Zajezitev izdaj odločb o dodatni strokovni pomoči za otroke in mladostnike s posebnimi potrebami
Spoštovani,
to, kar se dogaja zadnja leta z izdajanjem omenjenih odločb je milo rečeno zloraba! Zloraba socialne države in pravnega reda, ki predvsem nesposobnim in neodgovornim staršem omogoča nadaljno potuho pri svoji (ne)vzgoji otrok. Posledično prenaša skb za vzgojno na izobraževalne zavode ter sistem sam.
Še huje; v resnici niti ne gre za vzgojo pač pa ciljno usmerjeno ravnanje, ki spodkopava generacijski ugled in prihodnost družbe.
Starši dotičnih otrok so navadno v svoji vzgoji (kjer je mišljeno predvsem kakovostno preživljanje časa s svojim otrokom; to dejansko je nujni del vzgoje in socializacije otroka) tako neposobni in zaslepljeni, da z odločbami rešujejo svoj neuspeh in šolski neuspeh svojih otrok.
Ti otroci pridobivajo odločbe izključno na podlagi mentalnih sposobnosti oz. motenj!? Torej se pri nas rojeva čedalje več sloboumnih otrok? Se ne strinjam in ne kupim nikoli!
Kakšen je to red, da se otroci, ki obiskujejo npr. 8. razred OŠ in so najmanj polpismeni, ob odločbi vedejo vehementno ter vzvišeno in po starših (vedenjski vzorci so jasni) izkoriščajo dodatne pravice zavoljo višjih ocen!? Če izpostavim svoje izkušnje, gre za podpovprečne otroke, ki jim starši vcepljajo nerealna življenjska pričakovanja ter cilje. Svoje odločbe izkoriščajo za pridobivanje odličnega uspeha! Poudarjam; otroci jočejo, sklicujoč se na odločbo. Odločbo izkoriščajo za pridobivanje odličnih ocen in posledično odličnega učnega uspeha. Otroci se takorekoč čez noč, iz zadostno-dobrega uspeha prelevijo v odličnjake! A še vedno zgolj polpismene.
Torej je namen tovrstnih odločb tudi odličen uspeh? Očitno gre tu tudi za dodatno strokovno pomoč nekultiviranim lenobam.
Kakšen red in zgled je to za marljive otroke, da nadarjenih niti ne omenjam? Ali se stroka sploh zaveda kaj to početje prinaša na dolgi rok in da sistemsko ustvarjajo generacije srhljivih pragmatikov, ki že zdaj niso sposobni sebi naročiti hitre hrane po telefonu, kitijo pa se z uspehom, ki bo nekoč nekje uveljavljen. Pri tem ne gre podcenjevati osnovnošolske izobrazbe in iznajdljivosti staršev! To se ne konča z zaključkom devetletke.
V svojem kontekstu nikakor ne omenjam dodatne strokovne pomoči, tistim, ki pomoč upravičeno potrebujejo in so za le-to hvaležni; starši in otroci. A moje osebne izkušnje kažejo na to, da je teh otrok izjemno malo (takega otroka v ožjem šolskem okolju mojih otrok ni!), hkrati pa nenormalno narašča število otrok z izdanimi odločbami za katere vemo, da so deležni skrajne potuhe in opravičevanja s strani staršev. Odločbe se izdajajo v vrtcih, šolah, lahko tudi v zadnjih letih devetletke. Ali rečeno drugače, tudi takrat, ko pade splošni učni uspeh. Po drugi strani se najde otrok, ki bi mi odločba prišla prav a marljivi starši iz subjektivnih vzrokov ne posegajo po tovrstnih vzvodih. Kaj nam to pove?
Govoriti o kakršnikoli stigmatizaciji otrok s posebnimi potrebami je popolnoma odveč; otrok, ki potrebuje sočut ob učenju se vede drugače in moj predlog nikakor in na noben način ne vključuje debate o tistih za katere je prav, da jim priskočimo na pomoč!
Denarja in sredstev za nadarjene otroke ni! Programa za nadarjene in marljive otroke ni! Posluha za le-te ni! Od marljivih in nadarjenih otrok se pričakuje, da bodo vedno znali in pokazali več, hkrati pa jih sistem v trenutku razvrednoti in jim že sedaj na njim najbolj boleč in slikovit način prikazuje kriva ravnanja. Pridni otroci izgubljajo voljo, soočajo se z upadom volje, predvsem pa velikokrat ne uvidijo smisla. Skrbni starši se z dotičnim ukvarjamo dnevno in mineva me potrpljenje, ko gledam kaj vse se dogaja na šolah zaradi neustrezne obravnave tistih, ki jim šola pomeni tudi veselje. Živa žalost in nacionalna katastrofa je stanje, ki ga opisujem in v tem niti najmanj ne pretiravam.
Vse preveč sredstev gre za kvazi saniranje socialnih problemov, ki jim v resnici nihče ne pripisuje uspeha. Porablja se ogromno časa in volje, da se tovrstne težave blaži, reši se jih bore malo. Urejene družine moramo biti tolerantne in strpne venomer in vsepovsod do tistih, ki na takeh ali drugečn način rušijo mir in ravnovesje. Meni je tega dovolj! Pričakovati, da bo bolje je utopija vse dokler bo sistem dovoljeval, da se ga zlorablja na način kot opisujem.
Hvala za posluh.