17. 9. 2018
Odziv Ministrstva za zdravje
Presejanja za raka pomeni uporabo preprostih preiskav ali testov, ki med ljudmi brez kliničnih težav (torej pri navidezno zdravih) odkrijejo tiste, pri katerih je velika verjetnost, da imajo predinvazivno ali zgodnjo invazivno obliko raka in da je mogoče bolezen uspešno zdraviti. Cilj takega presejanja je zmanjšanje umrljivost za rakom, vendar na način oziroma z uporabo takih metod, ki čim manj poslabšajo kakovost življenja preiskovancev. Primerne preiskave je treba preveriti v raziskavah, zato je zaenkrat priporočeno presejanje le za raka dojk (pri nas Program DORA), materničnega vratu (pri nas Program ZORA) in raka debelega črevesa in danke (pri nas Program SVIT). Pri odločitvi za presejanje je vedno potrebno upoštevati tudi pogostnost pojavljanja bolezni in ga izvajati v tistih starostnih obdobjih, v katerih je zaradi pogostnosti bolezni javnozdravstveni učinek presejanja dokazan.
Zaradi etičnih omejitev pri presejanju, saj gre, kot rečeno, za pregledovanje navidezno zdravih ljudi, veljajo določene zahteve, ki morajo biti izpolnjene, da smo lahko prepričani, da so koristi presejanje večje kot škoda, ki jo lahko presejanje povzroča tako posamezniku kot družbi kot celoti. Najpomembnejše zahteve so naslednje: bolezen mora biti v populaciji dovolj pogosta in povezana s slabim izhodom, obstajati mora učinkovito zdravljenje same bolezni ali pa celo predrakave spremembe, presejalna preiskava pa mora biti varna in sprejemljiva za preiskovanca ter tudi finančno dostopna. Tako je tudi stališče Svetovne zdravstvene organizacije.
V primeru raka trebušne slinavke strokovnjaki s celega sveta presejanje odsvetujejo. Razlogi za to so predvsem omejena natančnost presejalnih testov (določanje nekaterih biomarkerjev), ki so trenutno na razpolago, invazivnost drugih preiskav (npr. endoskopska ultrazvočna preiskava, ki se uporablja v diagnostiki in ne v presejanju). Poleg tega je rak trebušne slinavke redka bolezen, pri kateri je kljub nekaj napredka v zadnjih letih, možnost zdravljenja majhna, zato je tudi prognoza te bolezni slaba.
Iz vseh navedenih razlogov zato strokovnjaki presejanja za raka trebišne slinavke v Sloveniji ne priporočajo. Tudi zadnja priporočila v svetovni strokovni literaturi iz leta 2012 odsvetujejo kakršnokoli presejanje ljudem z običajno ogroženostjo.
Po celem svetu trenutno res potekajo različne raziskave, v katerih proučujejo različne biomarkerje, ki bi lahko bili kazalnik začetnega raka trebušne slinavke. Strokovnjaki v tujini in pri nas so soglasni, da so izsledki teh raziskav premalo zanesljivi, da bi katerokoli od teh snovi že lahko uporabljali v diagnostiki, kaj šele v presejanju za raka trebušne slinavke.
Bolezen je sicer lahko pogostejša v nekaterih družinah in je posledica okvare genov. Člani takih družin naj se posvetujejo s svojim zdravnikom, ki jih bo morda napotil v ambulanto za genetsko svetovanje.
V svetu vlada strokovno soglasje, da je dovolj dokazov za učinkovitost organiziranega populacijskega presejanja le za tri vrste raka, to so rak materničnega vratu, rak dojk in rak debelega črevesa in danke. Le za te rake je namreč znanstveno dokazano, da organizirano presejanje zmanjša umrljivost. Ker so izkušnje s presejanjem za te rake dobre, bo Slovenija tudi v prihodnje, ko bodo za katerokoli drugo rakavo bolezen strokovno nedvoumno dokazane tako koristi kot javnozdravstvena učinkovitost organiziranega presejanja, s pripravami na tako presejanje začela.
Je pa pri rakih, za katere ne obstajajo pogoji za presejanje zelo pomembno redno seznanjanje tako strokovne kot tudi splošne javnosti z zgodnjimi znaki. Pomembno je namreč, da se vsak posameznik ob težavah, čeprav so na primer v primeru raka trebušne slinavke precej nespecifične, pravočasno obišče svojega izbranega zdravnika. Izbrani zdravnik pa mora, tudi ob tako nespecifičnih težavah, čimprej pomisliti na to možnost in bolnika poslati na ustrezno diagnostiko.