24. 11. 2019
Odziv Ministrstva za notranje zadeve
Ministrstvo za notranje zadeve v okviru svojih pristojnosti pojasnjuje, da obveznost in pogoje prijave stalnega in začasnega prebivališča posameznikov ureja Zakon o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 52/2016; v nadaljevanju: ZPPreb-1), ki je začel veljati 13. 8. 2016, uporablja pa se od 13. 8. 2017. Zakon določa obveznost prijave stalnega oziroma začasnega prebivališča na naslovu, ki je pogojena z dejanskim prebivanjem na tem naslovu, saj je temeljni namen zakona zagotavljanje točne evidence stanja in gibanja prebivalstva za potrebe državnih organov in drugih uporabnikov.
V zvezi z nadzorom nad prijavo posameznikov na posameznih naslovih pojasnjujemo, da Ustava Republike Slovenije v 32. členu določa, da ima vsakdo pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne. Ta pravica se sme omejiti samo z zakonom, vendar le, če je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red ali če to zahtevajo interesi obrambe države.
ZPPreb-1 izhaja iz ustavne pravice posameznika do svobode gibanja in izbire prebivališča, njegov temeljni namen pa je registracija posameznika na naslovu, kjer dejansko prebiva. Prijava prebivališča posameznika na naslovu, kjer dejansko prebiva, je njegova temeljna pravica, po drugi strani pa je skladno z ZPPreb-1 to posameznikova dolžnost. Ker iz naslova stalnega prebivališča izhaja veliko pravic, ki posegajo na različna področja, je prijava prebivališča tudi interes posameznika.
ZPPreb-1 določa, da je stalno prebivališče naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik stalno prebiva, in je ta naslov središče njegovih življenjskih interesov, kar se presoja na podlagi njegovih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naslovom, kjer živi, obstajajo tesne in trajne povezave. Posameznik je dolžan prijaviti stalno prebivališče v osmih dneh od dneva naselitve na naslov, kjer stalno prebiva (tujec pa v 8 dneh od vročitve dovoljenja za stalno prebivanje, če tega pridobi po naselitvi).
Začasno prebivališče je naslov v Republiki Sloveniji, na katerem posameznik začasno prebiva zaradi dela, šolanja, prestajanja kazni ali drugih razlogov. Državljan in tujec z dovoljenjem za stalno prebivanje, ki začasno prebiva zunaj naslova stalnega prebivališča, vendar ne pri stanodajalcu ali gostitelju, in bo na tem naslovu prebival več kot 90 dni, je dolžan upravni enoti prijavi začasno prebivališče v osmih dneh od dneva začasne naselitve. Tujec z veljavnim dovoljenjem za začasno prebivanje, potrdilom o prijavi prebivanja ali vizumom za dolgoročno bivanje, ki ne prebiva pri stanodajalcu ali gostitelju, pa je dolžan prijaviti začasno prebivališče na naslov, kjer začasno prebiva, v osmih dneh od dneva začasne naselitve, tujec, ki na naslovu že prebiva in pridobi dovoljenje za začasno prebivanje, potrdilo o prijavi prebivanja ali vizum za dolgoročno bivanje šele po naselitvi na tem naslovu, pa v osmih dneh od dneva njegove vročitve.
Prijava stalnega ali začasnega prebivališča je tako jasno pogojena z dejanskim prebivanjem na naslovu, ki ga posameznik prijavlja. Če dejanskega prebivanja oziroma naselitve na območju Republike Slovenije ni, prijava stalnega ali začasnega prebivališča tujca ni potrebna, fiktivne prijave na naslovih, ki bi jih opravičevala možnost uveljavljanja drugih pravic, pa so nedopustne.
Z namenom preprečevanja fiktivnih prijav ZPPreb-1 določa, da mora posameznik ob prijavi stalnega in začasnega prebivališča navesti naslov, ki ga prijavlja in predložiti dokazilo o pravici do prebivanja na naslovu. Kot dokazilo, da ima posameznik pravico do prebivanja na naslovu, šteje izjava o njegovem lastništvu oziroma solastništvu, najemna ali podnajemna pogodba, soglasje lastnika, enega solastnika ali stanodajalca. Ob prijavi je dolžan navesti resnične podatke, kar potrdi z lastnoročnim podpisom. Četrta točka prvega odstavka 45. člena ZPPreb-1 določa, da se z globo od 200 do 600 eurov kaznuje za prekršek posameznik, ki ob prijavi stalnega ali začasnega prebivališča ne navede resničnih podatkov. Nadzor nad izvrševanjem določbe opravlja upravna enota, ki prijavi prebivališča, ki je tudi prekrškovni organ.
22. člen ZPPreb-1 vsebuje dodatno varovalo, ki preprečuje masovne fiktivne prijave na enem naslovu. Če iz podatkov ali dokazil, predloženih ob prijavi stalnega prebivališča, ali podatkov, s katerimi razpolaga upravna enota, izhaja dvom o njihovi resničnosti, upravna enota uvede postopek preverjanja resničnosti prijave stalnega prebivališča. Ta postopek lahko uvede tudi v primeru, ko uradna oseba zazna, da je na naslovu, kamor se posameznik želi prijaviti, prijavljeno že večje število posameznikov. V tem primeru upravna enota posamezniku prijavi začasno prebivališče za čas, dokler ne preveri resničnosti podatkov oziroma dokazil. Če upravna enota ugotovi, da so podatki oziroma dokazila resnična, postopek preverjanja resničnosti prijave s sklepom ustavi, posamezniku pa prijavi stalno prebivališče, ki velja od dneva prijave začasnega prebivališča. Če upravna enota ugotovi, da posameznik stalno ne prebiva na naslovu, ki ga prijavlja, prijavo z odločbo zavrne.
V primeru, da je na nekem naslovu že prišlo do neupravičene prijave več posameznikov oz. v primeru, da so na naslovu stalno ali začasno prijavljeni posamezniki, ki tam ne prebivajo več, pa lahko upravna enota uvede postopek ugotavljanja stalnega ali začasnega prebivališča. Postopek se skladno z ZPPreb-1 vodi po uradni dolžnosti, predlagatelj postopka pa je lahko vsakdo, ki razpolaga s podatkom o fiktivni prijavi posameznika. Upravna enota na podlagi dokazov in ugotovljenih dejstev med drugimi možnostmi lahko izda odločbo, s katero posameznika prijavi na naslov, kjer dejansko stalno ali začasno prebiva, oziroma odločbo, na podlagi katere mu prijava prebivališča preneha.
Po drugi strani pa je lahko prijava večjega števila posameznikov na nekem naslovu upravičena, če to odraža dejansko stanje nastanitev na tem naslovu. Upravna enota, ki opravlja naloge s področja registracije prebivalstva, v tem primeru ne sme in ne more omejevati prijav, ki bi bile pogojene npr. s številom posameznikov, ki prebivajo na določeni površini, zato z vidika prijave prebivališča določitev morebitnih normativov v tej smeri tudi ni dopustna.
Poudarjamo, da je veljavni ZPPreb-1 registracijski zakon, ki omogoča evidentiranje nastale posledice, to je prijavo prebivališča posameznika na naslovu, kjer že prebiva. Ugotavljanje primernosti stanovanja ob evidentiranju ali ugotavljanju dejanskega prebivališča posameznika se ob tem ne izvaja, saj bi morebitna uvedba odklonitve prijave prebivališča zaradi ugotovljenega neprimernega stanovanja posameznika, ki resnično prebiva v neprimernem stanovanju (npr.: Romi, družine z večjim številom otrok oz. slabim socialnim statusom, študentje, sezonski delavci, itd.), tega posameznika postavila celo v slabši položaj kot posameznika brez prebivališča. Prav tako smo mnenja, da bi se, v primeru neizpolnjevanja morebiti določenega normativa primernosti bivalnega prostora povečalo število fiktivnih prijav, ki bi jih izvajali posamezniki z zavrnjeno prijavo na naslovu, kjer v resnici prebivajo. Ob postavitvi normativov za primerno stanovanje bi se prav tako morali sprejeti ukrepi za sanacijo zatečenega stanja, to je za postopanje v primerih, ko imajo posamezniki že prijavljeno prebivališče v neprimernih objektih oziroma stanovanjih, ukrepi za ravnanje ob prijavi prebivališč mladoletnikov (novorojenčkov), katerih starši že prebivajo v tovrstnem stanovanju, ipd.
V zvezi z gospodinjstvi dodatno pojasnjujemo, da šesti odstavek 53. člena ZPPreb-1 določa, da se evidenco gospodinjstev, ki se trenutno še vodi skladno s tretjim odstavkom 19. člena Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 9/2001 in spremembe Ur. l. RS, št. 111/2007; v nadaljevanju: ZPPreb), vodi do zadnjega dne leta, v katerem potečejo štiri leta od uveljavitve tega zakona, to je samo še do 31. 12. 2020, nato se le-ta ukinja. Do 31.12.2020 pa mora posameznik ob prijavi stalnega prebivališča upravni enoti dati tudi podatek o priimku in imenu, datumu rojstva oziroma EMŠO posameznika, ki vodi gospodinjstvo, ter o sorodstvenem razmerju do njega. ZPPreb v 5. točki 3. člena opredeljuje gospodinjstvo kot skupnost posameznikov, ki izjavijo, da stalno prebivajo skupaj in skupaj porabljajo dohodke za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb (kot na primer za stanovanje, hrano, šolanje otrok ipd.). Za gospodinjstvo se šteje tudi posameznik, ki izjavi, da prebiva sam v ločeni stanovanjski enoti, ali kot podnajemnik v delu te enote in sam porablja dohodke za zagotavljanje osnovnih življenjskih potreb.
Nov ZPPreb-1 ukinja gospodinjsko evidenco, saj smo že zaznali, da se je stara ureditev v praksi izkazala kot neustrezna. Iz naslova skupnega gospodinjstva namreč izhajajo številne pravice posameznikov, zaradi česar ti izjave o včlanitvi v gospodinjstvo ali izčlanitvi iz njega prepogosto spreminjajo (lahko tudi večkrat dnevno), odvisno od socialne, materialne ali denarne koristi, ki jo posameznik doseže z uveljavljanjem pravic iz naslova skupnega oziroma ločenega gospodinjstva. Spreminjanje sestave gospodinjstva je enostavno, podlaga je zgolj izjava, katere resničnosti se ne preverja, tudi kazenske sankcije za posredovanje neresničnih podatkov niso določene. Morebitni nadzor pristojnega organa nad dejanskim stanjem (kako gospodinjski člani porabljajo dohodke za zagotavljanje osnovnih življenjskih potrebščin) praktično ni mogoč, ureditev pa posameznikom omogoča izigravanje zakona. Problematika določanja gospodinjstva se pojavlja tudi v postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, saj se v postopku gospodinjstvo ne ugotavlja, temveč se stranki zgolj določi ločeno oziroma samostojno gospodinjstvo. Posledica tega je gospodinjska evidenca registra prebivalstva, ki ne odraža dejanskega stanja, kar je v nasprotju z namenom zakona. Po drugi strani se od vzpostavitve katastra stavb in registra nepremičnin (10. julija 2008) podatki o prebivališču v registru stalnega prebivalstva spremljajo do ravni številke stanovanja. Svojo številko stanovanja mora imeti vsaka večstanovanjska stavba, ne glede na to, ali gre za blok ali stanovanjsko hišo z več stanovanjskimi enotami. Ker se torej podatek o stalnem prebivališču vodi do tako podrobne ravni in ker uporabniki razpolagajo s podatki centralnega registra prebivalstva ter s tem tudi s podatki matičnega registra in registra tujcev, ki kažejo krvne vezi med posamezniki, se lahko s kombinacijo vseh podatkov oceni, kdo pripada posameznemu gospodinjstvu, kot alternativna možnost pridobivanja podatkov o članih posamezne gospodinjske skupnosti.
Glede na navedeno ocenjujemo, da posameznikov, ki zaradi različnih življenjskih situacij nimajo primernega stanovanja, pri prijavi prebivališča ne smemo in ne moremo diskriminirati. Pogojevanje prijave prebivališča s primernim stanovanjem oz. s postavitvijo normativov na tem področju bi porušilo temeljni namen ZPPreb-1 in hkrati pomenilo kršitev oz. nedopustni poseg v ustavne pravice posameznika do svobode gibanja in proste izbire prebivališča. Ob že predvideni ukinitvi vodenja evidence gospodinjstev, pa realizacija predloga uvedbe normativa na število članov gospodinjstva ni potrebna. Zakon o prijavi prebivališča vsebuje ustrezne vzvode, ki omogočajo izvajanje nadzora nad prijavo prebivališč.
Morebitna sprememba Stanovanjskega zakonika je v pristojnosti Ministrstva za okolje in prostor. Določevanje normativov pa se lahko po naši oceni omeji zgolj na doseganje namena, ki je v zagotavljanju minimalnih pogojev, v katerih lahko prebivajo posamezniki, da ne prihaja do situacij, ko bi ti prebivali v nečloveških razmerah, ne pa tudi v preprečevanju prijav, če do nastanitve dejansko pride.
Odziv Ministrstva za okolje in prostor
Uvodoma podajamo pojasnila Stanovanjskega zakona in Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb glede števila uporabnikov posamezne enote v večstanovanjski stavbi. Stanovanjski zakon ne opredeljuje gospodinjstev. Ravno tako ne ločuje etažnih lastnikov ali najemnikov glede na njihov status (slovenski državljani, državljani tuje države). Za potrebe delitve obratovalnih stroškov v večstanovanjski stavbi obravnava uporabnike posamezne stanovanjske enote. 29. člen omenjenega pravilnika določa, da mora lastnik posamezne enote ali najemnik, če gre za najemno posamezno enoto, upravniku sporočiti podatke o številu uporabnikov posamezne enote za potrebe delitve obratovalnih stroškov. Če lastniki ali najemniki upravniku ne sporočijo števila uporabnikov oziroma povečanja števila uporabnikov posamezne enote pravočasno ali mu števila sploh ne sporočijo, upravnik upošteva, kot da to posamezno enoto uporablja dvakrat toliko oseb, kot se šteje za primerno skladno s 14. členom Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, pri čemer se upošteva površina stanovanja brez plačila lastne udeležbe in varščine. Lastniki ali najemniki morajo vse morebitne spremembe števila uporabnikov sporočiti upravniku najkasneje v roku 15 dni po nastali spremembi. Upravnik upošteva vsako nastalo spremembo pri prvem naslednjem obračunskem obdobju. Za verodostojnost podatka se jamči s podpisom. V primeru spremembe uporabnik priloži tudi ustrezne dokazne listine, kot na primer potrdilo o odjavi stalnega bivališča ali spremembi bivališča, dokazilo o daljši odsotnosti zaradi službenih, šolskih ali študijskih obveznosti, zdravljenja, izpisek iz rojstne matične knjige ali druga ustrezna dokazila. Upravnik na podlagi prejetih sporočil o uporabnikih posameznih enot sestavi seznam posameznih enot s številom uporabnikov, brez navedbe osebnih podatkov, in ga obesi na oglasni deski. Uporabnik, ki prebiva v stavbi, lahko pisno opozori upravnika o večjem številu uporabnikov določene posamezne enote kot jih je lastnik ali najemnik te enote sporočil. V tem primeru upravnik pozove lastnika ali najemnika, navedenega v pisnem opozorilu, k pojasnitvi in tako ugotovi dejansko stanje.
Glede normativa števila članov gospodinjstva pojasnjujemo, da stanovanjska zakonodaja ne opredeljuje gospodinjstva ali največjega dovoljenega števila članov gospodinjstva. Stanovanjski zakon opredeljuje primerno stanovanje, ki je v skladu z določbami tega zakona tisto stanovanje, ki je v takšni eno ali večstanovanjski stavbi, ki je zgrajena v skladu z minimalnimi tehničnimi pogoji za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj in je zanjo v skladu s predpisi o graditvi objektov izdano uporabno dovoljenje. Stanovanje mora imeti ločen spalni in bivalni del (razen v primeru garsonjere) ter mora zadoščati stanovanjskim potrebam lastnika oziroma najemnika in njunih ožjih družinskih članov, ki živijo z lastnikom oziroma najemnikom v skupnem gospodinjstvu, ter ustrezati površinskim normativom po pravilniku Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (14. člen).
Pri stanovanjih, ki so z najemno pogodbo oddana v najem dodajamo, da mora v skladu z drugim odstavkom 91. člena SZ-1 lastnik skleniti aneks k najemni pogodbi na zahtevo najemnika, če se število oseb poveča za eno ali več oseb, ki jih mora najemnik preživljati po zakonu, za vse ostale osebe pa le, če je glede na število oseb stanovanje po velikosti še primerno.
Glede povzročanja škode na skupnih delih večstanovanjske stavbe pojasnjujemo, da že obstoječi stanovanjski zakon med drugim omogoča sprejetje hišnega reda. Lastniki lahko sprejmejo hišni red, s katerim določijo pravice in obveznosti uporabnikov posameznih delov stavbe z namenom, da se zagotovijo pogoji za nemoteno uporabo teh delov, zavaruje varnost in red ter zagotovi mir in čistoča v stavbi, tako da se z njim določijo temeljna pravila sosedskega sožitja. Določila hišnega reda morajo spoštovati vse osebe, ki bivajo, poslujejo ali se nahajajo v stavbi. Grobe kršitve hišnega so lahko podlaga za vložitev izključitvene tožbe. Ravno tako lahko lastnik odpove najemno pogodbo iz krivdnih razlogov, če najemnik oziroma osebe, ki z njim stanujejo, z načinom uporabe stanovanja povzročajo večjo škodo na stanovanju ali skupnih delih stanovanjske ali večstanovanjske stavbe.
Seveda etažnim lastnikom v primeru medsebojnega vznemirjanja ostane tudi motenjska tožba po Stvarnopravnem zakoniku ali izključitvena tožba, saj morajo lastniki nepremičnin svojo lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode; grobe kršitve hišnega reda, pa so lahko podlaga za vložitev izključitvene tožbe.