Ali je možno skupno varstvo in vzgoja otroka naj bo prvo vprašanje v postopku razveze zakonske zveze

Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Uvodoma pojasnjujemo pravno ureditev odločanja o varstvu in vzgoji otroka. Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ) v zvezi z ureditvijo varstva in vzgoje otroka v 138. členu določa, da če starši ne živijo ali ne bodo več živeli skupaj, se morajo sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Sporazumejo se lahko za skupno varstvo in vzgojo otrok, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Če se sami o tem ne sporazumejo, jim pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njihovo željo pa tudi mediatorji (prvi odstavek). Če se starši sporazumejo o varstvu in vzgoji otrok, lahko predlagajo sklenitev sodne poravnave. Če sodišče ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otrok, predlog zavrne (drugi odstavek). Če se starši ne sporazumejo o varstvu in vzgoji otrok, o tem odloči sodišče. Sodišče lahko po uradni dolžnosti v skladu z določbami tega zakonika odloči tudi o vseh ukrepih za varstvo koristi otrok. V postopku odločanja o varstvu in vzgoji sodišče vselej odloči tudi o preživljanju skupnih otrok in o stikih s starši v skladu s tem zakonikom (tretji odstavek). Sodišče izda novo odločbo o varstvu in vzgoji otroka, če to zahtevajo spremenjene razmere in koristi otroka (četrti odstavek). V skladu z 139. členom mora sodna poravnava ali odločitev sodišča o skupnem varstvu in vzgoji otroka vsebovati odločitev o stalnem prebivališču otroka, o tem, kateremu od staršev se vročajo pošiljke za otroka in o preživljanju otroka. Glede razveze zakonske zveze DZ v 98. členu določa, da če je zakonska zveza iz katerega koli vzroka nevzdržna, sme vsak zakonec zahtevati razvezo zakonske zveze. Kadar sodišče razveže zakonsko zvezo, odloči tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok ter o njihovih stikih s starši v skladu s tem zakonom.

Predlagana zakonska določba, da mora sodnik v postopku razveze najprej razsojati o skupnem varstvu in vzgoji, ne bi pripomogla k zagotavljanju največje otrokove koristi v tem postopku. Pri odločanju o varstvu in vzgoji otroka v sodnem postopku je namreč ključna presoja otrokove koristi, ki je v DZ povzdignjena v načelo (načelo otrokove koristi v 7. členu DZ). Ravno tako Konvencija o otrokovih pravicah v 3. členu določa, da naj bodo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi, da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, otrokove koristi glavno vodilo. Presoja otrokove koristi v postopku odločanja o varstvu in vzgoji je kompleksna. Sodišče v ta namen v skladu z 143. členom DZ pridobi otrokovo mnenje in mnenje centra za socialno delo ter izvaja druga procesna dejanja, ki pripomorejo k uresničitvi tega načela ter določitvi tiste oblike varstva in vzgoje, ki je v otrokovo največjo korist.