20. 11. 2019
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Uvodoma pojasnjujemo zakonodajno ureditev področja dodelitve otrok v varstvo in vzgojo. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) v 105. določa, da če starša ne živita ali ne bosta več živela skupaj, se morata sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Sporazumeta se lahko, da imata oziroma obdržita oba varstvo in vzgojo otrok ali da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo. Če se starša sporazumeta o varstvu in vzgoji otrok, lahko predlagata, da sodišče v nepravdnem postopku izda o tem sklep. Če sodišče ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otrok, predlog zavrne. Če se starša tudi ob pomoči centra za socialno delo ne sporazumeta o varstvu in vzgoji otrok, odloči sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Sodišče lahko po uradni dolžnosti tudi odloči, da se vsi ali nekateri otroci zaupajo v varstvo in vzgojo drugi osebi. Preden sodišče odloči, mora glede otrokove koristi pridobiti mnenje centra za socialno delo. Sodišče upošteva tudi otrokovo mnenje, če ga je otrok izrazil sam ali po osebi, ki ji zaupa in jo je sam izbral in če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice.
Iz zgoraj navedene določbe 105. člena ZZZDR izhaja, da se mld. otrok lahko dodeli v varstvo in vzgojo obema staršema v tistih primerih, ko se oba starša s tem strinjata. V nasprotnem primeru odloči sodišče na zahtevo enega ali obeh staršev, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Sodišče lahko po uradni dolžnosti tudi odloči, da se vsi ali nekateri otroci zaupajo v varstvo in vzgojo drugi osebi. Pri odločanju vodi sodišče predvsem korist otroka.
Nadalje pojasnjujemo, da Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ), ki se bo pričel uporabljati 15. 4. 2019, ureditev na predmetnem področju deloma spreminja, in sicer v 138. členu določa, da če starši ne živijo ali ne bodo več živeli skupaj, se morajo sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Sporazumejo se lahko za skupno varstvo in vzgojo otrok, da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Če se sami o tem ne sporazumejo, jim pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo, na njihovo željo pa tudi mediatorji. Če se starši sporazumejo o varstvu in vzgoji otrok, lahko predlagajo sklenitev sodne poravnave. Če sodišče ugotovi, da sporazum ni v skladu s koristjo otrok, predlog zavrne. Če se starši ne sporazumejo o varstvu in vzgoji otrok, o tem odloči sodišče. DZ nadalje v 139. členu določa, da sodna poravnava ali odločitev sodišča o skupnem varstvu in vzgoji otroka mora vsebovati odločitev o stalnem prebivališču otroka, o tem, kateremu od staršev se vročajo pošiljke za otroka in o preživljanju otroka.
V skladu z zgoraj navedeno določbo 138. člena DZ se starša lahko sporazumeta, da imata oba oziroma, da oba obdržita vzgojo in varstvo otroka ali pa da so vsi otroci pri enem od njiju v varstvu in vzgoji ali da so eni pri enem, drugi pri drugem od njiju. Sklenjen sporazum sodišče preveri iz vidika koristi otroka. Če se starši ne sporazumejo o varstvu in vzgoji, o tem vprašanju odloči sodišče, pri čemer lahko odloči o vseh oblikah varstva in vzgoje, o katerih se starša lahko dogovorita: to je o skupnem varstvu in vzgoji ali da so vsi otroci pri enem od njiju v varstvu in vzgoji ali da so eni pri enem, drugi pri drugem od njiju. DZ tako drugače kot ZZZDR, sodišču omogoča, da odloči o t.i. skupnem starševstvu tudi v primeru, ko med staršema o tem ne obstaja soglasje oziroma sporazum. Predlagana ureditev omogoča sodišču, da v vsakem posameznem primeru, ob upoštevanju vseh okoliščin tega primera, sprejme takšno odločitev, ki je v največjo korist otroka. Ureditev sledi načelu prvenstva in enake odgovornosti staršev do otrok iz 135. člena DZ ter daje prednost koristi otroka, pred interesi staršev.
Glede na to, da DZ prinaša na predmetnem področju bistveno spremembo in ker se navedeni zakonik še ni pričel uporabljati, menimo, da je predlog za njegovo spremembo preuranjen. Ugotavljamo pa tudi, da posredovani predlog ne vsebuje konkretnega predloga za spremembo materialnega zakona (DZ), zato tudi iz tega razloga za nadaljnjo obravnavo ni primeren.