7. 1. 2020
Odziv Ministrstva za javno upravo
Takšni centri se po Sloveniji že odpirajo oz so že odprti (Jesenice, Pesnica, Ilirska Bistrica, Cerknica, Novo mesto…) kjer na eni lokaciji delujejo državno organi pogosto tudi občina. Nekaj takšnih centrov pa je v izgradnji oz. v sanaciji in bodo pripravljeni v prihodnjih letih (Postojna, Koper, Krško, Celje…). Za Ljubljano takšen center trenutno ni v načrtih saj bi glede na število uradnikov v Ljubljani takšna investicija bila precej draga sredstev za takšno več 100 mio EUR investicijo pa trenutno ni. Vprašljiva je tudi racionalnosti, saj ne glede na razpršenost govorimo le Ljubljani ki s svojimi 300.000+ prebivalci ne sodi med večje evropske prestolnice in so si ministrstva kljub različnim lokacijam še vedno relativno zelo blizu.
Glede predloga, da bi bilo treba zagotoviti, da so nekateri oddelki državne uprave tudi izven Ljubljane, pojasnjujemo, da Zakon o Vladi Republike Slovenije določa, da je vlada najvišji organ državne uprave, opredeljuje pa tudi sestavo in delo vlade ter določa ministre za posamezne resorje. Daje tudi pravno podlago za ustanavljanje vladnih služb, ki se ustanovijo za organizacijsko, strokovno in drugo pomoč pri delovanju vlade in usklajevanju dela ministrstev. Določba 25. a člena tega zakona omogoča vladi, da določa ustrezno teritorialno organizacijo ministrstev in drugih organov državne uprave preko območnih enot in izpostav.
V Zakonu o državni upravi so določena ministrstva in njihove pristojnosti, temeljna organizacija in vodenje ministrstev ter organizacija in vodenje drugih upravnih organov. Ta zakon določa tudi teritorialno organizacijo uprave, in sicer podrobneje za upravne enote, če pa zakon določa, se opravljanje upravnih nalog, ki jih je zaradi njihove narave potrebno organizirati teritorialno, zagotavlja tudi v območnih enotah, izpostavah oziroma drugače imenovanih dislociranih enotah ministrstev oziroma organov v njihovi sestavi. Na tej podlagi torej posamezni področni zakoni, ob upoštevanju narave upravnih nalog, notranjo organizacijo organov ustrezno teritorialno oblikujejo. Teritorialna organizacija izvajanja upravnih nalog je tako na primer posebej določena v zakonu, ki ureja policijo, v zakonu, ki ureja obrambo, v zakonu, ki ureja davčno službo, v zakonu, ki ureja carinsko službo, v zakonu, ki ureja veterinarsko službo in podobno. Navedeni zakonodajni okvir omogoča organizacijsko strukturo uprave tako na državni kot tudi regionalni in lokalni ravni, kjer že delujejo območne enote in izpostave. Organizacijske enote posameznih državnih organov preko območnih enot in izpostav torej že delujejo dekoncentrirano po državi, predvsem pa država zagotavlja izvajanje upravnih nalog preko upravnih enot, ki jih je 58 in so organizirane na območju cele države. Preko območnih enot in izpostav se na območju cele države izvajajo tudi naloge inšpekcijskega nadzora. Teritorialno organizirani so tudi nekateri drugi organi državne uprave, kot na primer Urad Republike Slovenije za meroslovje, kot organ v sestavi Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, ki je v Celju in Uprava Republike Slovenije za pomorstvo, kot organ v sestavi Ministrstva za infrastrukturo, ki je v Kopru.
Drugačno urejanje organiziranosti državnih upravnih organov in institucij bi bilo možno izvesti le s spremembami oziroma dopolnitvami številnih veljavnih zakonov, podzakonskih predpisov in drugih aktov, pri čemer posebej poudarjamo, da da bi bilo odločitev o tem zaradi prostorskih, finančnih in kadrovskih posledic treba temeljito pretehtati oziroma preučiti predvsem pa preveriti pristojnosti in naloge ter medsebojne povezave.
Vlada Republike Slovenije si prizadeva za učinkovito delovanje javnega sektorja in zagotavljanje čim boljše dostopnosti storitev, pri čemer meni, da omenjeno ni nujno odvisno le od sedeža posameznega organa. V zadnjem času se na primer kot primeren način opravljanja dela kaže tudi delo na domu, ki lahko prispeva k razbremenitvi prometne obremenitve.
Po podatkih Inšpektorata RS za delo je delo od doma, kamor štejemo delo, ki ga delavec opravlja na svojem domu ali v prostorih po svoji izbiri, ki so zunaj prostorov delodajalca, kot tudi delo na daljavo, ki ga delavec opravlja u uporabo informacijske tehnologije, vse bolj razširjeno. Iz obvestil, ki jih delodajalci pošiljajo Inšpektoratu RS za delo o nameravanem organiziranju dela na domu izhaja, da delavci na domu v veliki meri opravljajo pisarniška dela z uporabo računalnikov in moderne informacijske tehnologije. Delo na domu je atipična oblika dela, pri uvedbi katerega je treba slediti zakonskim zahtevam s področja delovnih razmerij kot tudi varnosti in zdravja pri delu. Pozitivni učinki dela na domu se kažejo predvsem v povečani motivaciji zaposlenih, njihovi večji fleksibilnosti in pripravljenosti za sodelovanje. Za delodajalca so prednosti predvsem v povečanju produktivnosti in boljših poslovnih rezultatih, zmanjšanju stroškov dela in stroškov za najem/nakup poslovnih prostorov, manj pa je tudi bolniških odsotnosti.