaša 43,3 %). Za primerjavo: pri taki osebi v državah članicah OECD davčni primež znaša v povprečju 36,1 %, od tega prispevki za socialno varnost 22,6 % (prispevki delodajalca v višini 14,4 % in prispevki delojemalca 8,2 %) in dohodnina 13,5 %.
Primerjava različnih sistemov obdavčitve dohodkov fizičnih oseb med državami je zgolj ob primerjavi ene davčne kategorije neustrezna, tako z vidika bruto družbenega proizvoda, finančnega položaja in dodane vrednosti na prebivalca v posamezni državi kot tudi z vidika samega ustroja davčnega sistema in posameznih davčnih kategorij znotraj le-teh (npr. Zakon o dohodnini zagotavlja izvzem določenih kategorij dohodkov delavcev iz davčne osnove, ki jih druge države ne zagotavljajo oziroma jih zagotavljajo v manjši meri, npr. povračilo stroškov za prehrano in prevoz na delo in z dela, del plače za poslovno uspešnost, regres za letni dopust). Prav tako je navedba, da bi se na dolgi rok povečali prihodki države iz naslova pobranega DDV zaradi povečane splošne potrošnje, posplošena. Vpliv na zasebno potrošnjo zaradi razbremenitve zavezancev za dohodnino ima namreč največji učinek v nižjih dohodkovnih razredih, ki so v večji meri kot ostali dohodkovni razredi likvidnostno omejeni in ves dodatni dohodek porabijo za potrošnjo. Glede na to, da so najnižji dohodkovni razredi že upravičeni do dodatne splošne olajšave, bi se prihodki iz naslova DDV zvišali minimalno glede na izpad davčnih prihodkov iz naslova dohodnine.
Predlog za znatno povečanje splošne olajšave se lahko obravnava kot ena izmed idej za dosego cilja razbremenitve dela z davki, ki pa v tem trenutku ne zdrži presoje primernosti, predvsem z vidika finančne vzdržnosti javnofinančnih prihodkov, brez zagotovitve drugih načinov zagotavljanja teh prihodkov, poleg tega pa bi bilo ob takšni spremembi potrebno razmisliti tudi o ustreznosti temeljnih zasnov obstoječega sistema (številne olajšave ter izvzem določenih dohodkov iz davčne osnove).