Donacija
Kljub vse boljši gospodarski situaciji, so razemere za nekatere še vedno nevzdržne. Vladi predlagam izdajo zakona/pravila/odloka o donacijah.
Tako bi morali vsi javni uslužbenci, ki imajo plačo dvokratnik povprečne slovenske brute plače ali več, nameniti del svojega enomesečnega zaslužka v dobrodelne organizacije oz. obvezno nameniti 0,5% dohodnine v eno izmed dobrodelnih organizacij.
Ermin Šiljak, nekdanji nogometaš SCT Olimpije, o nekoč vsemogočnem šefu slovenskega nogometa in gradbeništva
search.app
Pokojni Ivan Zidar je vedno govoril, da nam daje denar. A ni dajal svojega, ampak tistega iz svoje firme. Iz SCT. Meni so ostali dolžni osem plač. Hvala bogu sem takrat živel pri starših, če pa bi imel družino in jo moral prehranjevati, ne vem, kako bi to zdržal. SCT se je nato privatiziral, Zidar je postal lastnik, gradbeni tajkun. Zakaj potem ni nadaljeval z izplačili? Zato, ker bi moral dajati iz lastnega žepa.
Zakaj se ločuje med javnimi uslužbenci in privatnim sektorjem?
Zakaj bi zdravnik s 4000€ plače moral donirati, privatnik, direktor ali lastnik privat firme z isto plačo pa ne?
Še ena zadeva, na katero se pozablja. Javni uslužbenci dobijo plačo. Še vedno pa je slišati veliko zaposlenih v privatnem sektorju, da dobijo plačo in kuverto oz. del plače izplačan kot prevoz... Todi lastniki podjetij si raje izplačajo dobiček, ki je nižje obdavčen kot plača. Vse to znižuje povprečno plačo in prikazuje plače v javnem sektorju navidezno še višje.
Zgornje pod vprašaj postavlja količnik povprečne plače.
Pa zakaj se omejjiti samo na plače, zakaj ne gledati vseh prihodkov?
Pa zakaj samo prihodke, zakaj ne vsega premoženja?
Zelo nedodelan predlog, zato sem glasoval proti.
Slovenci niso Američani, da bi imeli kulturo prostovoljnega dela in solidarnosti v krvi, kjer bi bilo nekaj povsem normalnega, da podpiraš določeno organizacijo. Zato ne vem, če bi prisila to uredila. Vsekakor pa bi pred tem morali urediti še marsikaj.
Večji problem vidim v tem, da je področje donacij povsem neurejeno. FURS organizacij ne nadzoruje, z donacijami lahko počnejo karkoli, nobene preglednosti ni. Kar izkoriščajo razni goljufi, to pa je samo še dodaten razlog za to, da ljudje nočejo donirati.
Zato bi najprej morali urediti to področje. Da boš vedel točno, kam gre tvoj evro, organizacija bi morala dokazati njegovo porabo in se vesti spoštljivo do donatorjev.
Pogrešam tudi učenje socialno šibkejših, kako ravnati s hrano, sredstvi. Nakopičijo se jim dolgovi in potem se najdejo dobrotniki, ki jih zalagajo z vsem in to je vse. Čez čas se situacija ponovi, kaj pa potem? Nihče pa takemu človeku ne ponudi službe ali vsaj občasnih priložnosti za zaslužek. Če potrebuješ nekoga za kakšno storitev, popravilo, ga ne dobiš - pa prav za socialno šibkejše se tako ustvari možnost za zaslužek. Nihče socialno šibkejšega ne spodbuja, naj ne čaka do zadnjega, naj poišče pomoč čimprej, ker bo tudi donatorjem lažje pomagati, kot da se predolgo čaka, zneski za dolgove pa po nepotrebnem narastejo. Ko sem na to opozorila Krabonjo, je bil užaljen in sploh ni hotel razumeti, kaj mu hočem dopovedati. Tudi on bi potem lahko pomagal več ljudem kot sedaj.
Skratka, marsikaj urediti prej, potem pa določiti za začetek obveznost donacije pri dohodnini, tistih 0,5 %, ter plače.