EVTANAZIJA - MILOSTNA SMRT
1147 OGLEDOV
15 KOMENTARJEV
Uzakoni naj se evtanazija. Vsak starejši od 70 let, ki ima neozdravljivo bolezen se bo lahko sam odločil za evtanazijo. Ne bo več trpel in država bo prihranila.
www.dnevnik.si/kultura/o-vprasanju-evtanazije-2712023/
O evtanaziji
Kaj pomeni črtanje možnosti evtanazije iz novega predloga zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja? To črtanje ne pomeni izdaje volje vseh tistih volivk in volilcev, ki so na posvetovalnem referendumu z glasom ZA podprli uzakonitev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ). Pomeni pa roko vsem tistim, ki so glasovali PROTI, ker so jih prestrašile besede o zlorabah, nacističnih umorih z imenom evtanazija, rabljih zdravnikih, zdravniških umorih ipd. Zakaj je tako?
Beseda evtanazija v najširšem pomenu sicer pomeni dobro smrt in s tako smrtjo se ljudje strinjajo. Vendar javna razprava poteka o evtanaziji v ožjem pomenu, to pa je smrt, ki jo na izrecno željo bolnila pod zakonsko strogo določenimi pogoji z vnosom učinkovine povzroči druga oseba, v zakonsko urejenih razmerah zdravstveni delavec.
Pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, o kateri je tekel referendum, je nadpomenka in pomeni dva načina končanja življenja. Prvi je zgoraj opisana evtanazija v ožjem pomenu, drugi je samousmrtitev. Že predlog ZPPKŽ Srebrne niti, ki je bil zavrnjen v zakonodajnem postopku, je bil namenjen samousmrtitvi, in ne evtanaziji. Evtanazijo je dopuščal samo v izjemnem primeru, da pacient ne bi bil sposoben samousmrtitve, vsekakor pa bi moral biti sposoben odločati o sebi. Ta izjema je nato postala glavna opora nasprotovanju in slogan nasprotnikov uzakonitve PPKŽ. S ščuvanjem proti evtanaziji so poskušali zavreči tudi pomoč pri samousmrtitvi.
Hiter razvoj medicinskih aparatur v zadnjih letih omogoča udejanjanje volje tudi najbolj nemočnim bolnikom, pri čemer zadošča že samo premikanje očesnega zrkla. Učinkovine zmorejo na ukaz bolnika vnašati v telo že naprave. Neobhodne potrebe po človeških izvajalcih ni več. Zato je mogoče brez škode za udejanjanje volje bolnikov oz ZPPKŽ izpustiti tisto izjemno evtanazijo, ki je tam v predlogu Srebrne niti še bila. Zdravniki bodo samo pisci strokovnega mnenja in skupaj z drugimi zdravstvenimi delavci posredniki v postopku, ki ga bo na koncu izpeljal pacient sam. Uzakonitev tega postopka je uzakonitev ZPPKŽ in s tem tudi večinske volje volivk in volilcev.
Posebej pa velja opozoriti, da bodo vsi tisti, ki bodo odslej še vedno povezovali evtanazijo z ZPPKŽ, s tem pokazali, da zakona niso prebrali in razpravljajo o nečem, česar ne poznajo. Še slabša bi bila druga možnost, da so zakon prebrali in ga poznajo, pa lažejo, da bi zavedli ljudi."
Andrej Pleterski, soavtor ZPPKŽ (odmevi@nedeljski.si)
P.s.: "Ljudje se ne bojijo smrti, bojijo se poti do smrti" (Matej Bor)
siol.net/trendi/glasba-in-film/umrla-francoska-pevka-in-modna-muza-francoise-hardy-636448
Leta 2021 je javno zagovarjala možnost evtanazije in izjavila, da je Francija nečloveška, ker je ne dovoli.
Tesna podpora pravici do lastnega odločanja o smrti
Volivci so s 54 odstotki za pokazali načelno soglasje za sprejem zakona, ki bi urejal pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, a širšega družbenega konsenza o tem ni. Iskanje konkretnih zakonskih rešitev bo zaradi etične občutljivosti tematike zahtevno.
»Pozitiven rezultat referenduma, čeprav nižji od pričakovanega zaradi laži in zastraševanja s strani zdravniških organizacij in Cerkve, je v etičnem in družbenem pogledu ena od največjih pridobitev na področju človekovih pravic od začetka samostojne države: pravice do odločanja o lastnem telesu in življenju,« je rezultat komentiral nekdanji minister za zdravje in zdravnik Dušan Keber, tudi predstavnik društva Srebrna nit, ki je v državni zbor vložila predlog zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Poslanci so predlog zavrnili, Gibanje Svoboda pa je nato vložili pobudo za razpis posvetovalnega referenduma.
Premik k novim vrednotam
Keber meni, da izid zahteva od države, da prizna in legalizira pomoč pri prostovoljnem končanju življenja. »To ne bo samo pravna sprememba, ampak civilizacijski napredek, ki bo preoblikoval temeljne vrednote družbe glede življenja, smrti, trpljenja in osebnega dostojanstva,« ocenjuje. Izid po njegovem predstavlja prekinitev s preteklostjo in premik k novim vrednotam in normam, ki poudarjajo individualne pravice, avtonomijo posameznika in kakovost življenja. Volilci, ki so glasovali za, po Kebrovem mnenju sporočajo, da dajejo prednost sočutju in odpravljanju trpljenja pred tradicionalno etiko in verskimi nauki, da je človekovo dostojanstvo pomembno tudi ob koncu življenja in da je lajšanje trpljenja moralna obveza države. Nasprotniki nasprotno menijo, da je treba pri urejanju tega vprašanja potegniti zavoro.
Možni načini, kako naj bi uzakonili pravico, so na račun predloga Srebrne niti nekoliko bolj oprijemljivi, vendar pa se koalicija o tem še ni jasneje izrekla. Na ministrstvu za zdravje so sicer napovedali, da bodo pregledali vse že obstoječe rešitve in osnutke zakonov, prakse iz tujine ter oblikovali delovne skupine, ki bodo začele pripravljati izhodišča novega zakona. Tudi po mnenju nekaterih zagovornikov bodo ključna zelo dodelana pravila, kdaj je takšna odločitev sploh mogoča.
Uzakonitvi pravice do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja oziroma evtanazije so poleg katoliške Cerkve najbolj odločno nasprotovali v zdravniških vrstah, sklicujoč se na kodeks zdravniške etike. Nasprotniki so opozarjali zlasti na tveganje zlorab.
"Referendum o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja pri nas pravzaprav ni potreben - imamo zdravniško stavko. Le odločitev ni vedno prostovoljna ... "
(vir: Nedeljski Dnevnik, Bralci ustvarjalci. J. A., Radovljica)
Uredništvo
IZJAVA DNEVA
"Cerkveni voditelji imajo seveda vso pravico, da povedo, kaj cerkveni nauk dopušča in česa ne. Lahko, tako kot mi vsi, opozarjajo na morebitne dolgoročne, nenačrtovane posledice zakona, se bojijo zlorab, opozarjajo na ranljivost in krhkost umirajočih, na filozofske in etične razsežnosti odločitve. Nihče, še zlasti škofje, pa ne sme obsojati vernih volilcev, ki bi se na referendumu odločili drugače, kot jim zapoveduje katoliški nauk oziroma cerkveni dostojanstveniki. Še zlasti ko se ti požvižgajo na načela lastne institucije. Po katoliškem učenju, kot ga razlagajo številni dokumenti, je namreč dopustno obsoditi greh, ne pa grešnika."
(Novinarka Ranka Ivelja, v komentarju za Dnevnikov Objektiv, o izjavi murskosoboškega škofa Petra Štumpfa, da kdor bo dal na referendumu o evtanaziji svoj glas življenju, ima v cerkvi kaj iskati, kdor pa bo glasoval za smrt, pa naj v prihodnje ostane kar doma)
Referendumsko soočenje o pravici do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja
prvi.rtvslo.si/podkast/studio-ob-1700/87/175050431
V nedeljo bomo poleg evropskih volitev odločali tudi o treh posvetovalnih referendumih, med drugim o pravici do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Ob tem se odpirajo številna vprašanja in pomisleki. Izpostavili jih bomo v današnjem soočenju zagovornikov in nasprotnikov do prostovoljnega končanja življenja. Voditeljici sta Eva Lipovšek in Alenka Terlep.
www.delo.si/sobotna-priloga/med-stanovsko-solidarnostjo-in-skrbjo-za-dobrobit-bolnikov/
english.elpais.com/international/2024-04-19/debate-ignites-in-the-netherlands-over-rise-in-euthanasia-for-mental-disorders.html
www.mladina.si/226073/alojz-ihan-ce-zamenjas-ministra-ki-pooseblja-ves-proces-reforme-zdravstva-pomeni-da-ta-proces/
Na koncu zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ni bil sprejet. Pokopali so ga v Gibanju Svoboda. »Liberalna« stranka si ni upala sprejeti liberalnega zakona. Zdaj bodo volilci na referendumu odločali, ali takšen predpis sploh potrebujemo. Če bo odgovor pritrdilen, ga bo treba na novo napisati in potrditi v parlamentu. Pot bo dolga in negotova. Medtem bodo o svojem življenju lahko svobodno odločali le bogati bolniki, ki bodo lahko prostovoljno odšli umirat na drage klinike v tujini. Drugi pa bodo, tudi proti lastni volji, morali doma živeti do zadnjega diha.
Zakon, ki je nastal v okviru združenja za dostojno starost Srebrna nit, je bil v javni razpravi skoraj dve leti. Če morda ni bil idealen, bi ga resni liberalni levosredinski politiki lahko popravili skozi parlamentarno proceduro in ga sprejeli. Potem bi lahko celo preverili ljudsko voljo na referendumu. Bistveno hitreje bi bilo. A kot po navadi so se odločili, da se ne bodo odločili.
Škoda da zakon o evtanaziji ni bil sprejet. Itak smo vsi že napol mrtvi.
www.had.si/blog/2024/03/08/evtanazija-ni-enako-samomor-jaz-sem-za-dostojno-smrt-in-podpiram-evtanazijo/
Evtanazija ni enako samomor / jaz sem za dostojno smrt in podpiram evtanazijo
V državnem zboru je prvič potekala razprava o predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki ga je vložilo društvo Srebrna nit s podporo volilcev. Poslanci so s 64 glasovi proti in devetimi za odločili, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Poslanci Svobode so namreč že vložili pobudo za razpis posvetovalnega referenduma in predloga niso podprli. Ampak to, kar sem jaz poslušal včeraj v parlamentu, je milo rečeno, žalostno. Nekateri enačijo evtanazijo s samomorom! Da, to so poslanci desnega pola …
Pri nas evtanazija ni uzakonjena niti dekriminalizirana, vendar je še vedno tabu tema, o kateri se ne govori na glas. Evtanazija je lahko odrešitev za marsikoga, ki živi v bolečinah in je dosegel svojo starost ali pa se je sam odločil za to in bi se s tem odrešil. V takšnih primerih govoriti o nedotakljivosti življenja, kamor sodi tudi odrekanje, da posameznik sam razpolaga s svojim življenjem, se mi zdi povsem nesmiselno.
O evtanaziji ljudje ne razmišljamo, dokler se nam ne zgodijo – dokler se ne zgodijo našim bližnjim. In šele takrat se zaveš, da se večino časa v življenju ukvarjamo s povsem nepomembnimi stvarmi, kot so dober avto, veliko denarja, drage počitnice. Vendar je življenje še kaj več od zgolj materialnih dobrin.
Ampak pred tem si raje zatiskamo oči in živimo v svetu, kjer štejejo Instagram in Facebook všečki. V teh “prostranstvih neumnosti” pač ni prostora za resne debate o življenjsko pomembnih stvareh, ker je pomemben zgolj blišč, ki je posledica bede.
Šele ko je smrt blizu, se zavemo, da je tudi naša pot obsojena na konec, ki se bo zgodil neznano kdaj. Ko izveš, te presune, vendar se naučiš živeti s tem. Ko sem se pred leti soočal z umiranjem babice, sem razmišljal tudi o tem, da bi bila evtanazija dovoljena.
Da bi lahko, ko res ne gre več naprej, ampak je vse zgolj samo še bolečina, naredil najtežjo stvar v življenju. Nekomu vzel življenje..
Ja, podpiram evtanazijo in možnost, da se nekdo pri zavesti odloči za dostojanstveno smrt. In ne želim poslušati o paliativni oskrbi, kjer se ljudi “šopa” z morfijem, da ne čutijo bolečin in umirajo pri živem telesu. Vsaj malce pietete bi lahko imeli vsi skupaj in v resne debate o tem ne vlačili zgodb o božjih zapovedih in podobno, kar sem poslušal med razpravo v državnem zboru.
Če bi desni pol vsaj malce spustil plašnice in nehal verjeti v pravljice, ki jim pomenijo sveto resnico, bi bilo v Sloveniji precej lažje. V letu 2024 smo za boga milega in ne nekje v temačnem srednjem veku. Ampak ja, to, da nekdo enači evtanazijo s samomorom, je domet desnega pola …
www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/sds-s-predlogom-tudi-v-tretje-ni-prepricala-poslancev/
Ministrstvo za zdravje
Komisija RS za medicinsko etiko
Številka: 0120-77/2022-3
Datum: 3. 5. 2023
www.gov.si/assets/ministrstva/MZ/DOKUMENTI/ZBIRKE/KME/Stalisce_KME_RS_-_predlog_Zakona_o_pomoci_pri_prostovoljnem_koncanju_zivljen_P.pdf
dr. Božidar Voljč, dr. med.
predsednik KME RS