Poenostavljena prisilna poravnava in večja aktivnost upnikov in sodišča pri tem

Odziv Ministrstva za pravosodje

Institut poenostavljene prisilne poravnave je v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) urejen v posebnem oddelku 4.7. v določbah členov 221.a do 221.g. Po 221.a členu je v postopku poenostavljene prisilne poravnave izključena uporaba pravil o prisilni poravnavi, določenih v oddelku 3.4., 3.5. in 3.6. navedenega zakona. Številne druge določbe ZFPPIPP se uporabljajo smiselno, če ni v oddelku 4.7. določeno drugače. Smiselno se za obveznosti poslovodstva dolžnika glede poenostavljene prisilne poravnave uporablja tudi pododdelek 2.2.2. navedenega zakona (tretji odstavek 221. b člena), poleg tega se smiselno uporabljajo tudi določbe 212. do 218. člena, in sicer tako, da poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d člena navedenega zakona. Skladno s petim odstavkom 221.b člena pa poenostavljena prisilna poravnava ne učinkuje na terjatve za plačilo davkov, kot jih določa zakon, ki ureja davčni postopek.

Z institutom poenostavljene prisilne poravnave, ki je bil uveden z novelo ZFPPIPP-E, je bil dodan nov postopek zaradi insolventnosti, ki je pomenil novo možnost finančnega prestrukturiranja za insolventne dolžnike in nadaljevanje njihove gospodarske dejavnosti. Pred njegovo uveljavitvijo je vložitev popolnega predloga za začetek prisilne poravnave pomenila precejšen strokovni in finančni zalogaj, ki ga mnogi dolžniki niso zmogli. Predlogu je bilo treba priložiti večje število prilog, ki zahtevajo tudi sodelovanje strokovnjakov: revizorja, pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij, običajno pa še strokovnjaka za pripravo načrta finančnega prestrukturiranja. V skupino subjektov, ki jim je bil kot mikro družbam po določbah veljavnega ZGD-1 institut namenjen, je v času njegove uveljavitve spadalo več kot 90 odstotkov gospodarskih družb in večina podjetnikov (Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju z novelo ZFPPIPP-E, Uvodna pojasnila Dida Volk, Planet GV, Ljubljana 2013, str. 34 in naslednje).

Poleg omejitve uporabe postopka poenostavljene prisilne poravnave na:

1. gospodarske družbe, ki se po drugem odstavku 55. člena ZGD-1 razvrščajo med mikro družbe, in
2. podjetnike, ki ustrezajo merilom iz prve in druge alineje drugega odstavka 55. člena ZGD-1 ali merilom iz prve in druge alineje tretjega odstavka 55. člena ZGD-1,

veljajo za navedene postopke posebna pravila glede odločanja o začetku postopka (221.d člen), posebej je opredeljena večina, potrebna za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave (221.e člen), določena so pravila, povezana z vložitvijo zahteve za potrditev poenostavljene prisilne poravnave (221.f člen) ter določbe v zvezi s sklepom o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave (221.g člen).

Glede na vsebino podanega predloga je potrebno uvodoma pojasniti, da postopek poenostavljene prisilne poravnave vključuje sodelovanje notarja in sodišča. Izjava, ki jo mora dolžnik predložiti predlogu postopka poenostavljene prisilne poravnave o tem, da njegovo poročilo o finančnem položaju in poslovanju resnično ter pošteno prikazuje njegov finančni položaj in poslovanje, mora biti namreč sestavljena v obliki notarskega zapisa (prvi odstavek 221.d člena ZFPPIPP). Tudi pogodba o soglasju za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave mora biti sestavljena v obliki notarskega zapisa (osmi odstavek 221.e člena ZFPPIPP). Notar mora preveriti izid glasovanja o sprejetju prisilne poravnave in o tem sestaviti notarski zapisnik (deveti odstavek 221.e člena ZFPPIPP). Sodišče pa po navedenih določbah odloča tako o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave (221.d člen ZFPPIPP), kakor tudi o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave. Sklep, s katerim potrdi poenostavljeno prisilno poravnavo, izda sodišče tedaj, kadar je bila zahteva za potrditev vložena v roku iz prvega odstavka 221.f člena ZFPPIPP (to je v štirih mesecih od objave oklica o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave) in če je dosežena večina, potrebna za sprejetje  poenostavljene prisilne poravnave iz tretjega odstavka 221.e člena ZFPPIPP, če so torej za njeno sprejetje glasovali upniki, katerih skupni znesek terjatev je najmanj 6/10 zneska osnove iz drugega odstavka 221.e člena (gre za vsoto zneskov vseh navadnih terjatev upnikov, navedenih v posodobljenem seznamu terjatev) in če je za njeno sprejetje glasovala več kot polovica vseh upnikov, katerih terjatve so navedene v posodobljenem seznamu terjatev. Navedena določba 221.e člena ZFPPIPP, ki določa večino, potrebno za sprejetje poenostavljene prisilne poravnave, bi morala omogočati sprejemljivo večinsko opredelitev upnikov za ali proti prisilni poravnavi tako po višini terjatev upnikov kot po številu upnikov, katerih terjatve so navedene v posodobljenem seznamu terjatev.

V zvezi s predlagano večjo aktivnostjo upnikov pa se kljub opisani ureditvi pri prenovi instituta poenostavljene prisilne poravnave, ki je že v teku, načrtuje dodatno opolnomočenje upnikov.

Ključna izhodišča za spremembe na področju poenostavljene prisilne poravnave bodo:

• dodatna omejitev subjektov, ki se tega instituta lahko poslužijo pod enostavnejšimi in posledično stroškovno ugodnejšimi pogoji (brez revidiranih poročil in mnenja pooblaščenega ocenjevalca podjetij) tako, da bi se smel postopek uporabiti samo za dolžnike, katerih obveznosti ne presegajo določene vrednosti (npr. 500.000,00 EUR);
• vloga upravitelja ne bo vezana zgolj na primere, ko je bil hkrati s postopkom poenostavljene prisilne poravnave predlagan tudi stečaj, temveč bo upravitelj imenovan v vsakem postopku poenostavljene prisilne poravnava, njegova ključna naloga pa bo, da opravi preizkus terjatev in bdi nad poslovanjem dolžnika, vloga notarja pa bo ustrezno zmanjšana ali celo odpravljena;
• možnost ugovora upnikov zoper poenostavljeno prisilno poravnavo (enako tudi za »redno« prisilno poravnavo) iz razloga, ker načrt prestrukturiranja ne odpravlja insolventnosti ali ker dolžnik sploh ni insolventen;
• v primeru, če bo poenostavljena prisilna poravnava neuspešna, se nad dolžnikom  začne stečajni postopek;
• olajšan bo procesni položaj upnikov v primeru, če bo poenostavljena prisilna poravnava sprejeta na goljufiv način.

V zvezi s podanim predlogom še dodajamo, da glede na vsebino petega odstavka 221.b člena ZFPPIPP morebitne izjave finančne uprave ne bi pomembno doprinesle k izboljšanju položaja upnikov, saj poenostavljena prisilna poravnava ravno na terjatve za plačilo davkov, kot jih določa zakon, ki ureja davčni postopek, ne učinkuje. Bodo pa v predlogu za spremembo zakona dodatne rešitve, ki bodo povečale preglednost in transparentnost (vseh) obveznosti dolžnika v postopku poenostavljene prisilne poravnave.