13. 11. 2018
Odziv Ministrstva za finance
Pri oblikovanju davčnih rešitev oziroma ukrepov v posameznih davčnih zakonih se sledi temeljnim davčnim načelom in ciljem davčne politike. Osnovni cilj davčne politike posamezne države je zagotavljanje javnofinančnih prihodkov države, ki so potrebni za zagotavljanje skupnih potreb in ciljev, seveda v okviru spoštovanja ustavno pravnih okvirov in splošnih davčnih načel, kot so npr. načelo splošne davčne obveznosti, načelo ekonomske sposobnosti, načelo vzdržnosti, načelo ekonomske nevtralnosti, načelo spodbudnosti. Preko davčne politike pa se zasleduje tudi širše družbene cilje na področju gospodarstva, socialnega varstva, varstva zdravja, varstva okolja in drugih družbenih področjih. Pri oblikovanju davčne zakonodaje se upošteva tudi drugo nedavčno zakonodajo, vsakokratne dejanske okoliščine in stanje na drugih področjih ter na tej podlagi oblikovane družbeno politične prioritete in dosežene družbene konsenze. Načelo enakosti pred zakonom zakonodajalca zavezuje, da enaka oziroma podobna razmerja ureja (obravnava) enako. Zavezuje pa ga tudi k taki normativni različnosti, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, ki jih ureja. Posebnosti ustavnega načela enakosti v davčnem pravu so v tem, da ima zakonodajalec pri izbiri davčnega predmeta, pri določitvi davčne osnove, davčne stopnje in davčnih oprostitev široko polje presoje, da pa mora pri izpeljavi sprejete odločitve spoštovati enakost v obremenitvi, ki je odsev splošnega načela enakosti v davčnem pravu, ter da te zahteve brez utemeljenega razloga ne more opustiti.
Tudi lestvica za odmero dohodnine je odraz zgoraj navedenega. V predlogu je navedeno, da trenutna lestvica ni skladna z ustavo Republike Slovenije, saj tiste z višjimi dohodki spravlja v diskriminatorni položaj. Razume sem, da se z navedenim problematizira progresivnost lestvice. V zvezi s tem je treba pojasniti, da ne gre za lestvico z navadno progresijo, ki bi načeloma lahko bila sporna, temveč gre z lestvico s stopničasto progresijo. To pomeni, da so določene mejne davčne stopnje, ki naraščajo z rastjo dohodka oziroma davčne osnove (16 %, 27 %, 34 %, 39 % in 50 %), vendar se višja davčna stopnja uporablja samo za tisti del dohodka oziroma osnove, ki presega zgornjo mejo predhodnega razreda. To pa pomeni, da je enaka višina davčne osnove pri zavezancih z višjimi in nižjimi dohodki obdavčena z enako davčno stopnjo ter da je povprečna davčna stopnja od celotne davčne osnove posameznega zavezanca zaradi stopničaste progresije ter tudi zaradi zmanjšanj davčne osnove (npr. splošna olajšava, olajšava za vzdrževane družinske člane, …), nižja od najvišje mejne davčne stopnje, po kateri je obdavčen dohodek posameznega zavezanca. Torej povprečna davčna stopnja zavezanca z dohodkom v davčnem razredu z najvišjo, 50 % davčno stopnjo, nikoli ne doseže 50 %. Seveda pa se tega zavezanci največkrat ne zavedajo in obravnavajo s predpisi določeno mejno davčno stopnjo kot da je v resnici povprečna.
Progresivne davčne stopnje (lestvice) so značilne predvsem za razvite družbe oziroma države in po teoriji odražajo višjo fazo prerazdeljevanja in oblikovanja davčnih načel. Navedba, da imajo razvite države enotno davčno stopnjo, je netočna in zavajajoča. Razvite evropske države praktično nimajo enotne davčne stopnje, ta se bolj uporablja le na segmentu dohodkov iz kapitala, pa še tam so sistemi s povsem čisto enotno davčno stopnjo redki. Zaznati pa je tudi trend prehoda iz enotne davčne stopnje.
Po podatkih IBFD (European Tax Handbook 2018) so evropske države, ki imajo enotno davčno stopnjo: Bosna in Hercegovina, Bolgarija, Črna Gora, Estonija, Gruzija, Madžarska, Litva, Makedonija, Romunija, Rusija in Ukrajina. Evropske države, ki so imele enotno davčno stopnjo, pa je danes nimajo več, pa so: Albanija (2008-2014), Češka (2008-2013), Islandija (do vključno leta 2009), Latvija (do vključno leta 2017) in Slovaška (2004-2013).
Razume se, da se predlog podaja tudi v zvezi s sistemi obveznih socialnih zavarovanj. V zvezi s tem je treba uvodoma poudariti, da je treba razlikovati med davki in obveznimi prispevki za socialno varnost. Davki so obvezne dajatve in niso vezane na kakršnekoli neposredne protistoritve oziroma koristi zavezanca, ki se predpišejo za financiranje (javnih) finančnih potreb oziroma dobrin ali pa zaradi uresničevanja drugih javnih ciljev, zlasti s področja ekonomske in socialne politike. Obvezni prispevki za socialno varnost pa so obvezne dajatve, ki se plačujejo za financiranje točno določenih pravic socialnih zavarovanj ob nastanku zavarovalnega primera. Vendar je treba ob tem opozoriti, da obvezni (javni) sistemi socialnih zavarovanj (pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti ter za starševsko varstvo) niso vzpostavljeni na čistih zavarovalniških principih ali naložbenih principih, temveč sta temeljni načeli teh sistemov vzajemnost in solidarnost, ki zavarovancem zagotavljajo materialno in socialno varnost tako, da ti v skladu s svojini zmožnostmi plačujejo prispevke, ko pa pride za zavarovalnega primera (starost, brezposelnost, invalidnost, bolezen, materinstvo, …), pa uveljavljajo pravice. Torej ti sistemi temeljijo na solidarnosti med mladimi in starimi, zdravimi in bolnimi, delovno aktivnimi in ne delovno aktivnimi, premožnejšimi in manj premožnimi, …., torej gre za družbene pogodbe oziroma družben konsenz, zato ni primerno koristi vedno primerjati z vložkom v sam sistem. Nekatere pravice so sicer določene v korelaciji z obsegom prispevanja v sistem, druge pa ne. Namen obveznih socialnih zavarovanj ni v zagotavljanju nadpovprečno visokih prejemkov, temveč v zagotavljanju prejemkov iz sistemov obveznih socialnih zavarovanj, ki zagotavljajo socialno varnost v primeru nastanka zavarovalnega primera (nezmožnosti pridobivanja dohodka), in sicer tudi v primerih sorazmerno nizkega prispevanja. Seveda pa je stopnja solidarnosti, ki se lahko odraža tudi v višini prispevne stopnje oziroma določanju pravic, stvar družbenega oziroma političnega dogovora in je lahko le predmet reform obravnavanih sistemov, ki pa v osnovi niso v pristojnosti ministrstva, pristojnega za finance.
Davčna razbremenitev dela je bila naslovljena že v preteklih letih, in sicer v okviru javnofinančnih zmožnosti in doseženem konsenzu. Na Ministrstvu za finance se zavedamo pomena ugodnega poslovnega okolja in vplivov davčnih obremenitev na konkurenčnost gospodarstva, zato imamo zastavljeno kot eno izmed prioritetnih nalog davčno razbremenitev dela, vendar le na temelju prestrukturiranja javnih dajatev. Nujno je namreč treba zasledovati tudi vzdržne in stabilne javne finance, kar predstavlja temelj za delovanje celotne države. V kakšnem obsegu bo ta cilj dosežen, pa je odvisno tudi od konstruktivnosti socialnih in političnih partnerjev oziroma zmožnosti širših družbenih dogovorov.
Sklepno pa poudarjamo, da je za presojo ustavne skladnosti predpisov pristojno samo Ustavno sodišče Republike Slovenije.
Ni problem v višini zaslužka tistega, ki z delom in sposobnostjo, dobro ali odlično zasluži... tudi ni problem, da lastniki podjetij, ki so uspešna na račun lastnega znanja in učinkovistosti, obogatijo... tako je tudi prav
Problem je, da država nima dna pri obdavčevanju (prispevki in davki in vse ostalo) ... na ta način slednja ustvarja reveže .. namreč lastnik podjetja mora imeti razlog, da se sploh daje s vso zakonodajo pri nas, ki je skrajno konfuzna, med seboj neusklajena in v izvršilni fazi neučinkovita in sama sebi namen.... zato ''podstavlja svoj hrbet'', da bo ekonomsko uspešen, sicer je bolje, da gre v državo, ki ima urejeno podjetniško okolje... prav tako je pošteno, da vsi, ki delajo dobro, strokovno in v korist podjetja, tudi zaslužijo dobro... in obe strani tako dleodajalec kot delojemalec morata prevzemati odgovornost za svoje delo/nedelo, uspešnost/neuspešnost ...
in tukaj trčimo na paradoks... država (beri: politiki in podredno JU) pa nikoli ne odgovarjajo za svoje neodgovorno in škodljivo delovanje ..tisti, ki so odgovorni za ustvarjanje pogojev gospodarjenja ... učinkovito gospodarsko okolje bo tudi dalo boljše davčne efetke in socialno uravnoteženo okolje... seveda pa je predpogoj etika
torej ni potrebe, da se v nedogled (glede na svoj položaj) državljani kregamo med seabo... ali sociala pomeni lenarjenje ali visoki dobički pomenijo nepoštenost ... popolnoma brez veze... oboji moramo od države/politikov zahtevati, da delujejo v korist gospodarstva in državljanov in ne v svojo korist !!!!!
Omejeval kako? Zaslužijo lahko kolker hočjo! Pa kaj ni jasno? A res ni jasno, da če človek zasluži 500 € pa od tega plača 100 € davka, temu človeku 100 € pomeni veliko več za preživetje kot nekomu, ki zasluži 50.000 € in plača od tega 10.000 davka. Prvemu ostane 400 €, drugemu pa 40.000 €. Prvi je revež, ki bo šel na Rdeči križ po paket hrane, drugi bo pa preživel tudi, če se mi vzame polovico, z drugo polovico bo pa financiral paket hrane tega prvega reveža, pa še 20-ih drugih, ki dobivajo enako plačo. Jaz ne vem, od kje imate ideje, da so si revni sami krivi za svojo revščino, bogati so pa bogati zato, ker so pridni in delavni. Barvčar je bil priden in delaven? Le kako, s tako hudo srčno napako, ki mu dovoljuje le igranje košarke?
Za bavčarja je kriva država.
Torej je tvoja rešitev kaj? Da tistemu ki zasluži 50.000eur poberejo 49500, pa da so vsi revni?
Če mu poberejo že teh 10.000eur, lahko kar nekaj ljudi zabušava na sociali na njegov račun.
Če ima nekdo 500€ plače ne plača 100€ davka ampak 0.
Tisti, ki bi imel 50.000 pa ne bi plačal 10.000 ampak skoraj 25.000.
Saj jim lahko poskusite vzeti še več, samo vsak ima neki prag pri katerem reče, eh ne grem se več.
@Zdenc:
saj vidiš, pri komunistih ni konca, dokler niso vsi enaki.. vsi revni. Šele ko se čistilka pa direktor gužvata na istem avtobusu za v Graz, da kupita kavo, šele takrat je za njih enakopravnost.
Stefanija, ni se vredno prepirati s kapitalisti. Dobiček postavljajo pred vse, tudi lastno družino po navadi.
Jaz hočem samo, da je fer. Kdor več dela, več ustvari, naj več dobi.
Ne pa zdaj, kdor več dela, mu še več poberemo, in damo tistemu, ki dela manj ali celo nič.
Če je davek 20% naj bo 20% za vse. Ne pa za tiste, ki delajo malo 0%, za tiste, ki delajo in ustvarijo veliko pa 50, 60%+.
Isto je pri prispevkih. Zakaj morajo bogatejši plačevat več za zdravstvo, če dobijo čisto isto uslugo, kot tisti, ki plačuejejo manj? Naj bo za vse enako, pa je. Oz. naj se kadilcem, debelim, ipd zaračuna več. Pokojninska isto, naj bo za vse enak prispevek, enaka državna penzija, pa je. Ne pa, da nekateri vplačujejo ogromne zneske, potem pa dobijo slabe penzije. Sploh se to pozna pri starejših upokojencih, ki so jim penzije z leti rasle in so danes mnogo višje od novih upokojencev, neglede na to, da so ti novi nekateri vplačevali mnogo več.
Burek Man
Praviš, da kdor več dela, naj tudi več dobi. Pozabljaš pa, da nekateri garajo cele dneve, pa imajo še vedno zelo malo in stojijo v vrsti rdečega križa. Človek več kot 24 ur dnevno pač ne more delati. Nekdo je res več sposoben od drugega, toda zato ne bi smel imeti 50x večje plače, ker to pomeni okvirno, da jo imajo za to drugje toliko manjšo. Ni samo eno podjetje, temveč je celotna družba! Vsa podjetja morajo dobiček deliti z družbo, ki kupuje njihove izdelke ali storitve, saj dobiček dejansko ni samo od podjetja, temveč celotne družbe.
Vsiljen kapitalni način razmišljanja je spremenil družbo v samoumevnosti, ki to dejansko niso. Družba potrbuje od-rast, ne pa nenehno rast, ki vodi v to, da je vse več zelo revnih, na drugi streni pa zelo bogatih. OČITNO je, da način razmišljanja, ki ga promovirate ni smiselen, saj se v praksi kapitalističen sistem izkazuje kot globalno neprimeren. Način življenja, ki ga nakazuje razviti svet zahteva nekaj planetov Zemlja, ker kapital spodbuja tekmovalnost in porebo po nenehni rasti, sicer podjetje propade. Ta nenehna "rast" je človeštvu pogubna. Potrebujemo od-rast, in drugačne socialno-ekološke modele prihodnosti družbe.
Tebi ne gre za to, da kdor več dela naj več ima, temveč za to, da bi lahko obdržal večji delež dobička, državi pa dal čim manj, v tem pa pozabljaš, da s tem, kot daješ državi, daješ samemu sebi, družbi, socialno nepriviligiranim, za gradnjo cest, bolnišnic itn...
Dejanski problem je požrešnost kapitala, ki mu nikoli ni dovolj, ker nekateri mislijo, da če so se "znajdli" in imajo ekonomsko uspešno podjetje, lahko pač zaslužijo kolikor želijo, pozabljajoč, da je ta denar prišel od družbe, drugih ljudi!
Strinjam pa se z vami, da je problem, ker ljudje nezakonito izkoriščajo dobroto države. A temu se naredi konec tako, da se na teren pošlje več inšpektorjev, s prijavami, z ustvarjanjem delovnih mest, novih ekoloških kmetij, uvajanjem trajnostne in okolju bolj zdrave politike in s tem dolgotrajnih gospodarsko-ekonomskih rešitev, uvajanjem alternativnih okolju boljj prijaznih virov energije, lokalnim razvojem, drugačno vzgojo, ipd., ne pa tako, da državi plačuješ čim manj davka.
> Praviš, da kdor več dela, naj tudi več dobi. Pozabljaš pa, da nekateri garajo cele dneve, pa imajo še vedno zelo malo in stojijo v vrsti rdečega križa. Človek več kot 24 ur dnevno pač ne more delati. Nekdo je res več sposoben od drugega, toda zato ne bi smel imeti 50x večje plače, ker to pomeni okvirno, da jo imajo za to drugje manj. Ni samo eno podjetje, temveč je celotna družba! Vsa podjetja morajo dobiček deliti z družbo, ki kupuje njihove izdelke ali storitve, saj dejansko ni samo od podjetja, temveč celotne družbe.
Saj ga delijo. Plačujejo davke (ddv, davek na dobiček), kupujejo storitve od ostalih, plačujejo plače, prispevke, ipd.
Kdor dela za minimalca, plača cca 250 eur prispevkov in dohodnine. Kdor dela za 50x več (42.000bruto) plača cca 31.000eur v državno blagajno (brutobruto:48k, na račun cca 17k). Pa še 10k ddvja je firma plačala (samo za njegov brutobruto).
A ni dost?
>Tebi ne gre za to, da kdor več dela naj več ima, temveč za to, da bi lahko od dobička obdržal čim več, državi pa dal čim manj, v tem pa pozabljaš, da s tem, kot daješ državi, daješ samemu sebi, družbi, socilano nepriviligiranim, za gradnjo cest, bolnišnic itn...
Jaz se strinjam, da je treba infrastrukturo postavit. Ampak ko sešteješ koliko denarja si dal za zdravstvo, pa ti niso sposobni enega zobozdravnika zagotovit v prej kot pol leta, si zamisliš. O cestah raje nebi. En davek, fiksen procent za vse, bi to zadevo lepo rešil.
> Dejanski problem je požrešnost kapitala, ki mu nikoli ni dovolj, ker nekateri mislijo, da če so se "znajdli" in imajo ekonomsko uspešno podjetje, lahko pač zaslužijo kolikor želijo, pozabljajoč, da je ta denar prišel od družbe, drugih ljudi!
Seveda lahko zaslužijo kolikor hočejo in kolikor jim uspe. Denar od drugih ljudi pa ni tam prišel pod prisilo, ampak so ga dali prostovoljno. Če pustiš pol plače v baru, in zato lahko lastnik vozi BMWja, je to tvoj problem, ne lastnikov.
> Strinjam pa se z vami, da je problem, ker ljudje nezakonito izkoriščajo dobroto države. A temu se naredi konec tako, da se na teren pošlje več inšpektorjev, s prijavami, z ustvarjanjem delovnih mest, novih ekoloških kmetij, drugačno vzgojo, ipd., ne pa tako, da državi plačuješ čim manj davka.
Delovnih mest je dost, naprimer acroni (družba sij) išče cca 100 delavcev, pa jih ne dobijo. Ljudem se pač ne da delat. Zato bi treba, kot sem že videl predlog, uvesti obvezno družbeno koristno delo za vse prejemnike socialne pomoči.
"A ni dost?"
- Ne ni dosti, če mu konec meseca v žepu še vedno ostane preveč, kar pomeni, da drugi zato dobijo premalo.
Na primer, če imaš dva otroka in se eden izmed njiju spomni, kako lahko doma privarčujete za nekaj tisoč EUR letno, ali boš zato temu otroku dal več hrane, boljša oblačila, kupil boljša darila, boljši avto, boljše počitnice? Verjetno ne. Njegovo inteligenco razumeš kot dobrodošlo pomoč družini, četudi drugi sin, ki morda ni enako inteligenten, a ti je v večjo pomoč pri sekanju in zalaganju drv.
Nemalo direktorjev ni sposobno opravljati dela, ki ga njihovi podrejeni, ki opravljajo družbeno neobhodna dela (vzdrževanje kanalizacije in vodovoda, električnih napeljav itn.), kar pove, da smo ljudje sposobni različnih del in, da bi se fizično dela, ki so večinoma najslabše plačana moralo bolj ceniti oz. s tem tudi več plačati, ker je tudi fizična sposobnost ljudi za delovanje družbe kot jo imamo neobhodna.
---
"Ampak ko sešteješ koliko denarja si dal za zdravstvo, pa ti niso sposobni enega zobozdravnika zagotovit v prej kot pol leta, si zamisliš. O cestah raje nebi."
- Torej najbolje, da ukinemo vse zdravstvene prispevke, zato, ker vlade niso najbolje delale!?
Lahko bi celo tako, a revnim bo še vedno potrebno zagotoviti oskrbo, ki je sami ne bodo mogli plačati., kar pomeni, da bo potrebno plačevati prispevke tako ali drugače, razne, če imamo vsi enkae storitve brezplačno ali pa, da imamo UTD, ki zagotavlja tudi brezplačno ali plačljivo osnovno zdravstveno oskrbo. Modelov je verjetno precej in je za razmislit, kateri je za nas najbolj smiselen.
---
"Seveda lahko zaslužijo kolikor hočejo in kolikor jim uspe. Denar od drugih ljudi pa ni tam prišel pod prisilo, ampak so ga dali prostovoljno."
- Ja, tipično kapitalistilčno razmišljanje, kot da kruha, pa elektrike pa vode itn, ljudje nujno ne potrebujejo za delovanje družbe. Pozabljaš, da v kolikor želimo sodobno delovanje družbe, potrebujemo ljudi za delo, kar pomeni, da potrebujejo primerno oskrbo, da lahko delajo in živijo v sodobni družbi. To pa pomeni, da ni vse ravno prostovoljno, ker človek mora pač jesti, imeti nad glavo streho itn., da lahko dobro dela.
Če imaš z nekim izdelkom monopol v državi, država pa nujno potrebuje izdeleke tvojega podjetja za gradnjo cest itn. pomeni, da je neodgovorno postaviti nadvse visoko ceno, saj jo plačajo državljani, in bi potem zmanjkako denarja iz proračuna za druge zadeve. Torej ni vse tako preprosto in ni vse prostovoljno. In ni zdravo, da lahko nekdo zasluži kolikor hoče, ker od nekje denar prihaja, prihaja pa od ljudi! Zato je potrebno cene postaviti tako, da lahko ljudje živijo. Ma niso ti jasne osnove ekonomije.
Oprostite, ampak za lagodno življenje v Sloveniji nihče ne potrebuje 5000 EUR neto plače mesečno ali celo več.
Nekdo, ki zasluži 5000eur neto, vplača v državni blagajno 6500eur prispevkov in dohodnine (torej bruto-bruto je nekaj nad 11500eur). Ker mora podjetju prislužiti vsaj toliko da pokrije sebe, dodatno prinese prek DDV podjetja še dobrih 2500eur državi (torej je moral strankam podjetja izdati vsaj za 14000eur računov). Potem pa ko porabi svojih 5000eur, gre cca 20% spet v DDV za nakupe (torej še 1000eur državi) + seveda še NUSZji, cestnine, trošarine ipd)
Če damo vse v eno sliko... strankam podjetja zaračuna 14000eur, da dobi na koncu 4000eur "neobdavčenega" denarja, razliko pa pobere država.
In ti bi take ljudi, ki so vsak mesec prispevajo 10000eur v državno blagajno omejeval?
In kdo si ti, da določaš koliko sme kdo zaslužiti na mesec?
Poleg maksimalne možne pokojnine bi bilo potrebno določiti tudi maksimalno možno plačo (z vključenimo vsemi dodatlki) in je zadeva rešena.
> Poleg maksimalne možne pokojnine bi bilo potrebno določiti tudi maksimalno možno plačo (z vključenimo vsemi dodatlki) in je zadeva rešena.
Ti si tudi eden tistih, ki v življenju niso oddelali enega poštenega delovnega dneva?
Mislim... s takimi nebulozami prihajate ven vedno eni in isti...