Ponovna definicija "bruto" plače.

Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Plačilo za opravljeno delo v temelju ureja Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16 in 15/17 – odl. US; v nadaljnjem besedilu: ZDR-1) v okviru posebnega poglavja o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja. Iz 126. člena ZDR-1 izhaja, da je obvezna oblika plačila za delo po pogodbi o zaposlitvi plača, ki mora biti vedno v denarni obliki. Pri plači mora delodajalec upoštevati minimum, določen z zakonom oziroma kolektivno pogodbo, ki neposredno zavezuje delodajalca.

Ko se izpostavlja plača ali minimalna plača, je vedno mišljena bruto plača, torej znesek, od katerega še niso odšteti delavčevi davki in prispevki. Od plače v bruto znesku namreč delodajalec na delavčev račun izplačuje neto znesek ter v njegovem imenu, skladno s predpisi, ki sodijo v delovno področje Ministrstva za finance, na ustrezne račune nakazuje prispevke in akontacijo dohodnine, pri čemer se seveda upoštevajo tudi osebne okoliščine (npr. vzdrževani družinski člani), kar je tudi razlog za različne neto zneske med posameznimi delavci. Dodatno pa je delodajalec na bruto plačo zavezan plačati še davek na izplačano plačo in prispevke, kar pa je tudi lahko različno, odvisno npr. od sklenjene pogodbe o zaposlitvi za nedoločen ali določen čas ali od morebitnih subvencij, do katerih je upravičen konkretni delodajalec. Upoštevaje navedeno torej le bruto plača predstavlja znesek, ki ni odvisen niti od okoliščin na strani delavca niti od okoliščin na strani delodajalca.

Upoštevaje vse navedeno ocenjujemo, da je ureditev plačila za opravljano delo ustrezna, zato menimo, da ni utemeljenih argumentov za spreminjanje zakonskih določb v smislu izpostavljenega predloga.