17. 7. 2018
Odziv Ministrstva za pravosodje
Glede roka za plačilo sodne takse pojasnjujemo, da se skladno s 5. členom Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodne takse plačujejo na začetku postopka ob vložitvi vloge, s katero se začne postopek, razen če je za kakšen postopek posebej drugače določeno. Navedena ureditev je povezana z določitvijo obveznosti plačila sodne takse kot procesne predpostavke, ki jo predpisujejo procesni zakoni. Tako Zakon o pravdnem postopku (ZPP) kot najsplošnejši procesni predpis s področja civilnega prava v 105.a členu določa, da mora biti ob vložitvi tožbe in nekaterih drugih vlog plačana sodna taksa; če v predpisanem roku sodna taksa za vlogo ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je vloga umaknjena. Razlog za takšno ureditev je v zagotovitvi pospešitve in ekonomičnosti postopka ter posledično učinkovitosti ustavne pravice do sodnega varstva. Takšna ureditev namreč stranko spodbuja, da pred vložitvijo vloge za začetek postopka oceni svoje možnosti za uspeh, ter jo odvrača od vlaganja očitno neutemeljenih vlog. S tem se posredno razbremenjujejo sodišča in povečuje učinkovitost vodenja (ostalih) sodnih postopkov. Vendar pa opisana ureditev ne preprečuje socialno in premoženjsko šibkejšim strankam dostopa do sodišč. V skladu z ZPP in ZST-1 je tako fizičnim kot tudi pravnim osebam s slabim premoženjskim stanjem zagotovljena možnost taksnih ugodnosti. V ta namen je v II. poglavju ZST-1 natančno urejen način uveljavljanja oprostitve, odloga ali obročnega plačila sodnih taks. Zadnja novela ZST-1 iz leta 2016 je strankam uveljavljanje taksnih ugodnosti še dodatno olajšala, saj morajo po novem podatke o materialnem položaju strank po uradni dolžnosti pridobivati sodišča in jih niso več dolžne sodiščem posredovati stranke, kot je veljalo pred to novelo. Na podlagi navedenega menimo, da je veljavna ureditev obravnavanega področja ustrezna, saj krepi procesno disciplino in zmanjšuje obseg dela na sodiščih, hkrati pa s sistemom taksnih oprostitev omogoča dostop do sodnega uveljavljanja pravic za vse, tudi tiste, ki plačila takse ne zmorejo. Glede sojenja v razumnem roku pojasnjujemo, da predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije na podlagi 60.c člena Zakona o sodiščih (ZS) in s soglasjem ministra za pravosodje vsako leto sprejme časovne standarde za prihajajoče leto, s katerimi je določen pričakovani čas opravljanja tipičnih procesnih dejanj in reševanja zadev na posameznih vrstah ter stopnjah sodišč. Časovni standardi so merilo učinkovitosti poslovanja posameznih sodišč in predstavljajo orodje, ki sodiščem omogoča prilagajanje delovnih procesov z vidika hitrosti reševanja zadev ter zagotavljanja pravice do sojenja v razumnem roku, in tako prispevajo k varovanju interesa strank, da brez nepotrebnega odlašanja pridejo do zakonite in pravilne sodne odločbe. Njihova javna objava vsem zainteresiranim omogoča dodaten vpogled v poslovanje sodišč, uporabnikom sodišč (strankam, odvetnikom, državnim tožilcem in drugim) pa okvirno informacijo o hitrosti reševanja zadev na posameznem sodišču, s čimer pripomorejo k večji pravni varnosti in predvidljivosti postopkov ter transparentnosti poslovanja sodišč. Sodstvo se je v okviru Strategije za pametno, trajnostno in vključujočo rast Evropa 2020 tudi zavezalo, da bo pričakovani čas rešitve pomembnejših zadev skrajšalo na 6 mesecev, pričakovani čas rešitve ostalih zadev pa na 3 mesece. Zakonodaja pozna širok nabor institutov nadzora nad kvaliteto dela sodnikov, kot so ocena sodniške službe, ugotavljanje disciplinske odgovornosti, službeni nadzor sodnikovega dela, in institutov, ki se nanašajo na delo sodišča, kot so pregled poslovanja sodišča in izvajanje nadzora nad sodno upravo. Uporaba posameznih institutov je primarno v pristojnosti predsednikov sodišč, sodnikov samih in sodnega sveta, določene vzvode pa ima v omejeni obliki tudi minister za pravosodje oziroma Služba za nadzor organizacije poslovanja sodišč, ki deluje v okviru Ministrstva za pravosodje. Pomembna novost je krepitev položaja in pristojnosti sodnega sveta. Zakon o sodnem svetu, ki se uporablja od 20. 11. 2017, zagotavlja prenos pristojnosti glede disciplinskega sankcioniranja sodnikov s sodišč na sodni svet, kar poenoti standarde pričakovanega delovanja sodnikov na vseh slovenskih sodiščih in prispeva k povečanju splošnega zaupanja v pravosodje ter spremembe strukture disciplinskih organov. V okviru pravnih sredstev pa poznamo varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki omogoča uveljavljanje odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je posledica prekomernega trajanja sodnih postopkov. Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO) ureja opravljanje zadev sodne uprave iz pristojnosti sodišč in zadev pravosodne uprave iz pristojnosti ministrstva, pristojnega za pravosodje, za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, sodno varstvo te pravice in pravično zadoščenje v primerih njene kršitve. Glede kvalitetnega dela odvetnikov pojasnjujemo, da Zakon o odvetništvu (ZOdv) izrecno poudarja, da je odvetnik pri zastopanju stranke dolžan ravnati vestno, pošteno, skrbno ter po načelih odvetniške poklicne etike. Odvetnik je za svoje ravnanje strankam odškodninsko odgovoren po splošnih pravilih civilnega prava, poleg tega pa je z namenom zagotavljanja vestnega, poštenega in skrbnega ravnanja odvetnikov v ZOdv vključeno obsežno poglavje o disciplinski odgovornosti odvetnikov, odvetniških pripravnikov in odvetniških kandidatov. Dejanja, ki pomenijo kršitev dolžnosti pri opravljanju odvetniškega poklica, ter dejanja, ki pomenijo kršitev vestnega opravljanja dela in prakse v odvetniški pisarni, določa Statut Odvetniške zbornice Slovenije (60. člen ZOdv). Ena od nalog Odvetniške zbornice Slovenije je tudi sprejem Kodeksa odvetniške poklicne etike, ki predstavlja zapis načel in pravil, po katerih se ravnajo odvetniki pri opravljanju svojega poklica. Glede na vse zgoraj navedeno zaključujemo, da je pobuda, kot jo naslavlja državljan, v posameznih predpisih že ustrezno normirana.