19. 6. 2020
Odziv Ministrtva za pravosodje
Državljan predlaga v primeru lastniške zlorabe (kot npr. v njegovem primeru, ko je sosed na njegovem zemljišču brez njegovega dovoljenja napeljal vodovodni sistem), uvedbo postopka, ki bi bil sprožen s strani lastnika nepremičnine zaradi nedovoljenega posega v njegovo lastninsko pravico. Državljan ocenjuje, da gre v takih primerih za materialno okoriščanje in protipravno lastninjenje in meni, da bi bilo zato namesto uveljavljanja pravice do sodnega varstva zaradi motenja posesti oziroma vlaganja odškodninske tožbe bolj primerno bremeniti kršitelja že na začetku postopka, saj predvideno pravno varstvo lastniku povzroča vrsto preglavic in stroškov.
Pravica do zasebne lastnine je določena v 33. členu Ustave Republike Sloveniji (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a), pravico do sodnega varstva posesti in lastninske pravice določa Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ, Uradni list RS, št. 87/02, 91/13 in 23/20), pravico do povrnitve škode določa Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ, Uradni list RS, št. 97/07, 64/16 – odl. US in 20/18 – OROZ631).
Prvi odstavek 24. člena SPZ določa, da je posest neposredna dejanska oblast nad stvarjo (neposredna posest). V nadaljevanju tega člena je določeno, da ima posest tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo prek koga drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova (posredna posest).
Do izgube neposredne posesti pride, če posestnik neha izvrševati dejansko oblast nad stvarjo, kar ima za posledico tudi izgubo posredne posesti, kar določa 30. člen SPZ.
V 31. členu SPZ je določeno, da ima posestnik pravico do samopomoči proti tistemu, ki neupravičeno moti njegovo posest ali mu jo odvzame. V nadaljevanju tega člena je določen pogoj, da je pravica do samopomoči dovoljena, kadar gre za neposredno nevarnost, da mora biti samopomoč takojšnja in nujna, način samopomoči pa mora ustrezati okoliščinam obstoja nevarnosti.
Pravno varstvo posesti določa 33. člen SPZ. Sodišče daje posestno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje, pri tem pa se ne upoštevata pravica do posesti in dobrovernost posestnika. To pomeni, da ima sodno varstvo tudi posestnik, ki je posest pridobil s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja. Tožbenemu zahtevku zaradi motenja posesti sodišče ugodi le, če ugotovi, da je bil tožnik pred motenjem posestnik sporne stvari, da je bila posest res motena, da je bil toženec tisti, ki je posest motil in da je bilo motenje samovoljno ter protipravno (VSL Sklep II Cp 1257/2018).
Z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti sodišče odredi prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, ki so potrebni za varstvo pred nadaljnjim motenjem, kar določa 34. člen SPZ. V sporih zaradi motenja posesti je tako mogoče zahtevati vzpostavitev prejšnjega stanja. Obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti se omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno pa je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih, kar določa 426. člen ZPP (VSL Sklep I Cp 1820/2012). V primeru motenja ali odvzema posesti je mogoče zahtevati sodno varstvo v 30 dneh od dneva, ko je posestnik izvedel za motnje in storilca oziroma v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo, kar je določeno v 32. členu SPZ.
Prvi odstavek 99. člena SPZ določa, da lahko lastnik, ki ga nekdo protipravno vznemirja drugače, kot z odvzemom stvari, s tožbo zahteva, da se vznemirjanje preneha in se prepove nadaljnje vznemirjanje (t. i. negatorna tožba). V nadaljevanju tega člena je dodatno določeno, da lahko lastnik, ki mu je bila z vznemirjanjem povzročena škoda, zahteva odškodnino po splošnih pravilih o povrnitvi škode. V negatorni tožbi mora tožnik dokazati, da je bila njegova lastninska pravica vznemirjena in da jo je vznemiril toženec, ni pa mu treba dokazovati protipravnosti poseganj, ki ga vznemirjajo (VSL Sodba I Cp 3915/2011). Z negatorno tožbo lahko torej lastnik zahteva prenehanje vznemirjanja njegove lastninske pravice in prepoved prihodnjega vznemirjanjem, hkrati pa lahko zahteva tudi povrnitev povzročene škode, če mu je s takšnim ravnanjem nastala tudi pravno priznana škoda.
V skladu s temeljnim načelom odškodninskega prava lahko oškodovanec zahteva povrnitev škode, če so izpolnjeni splošni elementi civilnega delikta, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno: škoda mora izvirati iz nedopustnega ravnanja (ali opustitve), škoda mora nastati, ugotovljena mora biti vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, ugotovljena mora biti odgovornost povzročitelja škode. Kadar ni podan le eden izmed naštetih elementov civilnega delikta, pa sodišče ni dolžno raziskovati obstoja ostalih, ampak mora tožbeni zahtevek za povrnitev škode zavrniti (VSM Sodba II Cp 721/2009).
Dodatno še pojasnjujemo, da v primeru, ki ga opisuje predlagatelj, ni mogoče, da bi prišlo do prilastitve lastninske pravice na nepremičnini. V konkretnem primeru gre za izgradnjo vodovodnega sistema, očitno prek tujega zemljišča. Zaradi odvajanja vode z zemljišča ali dovajanja vode na zemljišče se sme v korist tega zemljišča ustanoviti služnostna pravica odvajanja ali dovajanja vode čez sosednja zemljišča, kot določa 36. člen Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1, Uradni list RS, št. 67/02, 2/04 – ZZdrI-A, 41/04 – ZVO-1, 57/08, 57/12, 100/13, 40/14, 56/15 in 65/20). Če pa gre za oskrbo s pitno vodo in na zemljišču ni zagotovljeno izvajanje lokalne javne službe, mora lastnik ali posestnik zemljišča, na katerem se voda nahaja, dopustiti rabo vode tudi drugim osebam, če to omogoča izdatnost vodnega vira. Če je za ta namen potrebno zgraditi cevovod ali drugo z njim povezano napravo, lahko oseba, ki nima dostopa do pitne vode, zahteva ustanovitev služnosti dovajanja vode v korist svojega zemljišča, kot določa 117. člen ZV-1. Gre za vrsto nujne poti, o kateri odloča sodišče v nepravdnem postopku na zahtevo služnostnega upravičenca. Pogoji za določitev nujne poti so določeni v 89. členu SPZ. Sodišče dovoli nujno pot, kadar se z njo ne onemogoča ali znatno ovira uporaba nepremičnine, po kateri naj bi pot potekala. Nujna pot se določi tako, da se čim manj obremeni tuja nepremičnina, upravičenec pa je dolžan za dovoljeno nujno pot plačati primerno nadomestilo.
V kolikor gre za gradnjo brez gradbenega dovoljenja je možna prijava kršitve na Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, ki izvaja nadzor nad izvajanjem predpisov s področja urejanja voda, vodnega režima in gospodarjenja z vodami ter s področja graditve objektov. e-uprava.gov.si/podrocja/drzava-druzba/inspekcijski-postopki/prijava-za-okolje.html
Menimo, da predlog državljana glede uvedbe postopka ni primeren za nadaljnjo obravnavo, saj je v slovenskem pravnem redu zagotovljeno učinkovito sodno varstvo zaradi motenja posesti, poseganja v lastninsko pravico, vzpostavitve služnostne pravice ali nujne poti in povzročitve škode. Prav tako gradbena, geodetska in stanovanjska inšpekcija zagotavlja večjo pravno varnost lastnikov nepremičnin in s svojimi aktivnostmi preprečuje nedovoljene gradnje objektov in uporabo objektov brez predpisanih dovoljenj.