Ukinitev financiranja verskih skupnosti

Odziv Ministrstva za kulturo

Ministrstvo za kulturo je na podlagi 32.a člena Zakona o državni upravi (v nadaljnjem besedilu: ZDU-1) med drugim pristojno za upravno področje verske svobode, in sicer v obsegu, ki je podrobneje določen v določbi 30. člen področnega zakona - Zakona o verski svobodi (v nadaljnjem besedilu: ZVS). Ministrstvo za kulturo na podlagi 7. točke prvega odstavka 30. člena ZVS uresničuje neposredno državno financiranje verskih skupnosti v obliki posebne pravice iz 27. člena ZVS – pravice do namenske državne finančne pomoči za plačilo prispevkov zavarovanca za socialno varnost uslužbencev cerkva in drugih verskih skupnosti, ki jo literatura praviloma razume kot neposredno državno financiranje religije/verskih skupnosti oziroma financiranje verske dejavnosti verskih skupnosti.

V zvezi s predlogom za ukinitev posebne pravice iz 27. člena Ministrstvo za kulturo ugotavlja, da je področje državnega financiranja verskih skupnosti v polju proste presoje zakonodajalca in da aktualna koalicijska pogodba ne načrtuje spremembe navedene pravice.

Iz 123. točke obrazložitve ustavnosodne odločbe št. U-I-92/07 (Uradni list RS, št. 46/10; v nadaljnjem besedilu: ustavnosodna odločba) je razvidno, da državno financiranje posebnih pravic verskih skupnosti (med katere je zakonodajalec umestil tudi pravico iz 27. člena ZVS) ni v neskladju z ustavo, če se v konkretnem primeru zagotovi ločenost države in verskih skupnosti (versko nevtralnost države) in enakopravno obravnavo verskih skupnosti. Kriteriji razlikovanja med tistimi verskimi skupnostmi, ki jih lahko financira država in s tem lahko pridobijo dodatne ugodnosti, in tistimi, ki se za to ne morejo potegovati, ne smejo biti nerazumni oziroma arbitrarni (spoštovati morajo načelo enakopravnosti verskih skupnosti iz 7. člena ustave kot posebni izraz splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena ustave). Iz 124. točke obrazložitve ustavnosodne odločbe je razvidno, da je npr. število vernikov ustrezen kriterij oziroma ustrezna zakonodajna rešitev, ki omogoča registriranim, starejšim in večjim verskim skupnostim posebne pravice, ki jih prvi odstavek 41. člena ustave ne zahteva in ki niso v neskladju s prvim odstavkom 7. člena ustave. Po oceni Ministrstvo za kulturo je 1000 pripadnikov registrirane verske skupnosti na enega verskega uslužbenca razumen in nearbitraren kriterij za pridobitev posebne pravice, ki spoštuje načelo enakopravnosti in ki ga lahko s pridobitvijo novih pripadnikov in članov izpolnijo vse verske skupnosti. Posebna pravica verskih skupnosti iz 27. člena ZVS do sedaj še ni bila predmet ustavnosodne presoje.