Ničelna stopnja tolerance na vožnjo pod vplivom alkohola

Odziv Ministrstva za pravosodje

Z vidika resorne pristojnosti Ministrstva za pravosodje za kaznovalno pravo, torej pristojnosti v zvezi s Kazenskim zakonikom (v nadaljevanju: KZ-1), Zakonom o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) ter v zvezi z Zakonom o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1), sporočamo, da ministrstvo že vrsto let tvorno sodeluje pri pripravi sprememb in dopolnitev cestnoprometne zakonodaje, in sicer z Ministrstvom za infrastrukturo, ki je resorno pristojno za cestni promet, ter Ministrstvom za notranje zadeve, katerega del je Policija kot organ v sestavi ministrstva.

Z vidika sistemske ureditve kazenskega prava v Republiki Sloveniji ocenjujemo, da KZ-1 že sedaj ustrezno določa institute splošnega dela, ki so z vidika načela ultima ratio (skrajno sredstvo) uporabljivi pri obravnavi storilcev kaznivih dejanj zoper varnost cestnega prometa:

• stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila – 48. člen KZ-1;
• varnostni ukrepi obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu (70.a člen KZ-1), obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostost (70.b člen KZ-1), ter odvzema vozniškega dovoljenja (72. člen KZ-1);
• institut obveznega odvzema motornega vozila v primeru storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (323. člen KZ-1) ter kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu (324. člen KZ-1) – storilcu, ki ni imel pravice voziti motornega vozila, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje katero od navedenih kaznivih dejanj, se to motorno vozilo vzame. Motorno vozilo, ki je last druge osebe, se vzame, če je ta oseba omogočila, dopustila ali dovolila vožnjo storilcu, za katerega je vedela ali bi bila mogla vedeti, da nima pravice voziti (tretji odstavek 323. člen oziroma šesti odstavek 324. člena KZ-1).

Predlog za odvzem vozniškega dovoljenja za vse življenje (ne glede na to ali bi šlo za ukrep kaznovalne ali upravne narave) po oceni Ministrstva za pravosodje ni ustrezen za nadaljnjo obravnavo, in sicer z vidika načela sorazmernosti (2. člen v zvezi s tretjim odstavkom 15. člena Ustave Republike Slovenije; v nadaljevanju: URS), pri čemer:

1. KZ-1 kot varnostni ukrep že določa odvzem vozniškega dovoljenja (72. člen KZ-1), ki ga sodišče lahko izreče storilcu kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa, in sicer za posamezne vrste motornih vozil in pri tem določi, da se storilcu ne sme izdati novo dovoljenje za eno do pet let. Če storilec vozniškega dovoljenja nima, sodišče izreče, da se mu dovoljenje ne sme izdati.
2. ZP-1 kot stransko sankcijo za prekršek določa kazenske točke v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja in prepovedjo uporabe vozniškega dovoljenja (22. člen ZP-1) oziroma stransko sankcijo prepovedi vožnje motornega vozila (23. člen ZP-1), pri čemer je potrebno poudariti, da je v pravnem redu Republike Slovenije v uporabi sistem kazenskih točk v cestnem prometu, ki ob zadostnem številu vodijo v prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (tretji odstavek 22. člena ZP-1). Ob tem ne gre pozabiti niti na institut odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (202.d člen ZP-1), katerega namen je storilcu cestnoprometnih prekrškov omogočiti (nadaljnjo) uporabo vozniškega dovoljenja, pri čemer se mora v zameno za to možnost državi podrediti na način, da odpravlja vzroke (npr. prekomerno uživanje alkohola), ki so vodili k izvrševanju cestnoprometnih prekrškov.

Kaznovalno politiko v zvezi z vožnjo v cestnem prometu pod vplivom alkohola, tako z vidika cestnoprometnih prekrškov kot tudi z vidika kaznivih dejanj zoper varnost javnega prometa, ocenjujemo kot koherentno oziroma z vidika ustavnega načela sorazmernosti ustrezno stopnjujočo, ob tem pa opozarjamo, da je kaznovalna politika na področju cestnoprometnih prekrškov (predvsem z vidika določanja višine glob in števila predpisanih kazenskih točk pri prekrških) v rokah ministrstva, resorno pristojnega za cestni promet – Ministrstva za infrastrukturo.

Glede predpisanih kazni za kaznivi dejanji povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (323. člen KZ-1) ter nevarne vožnje v cestnem prometu (324. člen KZ-1), so po naši oceni predpisane kazni določene ustrezno (sorazmerno izvršitveni obliki posameznega kaznivega dejanja), pri čemer posebej izpostavljamo predpisane kazni pri kaznivem dejanju nevarne vožnje v cestnem prometu (324. člen KZ-1), ki je naklepno in ogrozitveno kaznivo dejanje (navedeno pomeni, da je za storitev kaznivega dejanja dovolj ogrozitev varovane dobrine, ne pa nujno nastop prepovedane posledice, npr. telesnih poškodb), eden od izrecnih znakov predmetnega kaznivega dejanja pa je neposredno povezan z vožnjo pod vplivom alkohola ali prepovedanih substanc::

1. Voznik motornega vozila, ki v cestnem prometu povzroči neposredno nevarnost za življenje ali telo kakšne osebe s tem, da  vozi pod vplivom alkohola z več kot 1,10 grama alkohola na kilogram krvi ali več kot 0,52 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka ali vozi pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do treh let.
2. Kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka iz malomarnosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta.
3. Če ima dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena za posledico prometno nesrečo z lahko telesno poškodbo ene ali več oseb, se storilec kaznuje za dejanje iz prvega odstavka z denarno kaznijo ali zaporom od treh mesecev do treh let in s prepovedjo vožnje motornega vozila, za dejanje iz drugega odstavka tega člena pa z denarno kaznijo ali z zaporom do dveh let.
4. Če ima dejanje iz prvega odstavka tega člena za posledico prometno nesrečo s hudo telesno poškodbo ene ali več oseb, se storilec kaznuje z zaporom do petih let in s prepovedjo vožnje motornega vozila.
5. Če ima dejanje iz prvega odstavka tega člena za posledico prometno nesrečo s smrtjo ene ali več oseb, se storilec kaznuje z zaporom od enega do dvanajstih let in s prepovedjo vožnje motornega vozila.
6. Storilcu, ki ni imel pravice voziti motornega vozila, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje iz prvega, drugega, tretjega, četrtega ali petega odstavka tega člena, se to motorno vozilo vzame. Motorno vozilo, ki je last druge osebe, se vzame, če je ta oseba omogočila, dopustila ali dovolila vožnjo storilcu, za katerega je vedela ali bi bila mogla vedeti, da nima pravice voziti.

Pri kaznivem dejanju povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti (323. člen KZ-1), pa je za temeljno obliko kaznivega dejanja predpisana denarna kazen ali zapor do treh let, če pa ima predmetno kaznivo dejanje za posledico smrt ene ali več oseb (gre za t. i. odgovornost za hujšo posledico – 28. člen KZ-1), se storilec kaznuje z zaporom do osmih let in s prepovedjo vožnje motornega vozila.

Glede na navedeno ocenjujemo, da kaznovalna zakonodaja ustrezno določa različne institute, ki se lahko uporabijo pri pregonu storilcev kaznivih dejanj ali pri obravnavi storilcev prekrškov povezanih z vožnjo v cestnem prometu pod vplivom alkohola.

Odziv Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport

Na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport se zelo zavedamo problematike na katero opozarjate, zato varnosti v prometu namenjamo veliko pozornosti. Tudi medresorsko sodelovanje na tem področju je dobro.

Varna mobilnost je sodoben način življenja in dela v vrtcih in šolah. Spodbuja in krepi veščine za kulturo vedenja v prometu, zdrav način življenja, odnos do okolja ter ekonomičnost vlog udeležencev v prometu.

Otroke ozaveščamo o kulturi vedenja v prometu ter o sobivanju, vsebine s tega področja pa umeščamo v kurikul. Eden od namenov je privzgojiti jim tudi kulturo vedenja v prometu. Sprejeta je Strategija kulture vedenja in vzgoje za varno mobilnost otrok in mladostnikov v sistemu vzgoje in izobraževanja do leta 2020. Strategija ureja izvajanje prometne vzgoje in varne mobilnosti v vzgojno-izobraževalnih zavodih.

Prometna vzgoja se izvaja na vseh ravneh vzgoje in izobraževanja, od vrtcev dalje, zatem pa v okviru šol voženj in delavnic za izobraževanje odraslih. V vzgoji in izobraževanju je zasnovana kot medpredmetno področje, kjer so v ospredju kompetence otrok za varnejše sodelovanje v prometu. V okviru formalnega izobraževanja za odrasle je delno vključena v kurikulume, dodatne preventivne aktivnosti in programi pa nadgradijo osnovne cilje.

Zakon o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) določa cilje na vseh področjih vzgoje in izobraževanja. Poleg omenjenega zakona področje predšolske vzgoje v vrtcih natančneje ureja Zakon o vrtcih, področje osnovnega šolstva Zakon o osnovni šoli, kjer je prometna vzgoja del razširjenega programa.

Srednješolsko področje podrobneje urejata Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju in Zakon o gimnazijah. Posamezna vprašanja podrobneje urejajo podzakonski predpisi. Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje programa osnovne šole in Pravilnik o normativih in standardih za izvajanje vzgojno-izobraževalnih programov za otroke s posebnimi potrebami določata normativ 5 učencev oz 3. učencev za oblikovanje skupine za učenje in preverjanje vožnje v prometu za kolesarski.

Kurikulum za vrtce je nacionalni dokument, ki opredeljuje cilje za vsa področja predšolske vzgoje v vrtcu, tudi za prometno vzgojo. V učnih načrtih v osnovni šoli je prometna vzgoja medpredmetno področje in del razširjenega programa šole (interesne dejavnosti, podaljšano bivanje, jutranje varstvo, dnevi dejavnosti ter druge dejavnosti: preventivne akcije, projekti, natečaji, tečaji), v srednjih šolah je to področje umeščeno med obvezne in neobvezne izbirne vsebine. Nacionalni program varnosti cestnega prometa opredeljuje cilje in vsebine prometne vzgoje, ki jo uresničujemo v sistemu vzgoje in izobraževanja, saj gre za medpredmetno področje.

Smernice za šolske poti so osnovane na prometni in šolski zakonodaji in primerih dobrih praks iz lokalnih okolij ter predstavljajo koristen in uporaben pripomoček osnovnim šolam in lokalnim skupnostim za izdelavo učinkovitih načrtov šolskih poti. Njihov namen je otrokom in mladostnikom zagotoviti varno pot v vrtec in šolo.

Koncept Usposabljanje za vožnjo kolesa in kolesarski izpit je del rednega in razširjenega programa življenja in dela šole ter drugih aktivnosti v osnovni šoli, ki ga šola ponudi otrokom in staršem. V teoretično usposabljanje in vožnjo na poligonu so vključeni vsi otroci v okviru rednega programa osnovnošolskega izobraževanja. Učenec se ob sodelovanju staršev prostovoljno odloči za vključitev v usposabljanje za vožnjo kolesa in kolesarski izpit. Gibalno ovirani otroci lahko opravljajo usposabljanje za vožnjo kolesa in kolesarski izpit s prilagojenim kolesom, triciklom ipd. Po uspešno opravljenem kolesarskem izpitu starši s podpisom na kolesarski izkaznici potrjujejo, da otroku v cestnem prometu dovoljujejo/ne dovoljujejo samostojne vožnje s kolesom.

V vzgoji in izobraževanju pri otroku razvijamo spretnosti in veščine za obvladovanje različnih prometnih situacij za čim bolj varno vedenje, ko se znajde v vlogi pešca, sopotnika, kolesarja ali uporabnika drugih prevoznih sredstev. Usposobimo ga za izbiro situacij, ki mu zagotavljajo največjo varnost in razvijamo spoštljiv odnos do sebe in drugih, do okolja, narave ter vrednot, ki so zelo pomembne za zagotavljanje varne mobilnosti. Otroka in starše v osnovni šoli spodbujamo k opravljanju kolesarskega izpita

Namen prometne vzgoje/varne mobilnosti je otroke, kot najbolj ranljivo skupino, opolnomočiti za varno sodelovanje v cestnem prometu, krepiti njihovo samospoštovanje, veščine in kompetence za vsakodnevno varno udeležbo in zagotoviti potrebe vseh ljudi v družbi in okolju prijazni mobilnosti.

Morda opozorimo še na projekt Dijaki dijakom za varno mobilnost, ki letos poteka že drugo leto. Z njim želimo o pomenu varne mobilnosti ozavestiti čim večje število dijakov. Eden od ciljev je pri dijakih krepiti veščine za kulturo vedenja v cestnem prometu. V okviru projekta se povezujemo Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, Zavod vozim, Zavod varna pot in Agencija za varnost prometa Republike Slovenije.