15. 10. 2019
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Na žalost je populacija Slovenije med najhitreje starajočimi, zato tudi zmanjkuje določenega kadra, pri čemer se izkazuje, da je priseljevanje nujno. Vsekakor pa je za to potrebno učinkovito spremljati te tokove. Tuji delavci, ki pridejo v Slovenijo imajo pogoj znanja slovenskega jezika, ki je definiran v Zakonu o javni rabi slovenščine (Uradni list RS, št. 86/04 in 8/10), ki v 14. členu pravi, da morajo vse pravne osebe zasebnega prava in fizične osebe, ki opravljajo registrirano dejavnost poslovati s strankami na območju Republike Slovenije v slovenščini. Kadar je njihovo poslovanje namenjeno tudi tujcem, se poleg slovenščine lahko uporablja tudi tuji jezik. Dejansko stopnjo znanja (razen pri reguliranih poklicih) pa pri prijavi prostega delovnega mesta, določi delodajalec sam.
Zaradi dviga stopnje znanja jezika, vzpostavljamo projekt predintegracijskih ukrepov, ki bo sofinanciran iz evropskih sredstev in bo omogočal učenje slovenščine tistim tujcem, ki imajo namen priti v Slovenijo. S tem se vzpostavlja tudi učinkovitejši nadzor nad osebami, ki želijo delati v Sloveniji.
Ob tem želimo poudariti tudi, da se, skladno s sklepom vlade, na medministrski ravni oblikujejo rešitve za repatriacijo, v okviru delovne skupine, ki jo vodi Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu. V tem primeru prednostno za repatriacijo Slovencev iz Venezuele.
Pri spremljanju migracijskih gibanj v Sloveniji je pomemben dejavnik gospodarska rast. Kot je razvidno iz grafa se z gospodarsko rastjo večajo tudi migracijska gibanja. Ob tem pa je vsekakor razveseljivo dejstvo, da odseljevanje v tujino pada, glede na povečano povpraševanje na trgu dela, pa raste tudi priseljevanje.
Večja migracijska gibanja Slovencev so v preteklosti večinoma narekovala gospodarska gibanja. Pomanjkanje možnosti za zaposlitev in ekonomsko varno življenje posameznika in njegove družine so bili poglavitni razlogi izseljevanja. Pretekla gospodarska kriza ni nobena izjema. Glede na olajšane postopke migracij v EU zaradi prostega pretoka ljudi in dela, je takšne odločitve možno tudi lažje sprejeti in izpeljati. Zato ne preseneča, da je pretekla gospodarska kriza povzročila porast odselitev v preteklih letih.
Ekonomska situacija se izboljšuje vsaj od 2015 dalje, gibanja na trgu dela in očitno tudi na področju selitev pa tem trendom sledijo z manjšim zamikom. Možnosti za ustrezno zaposlitev in zadovoljstvo ob uresničevanju osebne karierne poti, s tem tudi ekonomska varnost sedanjosti in prihodnosti, so močni motivi za življenjske odločitve vsakega posameznika. Zato je najbrž potrebno nekaj let, da ekonomska situacija doma ustvari dovoljšen obet stabilne prihodnosti in da pretehta zahteven in stresen proces selitve v tujino.
Gibanja na trgu dela, ko brezposelnost še vedno upada, delodajalci pa konstantno povprašujejo po novih delavcih in poročajo celo, da za nekatera delovna mesta težko dobijo ustrezne sodelavce, so verjetno dovolj velik pokazatelj, da je mogoče dobiti ustrezno ali novo zaposlitev, posebno za mlade. Teh (v starosti 15-29 let) je bilo avgusta 2019 prijavljenih na Zavodu za zaposlovanje kot brezposelnih kar 8,9% manj kot leto prej, kar je med vsemi kategorijami brezposelnih največji upad. Dodatno je tudi iskalcev prve zaposlitve kar 17,3 % manj kot avgusta 2017, kar pomeni, da se skoraj petina več mladih zaposli neposredno po zaključku izobraževanja. Vse to pomeni, da mladi kot prevladujoči med izseljenimi manj iščejo zaposlitev izven meja Slovenije.
Odziv Ministrstva za notranje zadeve
Vlada je julija letos sprejela Strategijo Vlade Republike Slovenije na področju migracij, ki jo sestavlja šest stebrov, povezanih s posameznimi vidiki migracij. Med drugim Strategija analizira stanje na področju ekonomskih migracij kot delu zakonitih migracij in predlaga vrsto ukrepov za zmanjševanje odseljevanje državljanov iz Slovenije in Za spodbujanje priseljevanja tuje delovne sile.
V pobudi je med drugim podan predlog, da vlada zaostri azilno politiko, zato vam pošiljamo tudi pojasnila glede veljavne ureditve te tematike.
Zakon o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 16/17 - uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju: ZMZ), ki ga je Državni zbor RS sprejel marca 2016 in je stopil v veljavo aprila 2016, omogoča hitre in učinkovite postopke odločanja o prošnjah za mednarodno zaščito. ZMZ tako omogoča, da pristojni organ prošnjo, ki je nedopustna (če je prosilcu mednarodno zaščito že priznala druga država članica; se država, iz katere prihaja prosilec, šteje za državo prvega azila; se država iz katere prihaja prosilec šteje za varno tretjo državo; se na podlagi meril, določenih v Dublinski uredbi, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica EU), kot tako zavrže oziroma zavrne v pospešenem postopku kot očitno neutemeljeno, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan eden izmed razlogov, kot jih določa 52. člen ZMZ (prosilec v postopku navaja samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite; zavaja organ s predložitvijo napačnih informacij ali dokumentov; je verjetno, da je zlonamerno uničil ali odsvojil osebni dokument ali potno listino; so njegove navedbe očitno nedosledne, lažne ali malo verjetne ter v nasprotju z informacijami o izvorni državi; poda prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev; ne poda prošnje za mednarodno zaščito v najkrajšem možnem času, glede na okoliščine njegovega vstopa; noče oddati prstnih odtisov ali obstajajo razlogi za sum, da lahko prosilec pomeni nevarnost za javni red, javno varnost ali državno varnost).
Tudi uporaba koncepta varne izvorne države omogoča pristojnemu organu, da prošnjo prosilca zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če je prosilec državljan te države ali oseba brez državljanstva in je imela v tej državi običajno prebivališče in če prosilec ne izkaže tehtnih razlogov, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ni varna izvorna država.
Z namenom razbremenitve sistema mednarodne zaščite tistih, ki zaščite ne potrebujejo, je tako Vlada RS februarja 2016 sprejela odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav. Kot varne države so bile določene: Albanija, Alžirija, Bangladeš, BiH, Črna gora, Egipt, Kosovo, Makedonija, Maroko, Srbija, Tunizija in Turčija. Junija letos je Vlada RS sprejela nov Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav na novi pravni podlagi, t. j. Zakonu o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 16/17 – uradno prečiščeno besedilo). Na seznamu varnih držav izvora po ponovni preučitvi stanja v primerjavi z do sedaj veljavnim odlokom ostajajo Albanija, Alžirija, Bangladeš, Bosna in Hercegovina, Črna Gora, Egipt, Kosovo, Makedonija, Srbija in Tunizija. Iz seznama je bila umaknjena Turčija, saj je ministrstvo na podlagi preučitve stanja položaja človekovih pravic v Turčiji ugotovilo, da se je stanje poslabšalo do te mere, da Turčija ne izpolnjuje pogojev za njeno razglasitev kot varno izvorno državo. Na seznam so bile dodane Gruzija, Nepal in Senegal. Z označitvijo nekaterih držav za varne izvorne države, se sistem mednarodne zaščite razbremenjuje tistih oseb, ki zaščite dejansko ne potrebujejo.
ZMZ je sicer v celoti usklajen s skupnim evropskim azilnim sistemom oziroma azilno zakonodajo EU. Vsaka sprememba ali dopolnitev omenjenega zakona mora imeti podlago tudi v skupni evropski azilni zakonodaji.
Za primer, ko nobeden od ukrepov, predvidenih v nacionalni zakonodaji, ne bi mogel ustrezno naslavljati spremenjenih razmer na področju migracij, ki bi lahko resno ogrožale javni red ali notranjo varnost Republike Slovenije, je bila januarja 2017 sprejeta novela Zakona o tujcih, ki je stopila v veljavo februarja 2017 in je trenutno v presoji na Ustavnem sodišču RS. Novela Državnemu zboru Republike Slovenije omogoča, da na predlog Vlade Republike Slovenije z večino glasov vseh poslancev sprejme odločitev o začasni uporabi ukrepa ob spremenjenih razmerah na področju migracij, ki se nanaša na obravnavo tujcev, ki želijo na ozemlje vstopiti nezakonito na mejnih prehodih, in tujcev, ki v Republiko Slovenijo vstopijo izven mejnih prehodov. Namen sprejema dopolnitev zakona je bil zavarovati javni red, notranjo varnost ter delovanje osrednjih institucij države in zagotavljanje njenih vitalnih funkcij ter posledično človekovih pravic vseh njenih prebivalcev, hkrati pa tudi preprečiti, da bi potencialno država morala čakati z ukrepanjem toliko časa, da bi bil lahko neposredno ogrožen njen obstoj, delovanje njenega pravnega reda in podsistemov države, kar bi zahtevalo razglasitev izrednega stanja.
Odziv Ministrstva za okolje in prostor
Ministrstvo je danes, dne 14. 10. 2019, v javno obravnavo posredovalo osnutek novega stanovanjskega zakona (SZ-2), s katerim je predvideno celovito urejanje stanovanjske problematike, vključno z ukrepi za vzpostavitev pogojev za gradnjo javnih najemnih stanovanj. Glavni ukrep novega stanovanjskega zakona predstavlja sprememba neprofitne najemnine v stroškovno najemnino. Neprofitna najemnina je zaradi nerevalorizacije točke za določitev vrednosti stanovanja že leta prenizka in ne dosega ravni stroškovne najemnine, ki bi stanovanjskim skladom omogočala vsaj ohranitev obsega fonda javnih najemnih stanovanj. Z uvedbo stroškovnih najemnin bo stanovanjskim skladom omogočeno, da gospodarno ravnajo tako z obstoječim fondom javnih najemnih stanovanj, kot tudi bodočimi investicijami v javna najemna stanovanja. Zakonsko predvideno subvencioniranje najemnin bo zagotavljalo, da razlika med obstoječo neprofitno najemnino in bodočo stroškovno najemnino ne bo šla v breme socialno ogroženih najemnikov.
Med ostale ukrepe novega stanovanjskega zakona, ki bodo pripomogli k povečanju fonda javnih najemnih stanovanj spadajo državne bančne garancije investitorjem pri sklepanju posojil, poroštva za kredite državljanov, ki prvič rešujejo stanovanjsko vprašanje in jim oblika zaposlitve oz. višina dohodka ne omogočata samostojne pridobitve kredita, ureditev pogojev za ustanavljanje stanovanjskih zadrug ter javna služba za najemniško upravljanje. Za Stanovanjski sklad RS in občinske stanovanjske sklade bo z novim zakonom omogočena višja stopnja zadolževanja, s čimer se bo skladom zagotovilo zadostna sredstva za začetne investicije v pridobivanje novih javnih najemnih stanovanj.
Med pomembnejše spremembe na področju upravljanja večstanovanjskih stavb spadajo spremembe glede višine potrebnih soglasij za opravljanje dejavnosti v delu stanovanja ter soglasij pri odločanju o poslih rednega in izrednega upravljanja, vzpostavitev enotnega javnega registra upravnikov, ki bo konstitutiven, določitev časovnega mandata za upravnika večstanovanjskih stavb, večji nadzor nad razpolaganjem s sredstvi rezervnega sklada in razširitev pristojnosti stanovanjske inšpekcije.
V procesu priprave osnutka novega stanovanjskega zakona je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo) sodelovalo s predstavniki drugih ministrstev, stroke ter ostalih deležnikov. Vsebinsko izhodišče pri pripravi zakona predstavlja Osnutek izhodišč za prenovo stanovanjske zakonodaje po posameznih področjih, ki ga je po naročilu ministrstva pripravil Inštitut za primerjalno pravo. Sodelovali smo s predstavniki Stanovanjskega sklada RS (SSRS), občinskih stanovanjskih skladov in neprofitnih stanovanjskih organizacij (NSO), prav tako pa so bile za pripravo rešitev stanovanjske problematike v državi imenovane sledeče medresorske delovne skupine:
- Delovna skupina za mlade za izvedbo pilotnih projektov po ReNSP15-25, v okviru katere sta se v letu 2018 izvajala dva pilotna projekta: t.i. Najem za mlade in projekt Skupnost za mlade Gerbičeva, oba predvidena v akcijskem načrtu ReNSP15-25.
- Delovna skupina za starejše, ki je izvedla pilotni projekt medgeneracijske skupnosti za starejše in projekt informiranja o možnostih bivanja za starejše v lokalnih skupnostih – t.i. projekt Sobivamo.
- Projektna skupina za pripravo pilotnega projekta stanovanjske zadruge in izhodišč zakonske ureditve stanovanjskega zadružništva. Skupina je pripravila pilotni projekt stanovanjske zadruge ter osnutek določb za zakonsko podlago ustanavljanju stanovanjskih zadrug. Projekt je razdeljen v dve fazi, in sicer pripravljalno in izvedbeno fazo; pripravljalna faza je bila zaključena v letu 2017, v letu 2018 pa se je pričela izvedbena faza pilotnega projekta. Pripravljen osnutek določb je bil pri pripravi novega stanovanjskega zakona upoštevan in v ustrezni obliki vključen, s čimer ta daje zakonsko podlago za ustanavljanje stanovanjskih zadrug.
- Delovna skupina za odpravo neprofitne najemnine in uvedbo stanovanjskega dodatka po Resoluciji o Nacionalnem stanovanjskem programu 2015-2025, katere glavne naloge so priprava in časovna opredelitev odprave neprofitne najemnine z uvedbo nove stroškovne najemnine in vzpostavitev subvencioniranja, skladno s smernicami ReNSP15-25 ter oblikovanje konkretnih zakonodajnih rešitev na to temo.
Odziv Ministrstva za finance
Doseči davčno razbremenitev dela je ena izmed pomembnih prioritet, ki si jih je zastavila vlada že ob nastopu mandata in to zapisala tudi v Koalicijski sporazum o sodelovanju v Vladi Republike Slovenije za mandatno obdobje 2018-2022. To pomeni, da bi s splošnimi sistemskimi ukrepi, tudi davčnimi, podprla možnosti za stabilno in vzdržno gospodarsko rast. Spremembe na področju plačevanja javnih dajatev morajo namreč poleg izboljšanja konkurenčnosti slovenskega poslovnega okolja na drugi strani zagotavljati tudi stabilne in predvidljive javnofinančne prihodke za financiranje javne porabe. Trajno vzdržno gospodarsko rast je namreč mogoče doseči le s konsolidiranimi javnimi financami.
Davčna politika oziroma sam davčni sistem kot eden izmed elementov, ki vplivajo na materialno blagostanje in kakovost življenja prebivalstva ter posledično tudi na migracijska gibanja, je vpet v siceršnje ekonomske in pravne okvire družbe. Ukrepi davčne politike so odvisni od konteksta splošne ekonomske politike, dogovorjenih prioritet razvoja ter siceršnjih družbenih razmerij v družbi in državi. Pri tem ni pomembna le preučitev ukrepov davčne politike v okviru posamezne vrste davka, ampak tudi širše - torej kakšna je glede na ekonomsko in družbeno okolje najprimernejša kombinacija davčnih oblik, ki se uveljavi v davčnem sistemu (davki na dohodek, na potrošnjo in na premoženje) in ki zagotavlja pogoje za gospodarsko rast.
Ob tem je naloga davčnega sistema tudi prilagajanje spremenjenim ekonomskim razmeram v Sloveniji in v svetu. Slovenski davčni sistem mora biti namreč oblikovan upoštevaje pravila obdavčevanja, dogovorjena na ravni EU, in z upoštevanjem mednarodnih standardov obdavčevanja, ki jih oblikujejo OECD in druge mednarodne organizacije na tem področju.
Kot navedeno, je davčni sistem eden od dejavnikov zadržanja in privabljanja kakovostne delovne sile, vendar še zdaleč ne edini in tudi ne najpomembnejši. Mednarodne primerjave obremenitve z davki in prispevki (npr. Taxation Trends) kažejo, da je celotna obremenitev dela v Sloveniji sicer nad povprečjem EU (Slovenija: 14,5 % BDP; EU: 12,2 % BDP), vendar zlasti na račun visoke obremenitve s prispevki za socialno varnost. Leta 2017 je imela Slovenija glede na vse države EU šesto najvišjo obremenitev s prispevki za socialno varnost, po obremenitvi z dohodnino pa je bila na 19. mestu.
Na podlagi navedenega se torej zavedamo, da je obremenitev dela tisti dejavnik, ki negativno vpliva na konkurenčnost. Ravno zato smo prve korake v tem letu že naredili z razbremenitvijo regresa z dohodnino in prispevki za socialno varnost do višine 100 % povprečne mesečne plače. Pri tem smo napovedali tudi drugi korak razbremenitve, zastavljen v smeri dodatne davčne razbremenitve dohodkov iz dela. S paketom sprememb štirih zakonov bomo tako dodatno podprli možnosti za razbremenitev dela, s čimer bomo krepili konkurenčnost poslovnega okolja, ohranjali stabilno gospodarsko rast, pri tem pa obenem z dodatnimi ukrepi na področju obdavčitve kapitala za dosego navedenih ciljev zagotavljali tudi postopno strukturno uravnoteženje javnih financ.