17. 9. 2019
Odziv Ministrstva za okolje in prostor
Vidik ohranjanja narave
Mokrišča so biotsko bogati ekosistemi, ki jih ohranjamo z izvajanjem nacionalnih in evropskih predpisov ter skladno z mednarodnimi pogodbami vezanimi na ohranjanje biotske raznovrstnosti, katerih pogodbenica je Slovenija, predvsem Ramsarsko konvencijo o mokriščih (Uredba o ratifikaciji Konvencije o močvirjih, ki so mednarodnega pomena, zlasti kot prebivališča močvirskih ptic, Ramsar 1971, Uradni list RS – MP 9/92).
Ob sprejetju konvencije so se države pogodbenice zavezale, da bodo:
- uvrščale mokrišča na Seznam mokrišč mednarodnega pomena in ohranjala ter vzdrževala njihovo ekološko ravnovesje;
- vključevale ohranitev mokrišč v nacionalne razvojne programe in načrtovale celostno upravljanje povodij ob spoštovanju načela trajnostne rabe;
- podpirale razvojno politiko ohranjanja mokrišč na svojem ozemlju z razglašanjem zavarovanih območij in podpirale strokovno usposabljanje raziskovalcev in upravljavcev mokrišč ter
- sodelovale z drugimi pogodbenicami na področju mejnih mokrišč in hidroloških sistemov in v skupnih razvojnih projektih na mokriščih.
V vseh teh letih so države pogodbenice v okviru konvencije vedno bolj spoznale pomen in vsestransko vlogo, ki jo mokrišča pomenijo za naravo, okolje in človeka. Danes je jasno in dokazano, da so mokrišča del naravnega kapitala vsake države, so biotsko najbogatejši ekosistemi, so pomemben člen pri kroženju vode v naravi, so ledvica vsake pokrajine, so blažilci okoljskih stresov (šokov), ki jih povzročajo ekstremni naravni pojavi (suše, poplave, neurja…) ali človekove aktivnosti (onesnaževanje vode in prsti), zagotavljajo hrano in pitno vodo, ali pa so območja oddiha in rekreacije, če naštejemo samo nekaj ekosistemskih storitev, ki nam jih mokrišča nudijo.
Slovenija je bogata z mokrišči. Prvi sistematični popis mokrišč izdelan leta 2000 je pokazal, da imamo veliko število antropogenih mokrišč, po obsegu pa prevladujejo naravna mokrišča. Sicer pa je Slovenija bogata s površinskimi in podzemnimi mokrišči in zlasti slednja so izjemnega pomena zaradi zalog pitne vode in bogate raznovrstnosti podzemne favne in endemičnih vrst.
Mokrišča se ohranjajo v okviru <link http: www.pisrs.si pis.web external-link-new-window internal link in current>Zakona o ohranjanju narave, kot naravne vrednote ali ekološko pomembna območja. Poleg tega ima Slovenija več kot 37 % ozemlja vključen v EU mrežo območij Natura2000 po habitatni in ptičji direktivi. Slovenske ramsarske lokalitete in večina za naravo pomembnih mokrišč je vključena tudi v upravljanje območij Natura2000. Z izvajanjem teh ukrepov se dosega ohranjanje in trajnostno upravljanje z biotsko najbogatejšimi in najpomembnejšimi mokrišči. Program upravljanja območij Natura2000 je bil 2015 sprejet na vladi. Na zavarovanih območjih narave, pa je to naloga upravljavca v sodelovanju z ostalimi deležniki. Pomembno je to upoštevati pri sprejemanju in izvajanju sektorskih politik in programov na širših območjih (turizem ali druga gospodarska raba, promet, gozdarstvo, kmetijstvo…).
Iz navedenega sledi, da je treba mokrišča, ki so pomembna tako z vidika ohranjanja biotske raznovrstnosti kot tudi širšega okoljskega in socio-ekonomskega vidika, primarno ohranjati in z njimi trajnostno upravljati. Pri tem naj se upošteva sprejete predpise in programe, lokalne značilnosti v posameznih občinah in regijah (vključevanje v regionalne razvojne programe). Pri vzpostavljanju novih mokrišč naj se upošteva predvsem naravne značilnosti in območja oz. lokacije, ki so za to primerna kot npr. opuščeni kali, kanali, gramoznice ali glinokopi.
Vidik usmerjanja razvoja v prostoru na strateški ravni
Odnos do izpostavljene tematike je v Strategiji prostorskega razvoja Slovenije, ki je ključen dokument za usmerjanje razvoja v prostoru, opredeljen skozi koncept zelene infrastrukture.
Zelena infrastruktura je strateško zasnovano omrežje naravnih in polnaravnih območij ter povezav med njimi, oblikovano in upravljano za zagotavljanje širokega nabora ekosistemskih storitev. Zelena infrastruktura vključuje zelene in vodne površine ter druge krajinske elemente, ki zagotavljajo ohranjanje biotske raznovrstnosti in hkrati povečujejo odpornost prostora na podnebne spremembe, izboljšujejo delovanje ekosistemov ali zagotavljajo druge koristi za prebivalstvo in gospodarstvo, zlasti za zdravje in kakovost bivanja ter ohranjanje virov in identitete prostora.
Ogrodje zelene infrastrukture tvorijo poleg omrežja Natura 2000 tudi zavarovana območja, naravne vrednote, zelene površine v urbanih območjih in druga zemljišča, pomembna za ekološko povezanost teh območij. Nanj se navezujejo zeleni sistemi regij in zeleni sistemi naselij, ki so del zelene infrastrukture na regionalni in lokalni ravni.
Na mednarodni ravni stremimo k ohranjanju ekološke funkcije zelene infrastrukture, zlasti s povezovanjem ekološko pomembnih krajinskih elementov preko državnih meja ter izboljšanje stanja naravnih ekosistemov.
Z zeleno infrastrukturo na državni, regionalni in lokalni ravni zagotavljamo predvsem: ekološko funkcijo, zlasti ekološko povezljivost in zmanjševanje fragmentacije krajine zaradi posegov v prostor; okoljsko funkcijo, zlasti ohranjanje in izboljšanje kakovosti voda, varstvo razpoložljivih vodnih virov za naravne procese in oskrbo prebivalstva ter regulacijo padavinske vode v mestih; klimatsko funkcijo, zlasti pri uravnavanju toplotnih valov v urbanih območjih in zmanjševanje ranljivosti prostora zaradi naravnih nesreč, še posebej poplav in plazov; gospodarsko funkcijo, zlasti za trajnostno gospodarjenje z naravnimi viri in biotsko raznovrstnostjo in s tem povezanimi možnostmi za diverzifikacijo gospodarstva na regionalni in lokalni ravni; družbeno funkcijo, zlasti vlogo zelene infrastrukture pri zagotavljanju kakovosti življenja, zdravja prebivalstva, privlačnega, prepoznavnega in odpornega prostora, kulturne funkcije, zlasti vlogo zelene infrastrukture, za razumevanje soodvisnosti med razvojem družbe in prostora, ohranjanju identitete ter pri spodbujanju raziskav in izobraževanja.
Vidik prostorskega načrtovanja na lokalnem nivoju
Načrtovanje mokrišč kot samostojne namenske rabe ni predvideno, so pa v zvezi s tem možna priporočila v smeri zagotavljanja pogojev za bolj zdravo življenjsko okolje in življenjski stil.