đambo plakati

Odziv Ministrstva za infrastrukturo

Uvodoma pripominjamo, da se strinjamo s stališčem, da je postavljanje objektov za obveščanje in oglaševanje ob javnih cestah oziroma njihovi neposredni bližini moteče, saj po eni strani odvračajo pozornost voznikov, kar negativno vpliva na prometno varnost, po drugi strani pa kazijo naravni prostor. Ob vsem tem pa lahko v primeru neustrezne postavitve predstavljajo tudi veliko nevarnost za udeležence cestnega prometa. Dejstvo je, da tovrstnih oglasnih objektov oziroma površin ni mogoče in tudi v bodoče ne bo mogoče v celoti prepovedati, prizadevamo pa si z restriktivnimi ukrepi v kar največji možni meri omejiti postavljanje objektov za obveščanje in oglaševanje. Eden izmed takih ukrepov zagotovo predstavlja 78. člen Zakona o cestah, ki je bil sprejet v paketu nove cestnoprometne zakonodaje konec leta 2010. S sprejetjem tega zakona je bil konec leta 2010 s pravnega vidika storjen velik premik na področju postavljanja objektov za obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah. Zakon o cestah področja oglaševanja ob občinskih cestah ne ureja, ampak predmetno ureditev prepušča občinam, kar je tudi v duhu avtonomije, ki jo občine uživajo v skladu z Zakonom o lokalni samoupravi. Z napredkom, ki je bil dosežen na področju oglaševanja ob državnih cestah, smo lahko do neke mere zadovoljni, saj smo dosegli, da se je področje oglaševanja ob državnih cestah, ki je bilo pred letom 2010 v veliki meri deregulirano, pravno reguliralo na dokaj restriktiven način. S sprejemom Zakona o cestah je bil na področju oglaševanja narejen pomemben mejnik, katerega namen je bil vzpostaviti red pri izvajanju oglaševalske dejavnosti v območjih, ki pomembno vplivajo na okolje in udeležence cestnega prometa.

Na področju oglaševanja v širšem pomenu gre za kompleksno problematiko, ki zadeva ne samo zakonodajo s področja cestne infrastrukture, ampak tudi zlasti zakonodajo s področja urejanja prostora, gradnje in kmetijstva. Zakonodaja s področja cestne infrastrukture lahko rabo prostora omejuje zgolj v varovalnem pasu javne ceste, kar pomeni, da so subjekti pri izvajanju aktivnosti v tem prostoru vezani na soglasje upravljavca predmetne javne ceste. Posledično so tudi pristojnosti inšpekcije, pristojne za ceste, prostorsko omejene z mejo varovalnega pasu.

Žal se v praksi pogosto dogaja, da se oglaševalska podjetja odločijo za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanja na zemljiščih zunaj varovalnih pasov ceste, s čimer se izognejo zahtevam in omejitvam, ki jih predpisuje zakonodaja s področja cestne infrastrukture, pa tudi nadzoru pristojne inšpekcije za ceste. Tako se objekti za obveščanje in oglaševanje postavljajo tudi na zemljiščih, ki so v občinskih prostorskih aktih opredeljena kot kmetijska zemljišča in niso znotraj varovalnega pasu ceste, čeprav so gradnja določenih objektov na kmetijskih zemljiščih oziroma posegi na teh zemljiščih dopustni le, če to določa in pod pogoji, ki jih določa prostorski akt občine, na območju katere se to zemljišče nahaja.

Za izvajanje nadzora nad namensko rabo kmetijskih zemljišč je pristojen Inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo (v nadaljnjem besedilu: IRSKGLR). Na teh zemljiščih so postavljeni objekti za obveščanje in oglaševanje različnih dimenzij in konstrukcijskih izvedb. V postopkih nadzora kmetijski inšpektor najprej preveri pravni status kmetijskega zemljišča v konkretni občini, kjer so ti objekti za obveščanje in oglaševanje postavljeni, na terenu pa se preveri sama izvedba njihove konstrukcije. Če konstrukcija objekta za obveščanje in oglaševanje ne spada pod definicijo objekta po gradbenih predpisih in po občinskem prostorskem načrtu postavitev takšnih konstrukcij ni dovoljena, kmetijski inšpektor nadaljuje z inšpekcijskim postopkom, v nasprotnem primeru pa zadevo odstopi v obravnavo Inšpektoratu Republike Slovenije za okolje in prostor (v nadaljnjem besedilu: IRSOP). Po opravljenem ugotovitvenem postopku sledi upravni ukrep, in sicer je to izdaja ureditvene odločbe, s katero se zavezancu naloži odstranitev objekta za obveščanje in oglaševanje. V okviru pritožbenega postopka zavezanci običajno uporabijo vsa pravna sredstva, ki so jim na razpolago. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je kot drugostopenjski organ v pritožbenih postopkih v večini primerov zavzelo stališče, da so pritožbe na izdane ureditvene odločbe o odstranitvi reklamnih panojev neutemeljene. V večini primerov so stranke sprožile upravni spor na Upravnem sodišču Republike Slovenije, ki je v letu 2017 prvič potrdilo odločbo kmetijske inšpekcije o odstranitvi reklamnega panoja in zavzelo stališče, da se s postavljanjem reklamnih panojev ne dosega namenska rabe kmetijskega zemljišča ter da pri tem ni bistvena sama obdelanost zemljišča, na kateri je postavljena konstrukcija reklamnega panoja. Pri tem je sodišče tudi poudarilo razlago določb, ki se nanašajo na varstvo lastninske pravice in določene omejitve, ki so v javnem interesu. Zaradi varstva kmetijskih zemljišč, ki so za človeka nujno potrebne dobrine, je namreč že v Ustavi Republike Slovenije in na njenih podlagah sprejetih zakonih urejeno posebno varstvo kmetijskih zemljišč, zaradi česar je lastninska pravica na navedenih zemljiščih omejena. V primeru ugotovljene kršitve pa kmetijska inšpekcija zoper kršitelja, poleg upravnega postopka, vodi tudi prekrškovni postopek.

V obdobju od leta 2015 do leta 2017 je IRSKGLR zaradi nedovoljene postavitve objektov za obveščanje in oglaševanje izdal 36 upravnih inšpekcijskih odločb o odstranitvi konstrukcij. Zoper izdane odločbe je bilo na drugostopenjski organ, torej Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano podanih 23 pritožb inšpekcijskih zavezancev, ki so bile v 21 primerih zavrnjene kot neutemeljene. Upravni spor je bil sprožen v 15 primerih, v katerih so vsi sodni postopku še v teku, razen v enem primeru, ko je bila izdana pravnomočna sodna odločba, s katero je bila tožba zavrnjena.

Problematika postavljanja objektov za obveščanje in oglaševanje pa zadeva tudi področje gradbenih predpisov. Objekti za obveščanje in oglaševanje so po svoji pojavnosti zelo raznovrstni posegi v urbano in naravno krajino, kar pogojuje tudi sistem njihovega nadzora. Pristojnost gradbene inšpekcije, ki deluje v okviru IRSOP, je omejena na postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje, kot so opredeljeni v področnih predpisih. Zakon o graditvi objektov definira objekt kot s tlemi povezano stavbo ali gradbeno inženirski objekt, narejen iz gradbenih proizvodov in naravnih materialov, skupaj z vgrajenimi inštalacijami in tehnološkimi napravami. Če so ugotovljene nepravilnosti (gradnja brez gradbenega dovoljenja), IRSOP ukrepa na podlagi Zakona o graditvi objektov. V veliko primerih so objekti za obveščanje in oglaševanje enostavni objekti, ki ne potrebujejo gradbenega dovoljenja ali celo sploh niso objekti (so premični, nameščeni na vozila, fasade, ograje itd.). Del oglaševalskih posegov v prostor je torej mogoče klasificirati kot objekt, nekateri pa to niso. Pri tem velja izpostaviti, da se večina oglaševalskih objektov uvršča med enostavne objekte, ki se jih lahko gradi brez gradbenega dovoljenja. Možnost njihove postavitve pa je odvisna od lokacije in pogojev, kot jih določajo občinski prostorski akti in drugi področni predpisi, ki lahko pogojujejo soglasja.

Področje postavljanja objektov za obveščanje in oglaševanje ob cestah je kompleksna materija, katere obravnava zahteva poznavanje in uporabo različnih materialnih predpisov. To področje bomo tudi v bodoče budno spremljali in odpravljali morebitne zaznane anomalije. Kot je razvidno iz navedenega je bilo tako na področju zakonodaje kot tudi na področju delovanja pristojnih inšpekcijskih organov že kar nekaj storjenega v cilju izboljšanja stanja. Tudi v prihodnje se bomo trudili, da bi se stanje še izboljšalo, zato bomo ob obravnavi predpisov, ki zadevajo področje postavljanja objektov za obveščanje in oglaševanje, pozorni na morebitne anomalije oziroma možne izboljšave, ki bodo še povečale učinkovitost pristojnih inšpekcijskih služb.