20. 2. 2020
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljnjem besedilu: ZDR-1) določa in omejuje polni delovni čas v 143. členu. V tej določbi je določen maksimalni polni delovni čas v trajanju 40 ur na teden, kar pomeni, da z nobenim drugim zakonom ali kolektivno pogodbo, s katerim se sicer polni delovni čas lahko določa, ne more biti določen polni delovni čas, ki bi bil daljši od 40 ur na teden, prav tako pa je določen minimalni polni delovni čas v trajanju 36 ur.
Dalje naj poudarimo, da je v drugem odstavku 143. člena ZDR-1 že določena možnost, da se v splošnem zakonskem okviru med 36 in 40 ur na teden s posebnim zakonom ali s kolektivno pogodbo določi polni delovni čas v posamezni dejavnosti ali pri posameznem delodajalcu. S tem je določena tudi spodnja meja delovnega časa, ki se šteje kot polni delovni čas. V skladu s to določbo se torej lahko s posebnim zakonom ali kolektivno pogodbo (dejavnosti ali podjetniško) kot polni delovni čas določi krajši delovni čas od 40 ur, pri tem pa mora biti upoštevan zakonsko določeni minimum 36 ur tedensko.
V tretjem odstavku 143. člena ZDR-1 pa je predvidena še izjema od minimuma 36 ur pri določanju polnega delovnega časa, in sicer samo za določena delovna mesta - tista, pri katerih obstajajo večje nevarnosti za poškodbe ali zdravstvene okvare. Za ta delovna mesta se lahko z zakonom ali drugim predpisom v skladu z zakonom ali kolektivno pogodbo (na katerikoli ravni) kot polni delovni čas določi delovni čas, ki traja manj kot 36 ur na teden.
Ureditev posameznih določb kolektivnih pogodb (na ravni dejavnosti ali podjetja), s katerimi se kot že poudarjeno, kot polni delovni čas lahko določi krajši delovni čas od 40 ur, lahko veljavno spremenijo socialni partnerji oziroma podpisniki posamezne kolektivne pogodbe.
Z vidika pristojnosti ministrstva naj nenazadnje še dodamo, da je bil ZDR-1 s strani zakonodajalca sprejet po dogovoru s socialnimi partnerji in bi morebitne spremembe in dopolnitve tega zakona zahtevale dodaten dogovor oziroma kompromis med socialnimi partnerji.