20. 11. 2017
Odziv Ministrstva za finance
Zakonodaja na področju DDV temelji in je usklajena z EU zakonodajo, natančneje z Direktivo Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL L št. 347 z dne 11. 12. 2006, str. 1, s spremembami).
V Zakonu o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11, 38/12, 83/12, 86/14 in 90/15; v nadaljnjem besedilu: ZDDV-1) je tako v 94. členu omogočena posebna ureditev za male davčne zavezance, ki jim omogoča oprostitev obračunavanja DDV do praga obdavčljivega prometa v višini 50.000 evrov. Namen te ureditve je, da se z izključitvijo določenih zavezancev iz obveznosti obračunavanja in plačevanja DDV zmanjša stroške izvajanja DDV zakonodaje na strani davčnega zavezanca kot tudi administrativne stroške davčnega organa.
Poleg uporabe posebne ureditve, ki omogoča, da so transakcije malih davčnih zavezancev oproščene plačila DDV, pa ZDDV-1 v 44. členu določa vrsto "drugih oproščenih dejavnosti", od katerih se DDV ne obračunava. Gre za oprostitve, določene neodvisno od praga davčnega zavezanca iz 94. člena ZDDV-1. Glede na naravo teh oprostitev, le-te pomenijo, da davčni zavezanci, ki opravljajo oproščene dejavnosti, od svojih dobav ne obračunavajo davka, hkrati pa tudi nimajo pravice do odbitka vstopnega davka, ki jim ga zaračunajo dobavitelji. V 1. in 4. točki prvega odstavka 44. člena ZDDV-1 so tako določene oprostitve plačila DDV tudi za zavarovalne in finančne transakcije.
Čeprav zaradi oprostitve plačila DDV davčni zavezanci, ki opravljajo finančne storitve oziroma zavarovalne storitve, nimajo pravice uveljavljati odbitek DDV-ja v zvezi s stroški, ki jih imajo pri opravljanju teh storitev, pa to vseeno pomeni, da dodana vrednost, ki jo ustvari finančni sektor, ostaja neobdavčena z DDV.
Namen Zakona o davku na finančne storitve (Uradni list RS, št. 94/12, 90/14; v nadaljnjem besedilu: ZDFS) je bil tako z davkom na finančne storitve obdavčiti tiste finančne storitve, ki so po ZDDV-1 oproščene DDV ter storitve zavarovalnih posrednikov in zastopnikov, ki so po ZDDV-1 prav tako oproščene DDV, hkrati pa niso obremenjene z davkom na zavarovalne posle.
Z uvedbo davka na finančne storitve se je ureditev na področju obdavčevanja finančnih storitev tako približala ureditvi na področju obdavčevanja zavarovalnih poslov, ki so že obremenjeni z 8,5% davkom od prometa zavarovalnih poslov. V ZDFS je zato določena široka davčna osnova, da se zajeme širok krog finančnih storitev, s tem pa je v obdavčitev zajet tudi širok krog zavezancev, kar zagotavlja enakomernejšo in pravičnejšo porazdelitev davčnega bremena med vsemi ponudniki finančnih storitev, ki delujejo na trgu. Davčno osnovo za DFS predstavlja nadomestilo (provizija), ki jo je davčni zavezanec prejel kot plačilo v zvezi z opravljeno finančno storitvijo.
Pri pripravi ZDFS so se poskušale poiskati rešitve, ki bi bile administrativno čim manj obremenjujoče za finančne institucije, pa tudi za davčni organ. V ZDFS je zato že predvidena administrativna poenostavitev, po kateri se davek ne obračunava od vsake transakcije posebej, ampak se lahko obračuna skupno od skupnega zneska prejetih provizij v koledarskem mesecu.
DDV se plačuje od opravljene dobave kateregakoli blaga in storitev, razen tistih, ki so iz obdavčitve izvzeti, in sicer od vrednosti, ki jo posamezni subjekt doda v prodajni verigi, torej v vsaki fazi proizvodno-prodajne verige, pri čemer se v določenem časovnem obdobju DDV obračuna tako, da se od davka, ki ga je davčni zavezanec zaračunal ob prodajah blaga in storitev, odšteje davek, ki ga je plačal ob nabavah blaga in storitev, obveznost pa se prenaša vse do končnega potrošnika, ki v zadnji fazi nosi celotno breme davka. DDV se zaračuna in izkaže na računu.
DFS se plačuje in obračunava od opravljenih finančnih storitev. ZDFS ne vsebuje določb o izkazovanju DFS na računu, kot je to določeno z ZDDV-1. DFS tako ni potrebno zaračunati in izkazati na računu, temveč ga davčni zavezanec obračuna in prikaže v svojem knjigovodstvu. Praviloma davčni zavezanec DFS obračuna od vseh provizij, ki jih dobi plačane za opravljene finančne storitve v davčnem obdobju ter obračuna in plača DFS.
V primeru določitve posebne ureditve za zavezance, ki opravljajo finančne storitve, in sicer s postavitvijo praga 50.000 evrov letnega prometa, do katerega se DFS ne bi obračunaval, bi ostal del dodane vrednosti, ki jo ustvari finančni sektor, ponovno neobdavčen. Taka rešitev slabi namen in cilj ZDFS, to je zagotoviti enakomernejšo obdavčitev finančnega sektorja v primerjavi z drugimi gospodarskimi sektorji, ki so že zdaj obremenjeni s posrednimi davki. Vpeljava rešitve, ki jo predpisuje DDV zakonodaja v ZDFS ni primerna tudi iz razloga, da gre za zavezance, ki niso v enakem položaju z zavezanci po DDV zakonodaji tako z vidika določanja predmeta obdavčitve kot tudi samega načina obračuna in plačila davka.
Nadalje, Ministrstvo za finance pri pripravi ukrepov na davčnem področju sledi cilju z ukrepi krepiti konkurenčnost poslovnega okolja, s čimer se na eni strani vpliva na vzdržno gospodarsko rast in povečanje globalne konkurenčnosti Slovenije, na drugi strani pa zagotavlja javnofinančno konsolidacijo, da bo postopno doseženo strukturno uravnoteženje javnih financ. Ukrep, ki bi določal oprostitev plačila DFS, ne sledi zagotovitvi učinkovitega davčnega sistema s čim bolj primerno strukturo dajatev in omejeno uporabo davčnih olajšav (potroškov) saj, tudi po ugotovitvah Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), davčni potroški zmanjšujejo učinkovitost davčnega sistema, njegovo uspešnost, poštenost in enostavnost.
Na podlagi navedenega, predloga ne moremo podpreti.