30. 1. 2020
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Določba 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-2) določa, da je zavarovancu, ki pridobi pravico do predčasne, starostne ali invalidske pokojnine po določbah tega zakona, zagotovljena najnižja pokojnina v višini 29,5% najnižje pokojninske osnove.
Zakonsko določeno jamstvo se nanaša na starostne, predčasne in invalidske pokojnine. Če je ob uveljavitvi katera od teh pokojnin, odmerjena od dejanske pokojninske osnove, nižja od zajamčenega zneska najnižje pokojnine, mora zavod upravičencu priznati tako pokojnino, Njena višina je enotna in omejena na naštete vrste ter ni odvisna od spola upravičenca in dopolnjene pokojninske dobe. Opisno je določena v višini starostne pokojnine moškega odmerjene od najnižje pokojninske osnove v odstotku, določenem v 37. členu ZPIZ-2 (določitev odstotka za odmero starostne pokojnine) za 15 let zavarovalne dobe. Slednje je minimalna zavarovalna doba, ki mora biti dopolnjena, da zavarovanec lahko uveljavi pravico do starostne pokojnine.
Ob tem je potrebno poudariti, da se odmerni odstotek v višini 29,5 uvaja postopno (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju – Uradni list RS, št. 75/2019 – ZPIZ-2G), in sicer s prejšnjih 26% na 27% v letu 2020, 27,5% v letu 2021, 28% v letu 2022, 28,5% v letu 2023 in 29% v letu 2024.
S spremembo ZPIZ-2 se je odstotek za odmero najnižje pokojnine torej dvignil v skladu s siceršnjim dvigom odstotka za odmero pokojnine ob izpolnitvi 15 let zavarovalne dobe. Z eno predhodnih sprememb zakona (Uradni list, št. 102/2015 – ZPIZ-2B) je bila določba o najnižji pokojnini dopolnjena z odstavki, ki urejajo t.im. zagotovljeno pokojnino v višini 500 eur. Skladno z določbo tretjega odstavka navedenega člena je tako zavarovancu (moškemu ali ženski), ki je pridobil pravico do starostne ali invalidske pokojnine po določbah tega zakona in je dopolnil pokojninsko dobo v enaki višini, kot je predpisana višina pokojninske dobe brez dokupa za pridobitev pravice do starostne pokojnine pri nižji starosti (40 let pokojninske dobe brez dokupa in 60 let starosti), zagotovljena pokojnina v višini 550 eur. Ker se skladno z določili zakona zneski pokojnin spreminjajo v višini in rokih, v katerih se izvajajo uskladitve pokojnin, je omenjeni znesek v mesecu decembru 2019 znašal 538,52 eur, v mesecu februarju pa bo predvidoma višji za 3,5% in bo torej znašal 557,36 eur.
Institut zagotavljanja najnižje pokojnine ter institut zagotavljanja zagotovljene pokojnine sta v duhu sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja, katerega eden osnovnih načel je tudi načelo vzajemnosti in solidarnosti. Skladno s tem načelom se vplačana sredstva (prispevki) s strani zavarovancev, porabljajo za sprotno izplačevanje pravic upravičencev pokojninskega in invalidskega sistema, pri čemer je za zagotavljanje ustrezne socialne varnosti potrebna tudi določena mera prerazporeditve sredstev. Upravičencem, ki jim odmera pravic glede na višino vplačanih prispevkov ne bi zagotavljala ustrezne socialne varnosti, sistem omogoča višje izplačilo oziroma večji obseg pravic. Po drugi strani je načelo solidarnosti tudi razlog, da zavarovanci z višjimi plačami oziroma dohodki plačujejo prispevke neomejeno, medtem ko se njihove pravice limitirajo z določitvijo najvišje pokojninske osnove.
Vsakršno izravnavanje v smislu uresničevanja načela solidarnosti, pa lahko kaj hitro privede do finančne preobremenitve na strani zavarovancev, ki so, glede na potrebno zagotavljanje tekočih sredstev za izplačevanje pravic, že sedaj v precej neugodnem položaju.
Kljub obremenitvi posameznih skupin, pa je zakonodajalec z dopolnitvijo zakona v letu 2015 naredil korak naprej, in določil zagotovljeno višino, ki je višja od najnižje pokojnine, vendar le za tiste upokojence, ki so dopolnili pokojninsko dobo brez dokupa v obsegu 40 let in so dopolnili vsaj 60 let starosti.
Za razliko od zagotovljene pokojnine, je namreč najnižjo pokojnino mogoče pridobiti že za 15 let zavarovalne dobe (obdobje, ko je bil zavarovanec obvezno ali prostovoljno vključen v obvezno zavarovanje in so bili plačani prispevki), če dejansko odmerjena pokojnina ne dosega določenega zneska. Ob upoštevanju tega solidarnostnega instituta ter glede na potrebo po zagotavljanju socialne varnosti na eni strani in doseganju sprejemljive finančne obremenitve na drugi strani, je takšna ureditev pravična tudi z vidika različnih dejanskih stanj med samimi upokojenci. Izenačitev zneska za vse upokojence, ne glede na dopolnjeno pokojninsko (oziroma zavarovalno) dobo, bi pomenilo odstopanje od pravičnosti, saj bi pomenilo, da bistveno različne primere, obravnavamo enako, kar pa že z vidika ustavne ureditve, ni dopustno.