3. 4. 2018
Odziv Ministrstva za obrambo
Zakon o gasilstvu – UPB1 (Uradni list RS, št. 113/05) v 8. členu našteva naloge države na področju gasilstva, h katerim med drugim sodi tudi sofinanciranje nalog zaščite in reševanja širšega pomena, zlasti pri nesrečah v prometu, nesrečah z nevarnimi snovmi, reševanju na in iz vode ter reševanju v avtocestnih predorih. Izhodišča za organiziranje in sofinanciranje dejavnosti širšega pomena so bila priključitev obstoječemu sistemu zaščite, reševanja in pomoči na lokalni ravni, izbira že obstoječih gasilskih enot kot najprimernejših sil za dejavnost širšega pomena ter delovanje sistema kot nadgradnja izvajanju javne gasilske službe.
Za izvajanje dejavnosti zaščite in reševanja širšega pomena so bile leta 1993 po sklepu Vlade RS sklenjene prve pogodbe z 20 gasilskimi enotami. Danes je t. i. gasilskih enot širšega pomena (GEŠP) 48 ter dodatno, zaradi boljše časovne pokritosti, še 8 gasilskih enot (GE) v poskusnem obdobju. Naloge, ki se opravljajo pri dejavnosti širšega pomena, so povezane s posebno opremo in usposobljenostjo operativnih gasilcev. Za opravljanje teh nalog bi morale, skladno z načeli sistema zaščite in reševanja, skrbeti lokalne skupnosti v okviru javne gasilske službe, vendar bi to nedvomno zahtevalo bistveno višja finančna sredstva za občine, pri čemer ocenjujemo, da strokovnost posredovanja vsaj na nekaterih območjih ne bi dosegala sedanje ravni. Hkrati pa nekatere izmed nalog, ki jih opravljajo gasilske enote širšega pomena, presegajo interese in odgovornost posamezne lokalne skupnosti, saj škoda lahko nastane tudi na širšem območju oziroma na državni infrastrukturi.
Temeljno izhodišče pri zasnovi in razvoju dejavnosti zaščite in reševanja širšega pomena je bilo, da se t.i. dejavnost širšega pomena priključi obstoječemu sistemu zaščite, reševanja in pomoči, ki je bilo že organizirano in je imelo infrastrukturo za usklajeno delovanje, zato so bile za to dejavnost izbrane posamezne gasilske enote na podlagi teritorialne in časovne pokritosti. Tako osnovno organiziranost in delovanje gasilskih enot na podlagi zakona o gasilstvu zagotavljajo ustanovitelji enote, torej lokalne skupnosti - z izvajanjem javne gasilske službe; dodatne stroške za izvajanje razširjene dejavnosti v dobro širše skupnosti pa je postopoma krila država z dodatnim financiranjem, s katerim se je v najkrajšem možnem času zagotovila posebna oprema, specialistična usposobljenost in ustrezno povečana pripravljenost, potrebna za izvajanje dejavnosti širšega pomena in zagotovilo vzdrževanje sistema.
Gasilske enote širšega pomena so bile izbrane med obstoječimi teritorialnimi gasilskimi enotami glede na primerno teritorialno lego in ustrezno operativno pripravljenost, in sicer so bile izbrane gasilske enote najvišje kategorije na svojem operativnem območju, obenem so pa vse GEŠP tudi osrednje enote v njihovi občini. Poleg GEŠP se za naloge zaščite in reševanja, ki so širšega pomena, lahko hkrati aktivira tudi »domača« teritorialna enota, če je tako določeno z načrtom lokalne skupnosti, vendar le pod pogojem, da je enota ustrezno opremljena in usposobljena za tako posredovanje oziroma pomoč.
Trenutno je med GEŠP enotami, kategoriziranimi v V. kategorijo, 9 enot, od tega 3 poklicne, 2 prostovoljni društvi s poklicnim jedrom ter 4 prostovoljna gasilska društva. Med GEŠP enotami, kategoriziranimi v IV. kategorijo je 20 enot, 4 prostovoljna društva s poklicnim jedrom ter 16 prostovoljnih gasilskih društev.
Prostovoljne GEŠP in prostovoljne GEŠP s poklicnim jedrom IV. in V. kategorije (skupaj 26 GE) so od leta 2011 do konca leta 2017 opravile 18.223 intervencij, od tega 5.697 intervencij GEŠP, kar znaša manj kot tretjino vseh intervencij. Povprečno je vsaka izmed teh gasilskih enot v okviru dejavnosti GEŠP letno opravila 31 intervencij.
Država sofinanciranje GEŠP izvaja posredno (npr. z brezplačnimi strokovnimi usposabljanji) ter neposredno, s sofinanciranjem za pokrivanje dodatnih stroškov enot (npr. vzdrževanje in nakup namenske opreme za izvajanje dejavnosti GEŠP, vaje za preverjanje pripravljenosti, stroški intervencij). V ta namen lahko po obstoječih merilih del sredstev, namenjenih dejavnosti GEŠP, GE že namenijo tudi operativnim gasilcem za dežurstva in pripravljenost na delu.
Predlog spremembe meril, ki bi določal, da morajo vse gasilske enote IV. ali V. kategorije (po podatkih iz evidenc Gasilske zveze Slovenije, spletna aplikacija Vulkan, je teh GE 42), zaposliti poklicne gasilce, neposredno zvišuje stroške javne lokalne gasilske službe. Predvsem pa ta predlog pomeni poseganje v organizacijo javne lokalne gasilske službe, za kar je nujno predhodno usklajevanje z Gasilsko zvezo Slovenije, Združenjem slovenskih poklicnih gasilcev, Skupnostjo gasilsko reševalnih zavodov Slovenije ter Skupnostjo občin Slovenije, Združenjem občin Slovenije in Združenjem mestnih občin Slovenije. Ob tem bi bilo potrebno še statusno urediti vprašanje prostovoljnega gasilskega društva s poklicnim jedrom.