V vsaki od 26 bolnišnic je treba ustanoviti paliativne oddelke, če jih ni - ali ustanoviti ločene državne paliativne ustanove v bližini vsake od teh 26 bolnišnic.
Komisija odloča o tem, kateri pacienti so primerni za bivanje v takšnih oddelkih.
Če bo predlog prejel vsaj 11 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Odziv Ministrstva za zdravje
V Sloveniji je razvoj sistema paliativne oskrbe opredeljen v Državnem programu paliativne oskrbe, ki je bil sprejet leta 2010. Paliativna oskrba je omenjena kot prioriteta v resoluciji o nacionalnem planu zdravstvenega varstva 2016 - 2025.
Paliativna oskrba pomeni drugačen način obravnave, saj zajema tako telesni kakor duševni in duhovni vidik obravnave. Začne se lahko na katerikoli ravni zdravstvene dejavnosti. Namenjena je bolnikom v napredovali fazi kronične in neozdravljive bolezni.
Paliativni oddelki so opredeljeni v državnem programu na sekundarni in terciarni ravni kot oddelki, ki so namenjeni akutni razrešitvi motečih simptomov napredovale bolezni. Državni program ne predvideva gradnje dodatnih paliativnih ustanov, daje pa dodaten poudarek oskrbi v domačem okolju. Uvaja novo organizacijsko enoto, mobilni paliativni tim, ki omogoča prehod bolnika iz bolnišnice v domače okolje in skupaj z osebnim zdravnikom in patronažno med. sestro poskrbi za urejanje pogojev bivanja v domačem okolju. Mobilni tim lahko tudi vodi obravnavo na domu bolnika na predlog izbranega osebnega zdravnika in v soglasju z bolnikom oz. svojci, kadar bolnik ni sposoben odločanja o sebi.
V državnem programu je predviden posteljni fond 80-100 postelj, ki se porazdeli med slovenske bolnišnice, kar zadošča po evropskih normativih za oskrbo bolnikov, ki potrebujejo bolj kompleksno obravnavo.
Vse slovenske bolnišnice ne potrebujejo paliativnih oddelkov. Obe porodnišnici se praviloma ne srečujeta z bolnicami z napredovalo, neozdravljivo boleznijo, ravno tako to velja za Ortopedsko bolnišnico.
V ostalih bolnišnicah pa se srečujejo z obravnavo bolnikov s paliativnimi boleznimi. Take bolnike lahko obravnavajo ločeno, na posebnih oddelkih /enotah, lahko pa v okviru matičnega oddelka kot konziliarni pregled. Taka obravnava zahteva visoko usposobljen interdisciplinarni tim. Velikost take enote je običajno 10 do 15 postelj. Te enote opravljajo tudi svetovalno funkcijo.
Bolnike opredeljuje kot paliativne njihova bolezen. Simptomi napredovale bolezni določajo, kakšno vrsto medicinske storitve bolnik potrebuje. Komisijsko odločanje o tem ni potrebno. V kompleksnih znakih in simptomih je včasih potrebno konziliarno sprejemanje odločitev sploh kadar je potrebno z določenim zdravljenjem prekiniti ali ga ne začeti. Protokol konziliarnega odločanja sprejme vsaka bolnišnica.
Vseeno velja poudariti, da zdravstvene ustanove praviloma niso namenjene dolgotrajnemu bivanju bolnikov, ampak razrešitvi akutne medicinske situacije. Kadar so v ospredju kompleksne paliativne situacije oz socialni vidik obravnave, je veliko bolj smiselno razmišljati o namestitvi v socialno varstveno inštitucijo.