10. 9. 2018
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Pokojninsko in invalidsko zavarovanje temelji na zavarovalniškem principu, kar v osnovi pomeni, da je pravica do pokojnine pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki izhaja iz minulega dela in temelji na prispevkih, plačanih v času aktivne dobe zavarovanca. Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja so načeloma odvisne od dolžine trajanja zavarovalne dobe in od višine plač oziroma zavarovalnih osnov, od katerih je zavarovanec plačeval prispevke.
Višina pokojnine je tako odvisna od višine pokojninske osnove in višine prispevkov, ki jih je posameznik vplačeval v sistem obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pa tudi od dolžine dopolnjene pokojninske dobe. Dolžina dopolnjene pokojninske dobe pogojuje višino odstotka, ki se uporabi za odmero starostne pokojnine, le-ta pa se razlikuje glede na spol zavarovanca. Višina vplačanih prispevkov je odvisna od višine osnove, kar pomeni, da mora oseba z višjo osnovo plačati tudi višje prispevke. Izhajajoč iz navedenega menimo, da medsebojna primerjava različnih pokojnin ni ustrezna, želeli pa bi tudi poudariti, da pokojninsko in invalidsko zavarovanje temelji na zavarovalniškem principu, kar v osnovi pomeni, da se pravica do pokojnine in druge pravice iz naslova minulega dela priznavajo na temelju vplačanih prispevkov in minulega dela ter da mora obstajati sorazmernost med vplačanimi prispevki in prejemki iz sistema.
Ob tem pa je potrebno dodati, da sistem pokojninskega zavarovanja vendarle ni čisti »zavarovalniški« sistem, temveč gre za sistem, ki temelji tudi na načelih vzajemnosti in solidarnosti. To sta načeli, ki posameznikom, ki so sicer 40 let vplačevali v sistem, vendar pa so imeli v svojem aktivnem obdobju zelo nizke plače, zaradi česar s svojimi vplačili ne bi dosegli niti minimalne pokojnine, omogoča, da se upokojijo z dostojno pokojnino, ki pri teh posameznikih nastopa v funkciji socialnega korektiva. Zaradi načela solidarnosti ali redistribucije se tem zavarovancem torej zagotavljajo višje pravice, kot bi jim šle glede na plačane prispevke. Za razliko, ki jo te osebe prejmejo med pokojnino, ki bi ustrezala njihovim prispevkom in pokojnino, ki jo garantira obvezni (javni) pokojninski sistem, je potrebno zagotoviti finančna sredstva, ki pa gredo deloma v škodo posameznikom, ki so 40 let plačevali prispevke, ki presegajo najvišjo pokojninsko osnovo, deloma pa v breme države. Ker je v slovenskem javnem pokojninskem sistemu višina pokojnine z zakonom omejena tako navzdol kot navzgor in je najvišja pokojnina preko najvišje pokojninske osnove limitirana s 4-kratnikom najnižje pokojninske osnove, se vsa finančna sredstva, ki jih ti posamezniki s prispevki preplačajo, prerazporedijo znotraj sistema in z vidika posameznika nastopajo kot davčni odtegljaj. Ker pa ne glede na navedeno še vedno zmanjka finančnih sredstev za izplačilo vseh pravic, ki se financirajo iz javnega pokojninskega sistema, razliko doplača država iz proračuna. Osebe z višjimi dohodki tako v skladu s solidarnostnim načelom zagotavljajo sredstva za osebe z nižjimi dohodki tekom aktivne dobe, kar prispeva k višji socialni varnosti upokojencev. Sistem obveznega pokojninskega zavarovanja je tako tudi solidarno naravnan, vendar pa ne gre spregledati, da gre za sistem na podlagi zavarovanja, v katerem mora biti do določene mere spoštovana tudi višina prispevka posameznika med aktivno dobo.
V zvezi s samim usklajevanjem pokojnin in drugih dajatev iz pokojninskega zavarovanja pojasnjujemo, da se v skladu z ZPIZ-2 uskladitev izvede enkrat letno na podlagi podatkov o rasti povprečne mesečne bruto plače (60%) in povprečne rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji (40%). Uskladitev se opravi od osnove, to je od pokojnine, ki je uživalcu pripadala za mesec pred mesecem, v katerem se ta izvede, oziroma od pokojnine ob odmeri, če je opravljena v mesecu izvedbe uskladitve oziroma pozneje v posameznem koledarskem letu. Določena je tudi varstvena določba, da uskladitev ne more biti nižja od ugotovljene polovične rasti cen življenjskih potrebščin, kar zagotavlja najmanj polovično ohranjanje realne vrednosti pokojnin v primeru, da bi prišlo do nizke ali ničelne rasti povprečne plače.
Izhajajoč iz navedenega gre tako pri usklajevanju pokojnin izključno za ohranjanje denarne vrednosti pokojnin v času njihovega izplačevanja, usklajevanje pokojnin pa je eden izmed bistvenih načinov varovanja višine pravice in s tem zagotavljanja socialne varnosti upokojencev (oziroma preprečevanja erozije višine pravic v letih po upokojitvi). Pri usklajevanju pokojnin tako ne moremo govoriti o posamičnem povečanju pokojnine v smislu nominalne vrednosti pokojnine, kot je bila priznana upravičencu ob upokojitvi. Pokojnina se namreč upravičencu odmeri sorazmerno njegovi plači ali drugim dohodkom ter vplačanim prispevkom od pokojninske osnove, glede na dopolnjeno pokojninsko dobo in starost ob upokojitvi, in kot taka kasneje pri usklajevanju predstavlja osnovo za uskladitev. Dejstvo je, da se vse pokojnine v državi usklajujejo v enakem uskladitvenem odstotku, do razlik med uskladitvenimi zneski pa posledično prihaja le zaradi različnih izhodiščnih višin pokojnin ob sami upokojitvi. Pri usklajevanju pokojnin torej ne gre za povečanje pokojnine, kot je bila upravičencu odmerjena od pokojninske osnove ob upokojitvi, temveč gre le za uskladitev predhodno že odmerjene pokojnine z rastjo povprečne mesečne bruto plače in povprečne rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji.
V zvezi z zagotavljanjem socialne varnosti upokojencem z nizkimi pokojninami bi na koncu želeli izpostaviti še nov institut zagotovljene višine starostne ali pokojnine v višini 500 eurov, ki je bil uveden v pokojninsko in invalidsko zakonodajo v preteklem letu. V skladu s to spremembo se posameznikom, ki so se upokojili s »polno pokojninsko dobo« oziroma se bodo po koncu prehodnih obdobij upokojili s 40 leti pokojninske dobe, zagotavlja najnižja starostna ali invalidska pokojnina v višini 500 eurov, ne glede na to, da bi bila njihova pokojnina ob upoštevanju vseh določb ZPIZ-2 nižja od tega zneska. Namen uvedbe tega instituta je v tem, da se starostnim in invalidskim upokojencem, ki so se upokojili s polno pokojninsko dobo, izplačuje pokojnina v primerljivi oziroma višji višini, kot pa je določen cenzus za pridobitev pravice do varstvenega dodatka ter se jim na ta način izboljša socialna varnost. Ravno tako so bili vsi upokojenci, ne glede na višino pokojnine, v lanskem letu upravičeni do letnega dodatka v višini, ki je odvisna od višine pokojnine, ki jo upravičenec prejema iz sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Sloveniji oziroma v tujini, če v Republiki Sloveniji prejema sorazmerni del pokojnine.
Odziv Ministrstva za zdravje
V sklopu priprave novega Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju je Ministrstvo za zdravje kot eno izmed možnih oblik nadomestitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja predvideli tudi možnost zvišanja dosedanje prispevne stopnje, in sicer v višini 2,1. Poleg navedenega se je preučevalo možnost uvedbe prispevkov tudi na t. im. pasivne dohodke (najemnine, obresti, dividende, kapitalske dobičke) v isti višini odstotka. Tekom dolgotrajnih usklajevanj predlaganih rešitev z Ministrstvom za finance, so žal bili nekateri predlogi spremenjeni oziroma izločeni. Tako v končnem predlogu zakona prispevkov od pasivnih dohodkov več ni vključenih, odstotek od dohodkov kot nadomestitev za dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja pa je bil zamenja z šestimi dohodkovnimi razredi in pripadajočimi nominalnimi zneski zdravstvenega doplačila (med 20 EUR in 75 EUR).