13. 11. 2018
Odziv Ministrstva za finance
Pri oblikovanju davčnih rešitev oziroma ukrepov v posameznih davčnih zakonih se sledi temeljnim davčnim načelom in ciljem davčne politike. Osnovni cilj davčne politike posamezne države je zagotavljanje javnofinančnih prihodkov države, ki so potrebni za zagotavljanje skupnih potreb in ciljev, seveda v okviru spoštovanja ustavno pravnih okvirov in splošnih davčnih načel, kot so npr. načelo splošne davčne obveznosti, načelo ekonomske sposobnosti, načelo vzdržnosti, načelo ekonomske nevtralnosti, načelo spodbudnosti. Preko davčne politike pa se zasleduje tudi širše družbene cilje na področju gospodarstva, socialnega varstva, varstva zdravja, varstva okolja in drugih družbenih področjih. Pri oblikovanju davčne zakonodaje se upošteva tudi drugo nedavčno zakonodajo, vsakokratne dejanske okoliščine in stanje na drugih področjih ter na tej podlagi oblikovane družbeno politične prioritete in dosežene družbene konsenze. Načelo enakosti pred zakonom zakonodajalca zavezuje, da enaka oziroma podobna razmerja ureja (obravnava) enako. Zavezuje pa ga tudi k taki normativni različnosti, ki ustreza različnosti dejanskih stanj, ki jih ureja. Posebnosti ustavnega načela enakosti v davčnem pravu so v tem, da ima zakonodajalec pri izbiri davčnega predmeta, pri določitvi davčne osnove, davčne stopnje in davčnih oprostitev široko polje presoje, da pa mora pri izpeljavi sprejete odločitve spoštovati enakost v obremenitvi, ki je odsev splošnega načela enakosti v davčnem pravu, ter da te zahteve brez utemeljenega razloga ne more opustiti.
Tudi lestvica za odmero dohodnine je odraz zgoraj navedenega. V predlogu je navedeno, da trenutna lestvica ni skladna z ustavo Republike Slovenije, saj tiste z višjimi dohodki spravlja v diskriminatorni položaj. Razume sem, da se z navedenim problematizira progresivnost lestvice. V zvezi s tem je treba pojasniti, da ne gre za lestvico z navadno progresijo, ki bi načeloma lahko bila sporna, temveč gre z lestvico s stopničasto progresijo. To pomeni, da so določene mejne davčne stopnje, ki naraščajo z rastjo dohodka oziroma davčne osnove (16 %, 27 %, 34 %, 39 % in 50 %), vendar se višja davčna stopnja uporablja samo za tisti del dohodka oziroma osnove, ki presega zgornjo mejo predhodnega razreda. To pa pomeni, da je enaka višina davčne osnove pri zavezancih z višjimi in nižjimi dohodki obdavčena z enako davčno stopnjo ter da je povprečna davčna stopnja od celotne davčne osnove posameznega zavezanca zaradi stopničaste progresije ter tudi zaradi zmanjšanj davčne osnove (npr. splošna olajšava, olajšava za vzdrževane družinske člane, …), nižja od najvišje mejne davčne stopnje, po kateri je obdavčen dohodek posameznega zavezanca. Torej povprečna davčna stopnja zavezanca z dohodkom v davčnem razredu z najvišjo, 50 % davčno stopnjo, nikoli ne doseže 50 %. Seveda pa se tega zavezanci največkrat ne zavedajo in obravnavajo s predpisi določeno mejno davčno stopnjo kot da je v resnici povprečna.
Progresivne davčne stopnje (lestvice) so značilne predvsem za razvite družbe oziroma države in po teoriji odražajo višjo fazo prerazdeljevanja in oblikovanja davčnih načel. Navedba, da imajo razvite države enotno davčno stopnjo, je netočna in zavajajoča. Razvite evropske države praktično nimajo enotne davčne stopnje, ta se bolj uporablja le na segmentu dohodkov iz kapitala, pa še tam so sistemi s povsem čisto enotno davčno stopnjo redki. Zaznati pa je tudi trend prehoda iz enotne davčne stopnje.
Po podatkih IBFD (European Tax Handbook 2018) so evropske države, ki imajo enotno davčno stopnjo: Bosna in Hercegovina, Bolgarija, Črna Gora, Estonija, Gruzija, Madžarska, Litva, Makedonija, Romunija, Rusija in Ukrajina. Evropske države, ki so imele enotno davčno stopnjo, pa je danes nimajo več, pa so: Albanija (2008-2014), Češka (2008-2013), Islandija (do vključno leta 2009), Latvija (do vključno leta 2017) in Slovaška (2004-2013).
Razume se, da se predlog podaja tudi v zvezi s sistemi obveznih socialnih zavarovanj. V zvezi s tem je treba uvodoma poudariti, da je treba razlikovati med davki in obveznimi prispevki za socialno varnost. Davki so obvezne dajatve in niso vezane na kakršnekoli neposredne protistoritve oziroma koristi zavezanca, ki se predpišejo za financiranje (javnih) finančnih potreb oziroma dobrin ali pa zaradi uresničevanja drugih javnih ciljev, zlasti s področja ekonomske in socialne politike. Obvezni prispevki za socialno varnost pa so obvezne dajatve, ki se plačujejo za financiranje točno določenih pravic socialnih zavarovanj ob nastanku zavarovalnega primera. Vendar je treba ob tem opozoriti, da obvezni (javni) sistemi socialnih zavarovanj (pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za primer brezposelnosti ter za starševsko varstvo) niso vzpostavljeni na čistih zavarovalniških principih ali naložbenih principih, temveč sta temeljni načeli teh sistemov vzajemnost in solidarnost, ki zavarovancem zagotavljajo materialno in socialno varnost tako, da ti v skladu s svojini zmožnostmi plačujejo prispevke, ko pa pride za zavarovalnega primera (starost, brezposelnost, invalidnost, bolezen, materinstvo, …), pa uveljavljajo pravice. Torej ti sistemi temeljijo na solidarnosti med mladimi in starimi, zdravimi in bolnimi, delovno aktivnimi in ne delovno aktivnimi, premožnejšimi in manj premožnimi, …., torej gre za družbene pogodbe oziroma družben konsenz, zato ni primerno koristi vedno primerjati z vložkom v sam sistem. Nekatere pravice so sicer določene v korelaciji z obsegom prispevanja v sistem, druge pa ne. Namen obveznih socialnih zavarovanj ni v zagotavljanju nadpovprečno visokih prejemkov, temveč v zagotavljanju prejemkov iz sistemov obveznih socialnih zavarovanj, ki zagotavljajo socialno varnost v primeru nastanka zavarovalnega primera (nezmožnosti pridobivanja dohodka), in sicer tudi v primerih sorazmerno nizkega prispevanja. Seveda pa je stopnja solidarnosti, ki se lahko odraža tudi v višini prispevne stopnje oziroma določanju pravic, stvar družbenega oziroma političnega dogovora in je lahko le predmet reform obravnavanih sistemov, ki pa v osnovi niso v pristojnosti ministrstva, pristojnega za finance.
Davčna razbremenitev dela je bila naslovljena že v preteklih letih, in sicer v okviru javnofinančnih zmožnosti in doseženem konsenzu. Na Ministrstvu za finance se zavedamo pomena ugodnega poslovnega okolja in vplivov davčnih obremenitev na konkurenčnost gospodarstva, zato imamo zastavljeno kot eno izmed prioritetnih nalog davčno razbremenitev dela, vendar le na temelju prestrukturiranja javnih dajatev. Nujno je namreč treba zasledovati tudi vzdržne in stabilne javne finance, kar predstavlja temelj za delovanje celotne države. V kakšnem obsegu bo ta cilj dosežen, pa je odvisno tudi od konstruktivnosti socialnih in političnih partnerjev oziroma zmožnosti širših družbenih dogovorov.
Sklepno pa poudarjamo, da je za presojo ustavne skladnosti predpisov pristojno samo Ustavno sodišče Republike Slovenije.