Ureditev financiranja sistema dolgotrajne oskrbe
Predlagam naslednjo ureditev financiranja dolgotrajne oskrbe:
financiranje dolgotrajne oskrbe naj se uredi tako kot pri vrtcih, tj. da bi od svoje pokojnine vsakdo plačeval določen znesek v odvisnosti od višine pokojnine, a toliko, da bi jim ostalo dovolj pokojnine za dostojno preživetje njih in od njihove pokojnine odvisnih družinskih članov. S plačevanjem dolgotrajne oskrbe naj se sinov in hčera upravičencev do dolgotrajne oskrbe ne obremenjuje več. Manjkajoči znesek za dolgotrajno oskrbo (tj. subvencijo dolgotrajne oskrbe) naj prispevajo občine, pri čemer se subvencija dolgotrajne oskrbe ne vrača in se zanjo ne bremeni dediščine. Enaka ureditev je zdaj pri subvenciji programa v vrtcih za otroke. V primeru, da se zaradi navedenega povečajo stroški občin, naj se dodatna sredstva občinam primaknejo preko transferjev iz državnega proračuna.
Obrazložitev:
Menim, da je popoln nesmisel, da se upokojenca, ki je vse življenje pridno delal, plačeval davke in prispevke, na starost, ko potrebuje zahtevno oskrbo v domu starejših občanov, obravnava kot socialni problem, ker ne more v celoti vsak mesec sam plačevati več kot 1000 eur, kolikor stane tovrstna oskrba v domu starejših občanov. Le malo upokojencev ima pokojnino višjo od 1000 EUR, povprečna pokojnina pa je tam pri cca. 650 eur. In kot je splošno znano, ima 2/3 zaposlenih podpovprečno plačo, s tem pa ima (po navedeni logiki) 2/3 upokojencev podpovprečno pokojnino, tj. nižjo od 650 EUR, kar pomeni, da si ne morejo sami plačati niti najcenejše oskrbe v državnem domu starejših občanov (tj. za pokretne, ki pa iz različnih razlogov potrebujejo domsko oskrbo). Situacija je podobna, kot če v Sloveniji ne bi imeli zdravstvenega zavarovanja in bi morali sami, iz svojega žepa plačevati zdravstvene storitve, ki bi jih kljub temu urejala država in imela v lasti svoje javne zavode - bolnišnice in zdravstvene domove, če pa jih sami ne bi mogli plačati, pa bi za njihovo vrednost obremenili našo dediščino in naše sinove/hčere... Poleg navedenega ima država (ki sistem ureja) oz. občine, ki ga financirajo, povsem drugačen pristop do sistema predšolskega varstva - starši plačujejo del programa v vrtcih, drugi del programa pa subvencionirajo občine in se zaradi tega ne usedejo na nepremičnine in drugo premoženje staršev, prav tako pa tudi ne zahtevajo vračila ob dediščini niti od staršev, niti od otrok, ko odrastejo. Zaradi navedenega predlagam, da se financiranje dolgotrajne oskrbe uredi kot financiranje predšolskega varstva, tj. vrtcev, za otroke, kjer staršem občine subvencionirajo del programa vrtca, subvencija pa ne bremeni niti dediščine po starših, niti otrok, ko odrastejo.