Omejitev kratkoročnega oddajanja nepremičnin
Dejstvo je, da se z razmahom masovnega turizma nekatera mesta spreminjajo v nekakšne filmske kulise, ki praktično niso več primerne za življenje tako zaradi gužve, kot tudi zaradi naraščajočih življenjskih stroškov. Primeri takih mest v naši okolici so recimo Dubrovnik in Benetke.
Ljubljana je na lepi poti da se priključi tem mestom, saj gredo cene nepremičnin v nebo zlasti zato, ker se številne nepremičnine kratkoročno oddajajo turistom prek Airbnb in podobnih storitev, s čimer se da seveda dobro služiti ob tako visokem povpraševanju in brez resne regulacije. Nekomu, ki živi v Ljubljani v socialističnem stanovanju, na 50 m2, ki ga Gurs ceni na 150.000 € prav nič ne pomaga, da sosedje v bloku dobro služijo s kratkoročnim oddajanjem nepremičnine, ker on v tem stanovanju živi, tako kot nekdo v Celju ali Mariboru. Pa vendar bo moral lastnik Ljubljanske nepremične plačati bistveno več davka na nepremičnine, ker je pač Ljubljana postala zaželena turistična destinacija.
Ker bivanjskih nepremičnin primanjkuje je moj predog ta, da se z zakonom v takih "turističnih krajih" omeji število možnih nepremičnin za kratkoročno oddajanje oziroma da se postavi ustrezne kvote, ker sicer se zna zgoditi, da se k filmskim kulisam doda čez nekaj let še Ljubljano. Samo to bo pa potem mrtvo mesto, polno turistov, ki bodo delali sebke in jedli v dragih restavracijah, živeli pa v retro socialističnih blokovskih naseljih prek Airbnb, česar si pa po moje nihče ne sme želeti.
Glede na smiselen predlog dopolnitve predloga v enem izmed komentarjev (Robida) dodajam tole dopolnitev tega predloga za lažjo realizacijo same ideje:
** Postavimo omejitev tako, da se določi celokupno število dni v koledarskem letu, v času katerih je lahko nepremičnina oddana kratkoročno, pri čemer je kot kratkoročno obdobnje definirana vsakršna oddaja za manj kot 10 dni. **
Zakaj ravno 10 dni? --> To je meja, ki omogoča, da lahko ljudje, ki morda pridejo v kraj na srednjeročno dolge aktivnosti (npr.: izobraževanja kot so poletne šole, kratke službene, študijske in raziskovalne izmenjave, začasno bivanje na račun potrebe po bližini lokacije zdravljenja, ipd), še vedno kar se da lahko najdejo pogosto prepotrebno nastanitev in tako ne postanejo žrtev omejitve. Koliko dni kratkotrajne oddaje na leto celokupno? --> Predlagam, da 45 dni. Zato ker: (1) Ta čas se ujema z zaokroženim številom dni dopusta (30) skupaj z vikendi, ki jih ima tipičen zaposleni Slovenec, kar omogoča oddajo lasnega doma v času svoje odsotnosti. (2) Ta čas se ujema z dolžino poletne akademske pavze, kar omogoča potencialno oddajo stanovanj turistom v času, ko večina "gostujočih" študentov odide iz univerzitetnih mest domov za dlje in pravtako takrat ne želi imeti najemnih stroškov, najemodajalec pa ne finančnega manjka. (3) In ključno: ta čas nedvoumno in učinkovito preprečuje krčenje stanovanjskih kapacitet, primarno mišljenih za tako za začasno kot tudi trajno prebivanje na račun finančne motivacije turizma, saj se lastništvo stanovanj izključno za namene hitrega turizma ne bo več izplačalo. Spomnimo se namreč, da se je Airbnb primarno začel kot platforma ki je mogočala, da lahko človek kaj malega zasluži s tem, da odda prosto sobo pri sebi doma ali pa kar svoj celoten dom v času, ko je sam odsoten (npr. na dopustu nekje drugje). Taka ureditev bi bila v resnici povsem OK in lahko kvečjemu v dodatno finančno pomoč državljanom, hkrati pa ne bi škodila s krčenjem stanovanjskih kapacitet prebivalcev. ---> Moj predlog ne postavlja tako toge omejitve, jo pa definira v skladu z njeno filozofijo, t.j. zelo kratkoročna oddaja le kot možnost zapolnitve pravtako kratkoročno prostih bivanjskih kapacitet in ne kot sistem za finančno okoriščenje na račun slabšanja pogojev za življenje.