Kampanja za promocijo estetsko neprivlačne, a popolnoma užitne hrane

Izgube in zavržki hrane (IZH) so posledica različnega delovanja prehranske verige v različnih regijah sveta. Gre za kulturne, ekonomske in tehnološke razlike. IZH so dokaj različni glede na regijo in vrsto proizvoda. Industrijsko razvite države proizvedejo približno enake količine hrane medtem ko države v razvoju z nizkimi prihodki prikazujejo relativno velike izgube hrane v začetnih fazah prehranske verige, torej pri žetvi in ravnanju s hrano po spravilu in relativno majhen delež izgub hrane v kasnejših fazah. Več kot 40 % izgub hrane pri državah v razvoju se pojavi po žetvi in v fazi procesiranja zaradi slabe infrastrukture in tehnologije pridelave. V Sub-saharski Afriki in jugovzhodni Aziji znašajo izgube hrane med 120-170 kg/prebivalca/leto, medtem ko so zavržki hrane ocenjeni le na 6-11 kg/leto. V razvitih državah z visokim BDP je trend obrnjen: relativno velik delež zavržkov oziroma odpadkov hrane po prehranski verigi navzdol, predvsem pri prodaji in v gospodinjstvih.

Mednarodne organizacije, kot so FAO, UNEP, WFP in IFAD, svarijo, da bo do leta 2050 za devet milijard ljudi treba proizvesti 60 % več hrane, kot je proizvedemo danes. Danes 800 milijonov ljudi trpi lakoto vsak dan, a se kljub temu na svetovni ravni izgubi 1,3 milijarde ton hrane vsako letov v skupni vrednosti 400 milijard USD. Zato se mednarodna javnost zavzema za zmanjševanje izgub in zavržkov hrane s projektoma Ničelna lakota in Ničelna izguba hrane. V razvitih državah je največ zavržkov hrane na koncu prehranske verige, to je v proizvodnih in storitvenih dejavnostih ter gospodinjstvih, medtem ko je v državah v razvoju največ izgub hrane po spravilu pridelkov, v fazi skladiščenja in predelave hrane.

Evropska komisija je v ta namen sprožila obsežno kampanjo s projektom FUSION, s katerim skuša zagotoviti usklajen pristop držav članic pri zmanjševanju izgub hrane in odpadne hrane. Po podatkih iz leta 2012 (DG SANCO) se na letni ravni v gospodinjstvih v državah članicah zavrže do 92 kg hrane na prebivalca ali 46,5 milijona ton, kar je več kot 50 % vse odpadne hrane v prehranski verigi, ki znaša 87,6 milijona ton ali 134 milijard EUR. Pri tem gre za najmanj tri vidike zmanjševanja izgub hrane: okoljski, saj se s tem zmanjšuje obremenjevanje okolja, ekonomski, saj manj odpadne hrane v členih prehranske verige pomeni tudi večji finančni prihranek kmetov, živilskopredelovalne industrije, trgovcev in gospodinjstev, ter humanitarni vidik, saj se presežki hrane razdelijo socialno ogroženim skupinam prebivalstva s pomočjo humanitarnih organizacij. Pri tem se v nekaterih državah članicah vzpostavlja tudi partnerski odnos med posameznimi deležniki pri razdeljevanju hrane pomoči potrebnim (gospodinjstva, kmetije). Ključno je torej spoštovanje hierarhije pri ravnanju s presežno hrano – torej ali je mogoče presežek hrane najprej uporabiti za ljudi, nato za živali in šele v končni fazi tudi za energetsko obdelavo.

Po podatkih okoljskih organizacij EU izvira kar polovica pripravljene hrane, ki konča kot odpadek iz individualnih gospodinjstev razvitih držav. Po podatkih SURS iz leta 2012 se v Sloveniji na letni ravni zavrže med 75 do 82 kg hrane na prebivalca, torej hrana konča med mešanimi biološko komunalnimi odpadki in v proizvodnih in storitvenih dejavnostih. Zato je Vlada ustanovila projektno skupino, ki koordinira delo državnih organov pri pomoči humanitarnim organizacijam kot so Rdeči križ Slovenije, Karitas, Zveza Lions Kluba, Slovenska filantropija, Zavod pod Strehco in druge organizacije. Tako je en od humanitarnih organizacij v letu 2015 zbrala kar 226 ton hrane, ki so jo razdelili pomoči potrebnim. Vsi trgovci, ki so se pri tem odločili za doniranje živil (Mercator, Špar, Tuš, Hofer, Lidl) svojo gospodarsko dejavnost opravljajo tudi v javno korist. Ker gre pri tem za segment hitro pokvarljive hrane, še posebej pri transportu, je potrebno upoštevati minimalne tehnične pogoje, po predpisih, ki veljajo za varno hrano hladne in tople verige. Ker so v koordinacijo razdeljevanja viškov hrane na lokalni ravni vključeni tudi obrati javne prehrane v okviru javnih kuhinj kot so bolnišnice, vrtci, šole, varne hiše, domovi za ostarele, Slovenske vojske in Policije, bi na ta način lahko razdelili tudi do 300 obrokov dnevno. Pri tem aktivno sodelujejo tudi slovenske občine. Pri ravnanju s hrano potrošniki še vedno ne razumemo pomena rokov uporabnosti »porabiti do« in »uporabno najmanj do«. Nakupovati moramo pametno z listkom v roki in ne kupujemo prekomernih zalog hitro pokvarljive hrane, saj je zavržena hrana strošek. Živila moramo pravilno skladiščiti in hladiti, ostanke hrane lahko neškodljivo predelamo. Še posebej pomembno je preventivno delovanje pri čemer igra pomembno vlogo odnosa do hrane vzgoja mladih v vrtcih in šolah podobno kot je bila zelo uspešna kampanja mladih pri ločevanju odpadkov. Največje okoljsko breme namreč predstavljajo odpadki na deponijah, kamor sodi tudi odpadna hrana, sledi predelava hrane iz trgovin in obratov javne prehrane s sežiganjem ali incineracijo. Nekaj več okoljskih koristi imamo pri uporabi hrane za proizvodnjo toplote in posledično električne energije iz bioplinarn in kompostarn, največji okoljski, etični in moralni vidik pa predstavlja hrana, ki se daruje za humanitarne namene oziroma se preprečuje, da bi nastajali viški hrane. Zato je pomembno izhodišče, da moramo kot država in družba zagotavljati prehransko varnost in dostopnost hrane za vse ljudi, z dobrim upravljanjem s presežki hrane za vse ljudi, tudi s pomočjo humanitarnih akcij za socialno šibke prebivalce. Posebna skrb je namenjena zmanjševanju odpadkov hrane, ki konča v smeteh s finančnimi ukrepi, ki spodbujajo vračanje odpadne embalaže in uporabo emisijskih kuponov. Kot rečeno, je potrebno ozaveščati potrošnike, ki naj bodo pozorni pri nakupovanju hrane in završkih v gospodinjstvih s pomočjo Zveze potrošnikov Slovenije in medijsko kampanjo. Še naprej je potrebno graditi mrežo humanitarnih organizacij, skrbeti za njihovo opremljanje ter donacijo hrane sistemsko uvrstiti v zakonodajne okvire. Z razpisi za javna dela na področju humanitarnih dejavnosti je potrebno še naprej zaposlovati prostovoljce v humanitarnih organizacijah. Država se mora pri tem zavedati moralno etičnih vidikov pri pomoči potrebnih. Po vzoru drugih držav članic lahko preučimo možnosti za morebitne davčne olajšave za donatorje živil in skrbeti da so sklenjeni enakopravni sporazumi med trgovci, živilsko predelovalno industrijo, primarnimi pridelovalci kmetijskih pridelkov in živil ter humanitarnimi organizacijami, pri čemer nas morata navdajati optimizem in vera v dobrobit prostovoljstvu, ki ga je potrebno graditi in ne izčrpavati.

Slovenija je pristopila k zmanjševanju zavržkov hrane tudi v normativnem smislu z dopolnitvijo zakona o kmetijstvu. Zakon o kmetijstvu, ki ga je pripravilo MKGP po novem določa donatorje hrane in posrednike pri razdeljevanju hrane. Donatorji so gospodarske družbe, pravne in fizične osebe, ki se ukvarjajo s pridelavo, predelavo, distribucijo ali prodajo hrane v verigi preskrbe s hrano in v svojem poslovnem procesu hrano darujejo posrednikom pri razdeljevanju donirane hrane za humanitarne namene. Posredniki so humanitarne organizacije, ki delujejo v skladu s predpisi, ki določajo humanitarne organizacije pri razdeljevanju donirane hrane in javni zavodi s področja socialnih in varstvenih storitev, ki donirano hrano razdeljujejo končnim potrošnikom. Donatorji in posredniki pri razdeljevanju donirane hrane morajo izpolnjevati pogoje nosilcev živilske dejavnosti s hrano v skladu s predpisi EU in morajo biti vpisani v register obratov po tem zakonu. Donira se lahko samo hrana, ki izpolnjuje vse predpisane zahteve glede varnosti živil.

Upravičenci za prejem donirane hrane so upravičenci do socialne pomoči in varstvenega dodatka v skladu s predpisi, ki urejajo socialno varstvo, prejemniki denarnih podpor in socialnih storitev v skladu s splošnimi predpisi lokalnih skupnosti oziroma osebe, za katero donator oziroma posrednik z veliko verjetnostjo oceni, da je potrebna pomoči. Posrednikom pri razdeljevanju donirane hrane se v skladu z 89.b členom omogoča sofinanciranje nakupa tehnične opreme na podlagi javnega razpisa.

Z namenom spodbujanja okoljskih in socialnih ciljev se v davčnem predpisu uredi tudi posebna davčna obravnava donirane hrane, ki izpolnjuje pogoje iz tega zakona , in sicer bo za namene davka na dodano vrednost, davčnim zavezancem pod določenimi pogoji priznana prilagoditev davčne osnove za donirano hrano. Zato je tudi Ministrstvo za finance pristopilo k spodbujanju donatorjev – trgovcev z živili za dajanje hrane v humanitarne namene s sprejemom pravilnika, ki bo omogočal davčne olajšave pri plačilu DDV.

V Sloveniji nepravilne oblike plodov, ki bi bili sicer namenjeni na trgovske police predvsem velikih trgovskih verig, niso problem državnih regulatornih ali nadzornih organov ampak so predvsem zahteva trgovskih standardov, ki jih oblikujejo sami.

Trgovci pa se pri oblikovanju le teh sklicujejo na potrebe in zahteve njihovih kupcev. Najbolj znani in na EU nivoju razvpiti so primeri pravilne oziroma nepravilne ukrivljenosti kumaric in prevelikega ali predrobnega krompirja itd ….

Nekateri predvsem tuji mediji poročajo o velikih procentu izločenih vrtnin tako v ZDA kot tudi drugih državah z intenzivnim kmetijstvom in velikimi površinami posajenimi z monokulturami že na samih njivskih površinah. Toda tudi v teh državah prihaja do sprememb saj so znani primeri, ko kmetje oziroma lastniki kmetijskih površin takšne pridelke donirajo v humanitarne namene (Francija.)

Po nam znanih podatkih v Sloveniji procent zavržene hrane na primarnem nivoju (kmetija, njiva) ni velik, saj t.i. nestandardni plodovi končajo predvsem v predelavi. Le to hrano oziroma kmetijske produkte pa ne moremo ocenjevati kot zavrženo hrano (predelava sokov- jabolka, breskve, marelice itd …) Nekaj teh pridelkov pa konča tudi kot hrana za živali, kar pa ne pomeni zavržene hrane v ozkem pomenu besede. Pojem zavržene hrane v navedenem primeru bi pomenil predvsem, da le ta praviloma konča v kompostarnah ali drugih deponijah.

Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je v preteklih letih že izvedlo več komunikacijsko-oglaševalskih kampanj, v katerih je potrošniku izpostavljalo prednosti nakupovanja lokalnih pridelkov in živil, vključno s sadjem in zelenjavo. Pri tem je dalo poudarek ozaveščanju potrošnikov o kakovosti tovrstnih živil z vidika svežine, vsebnosti hranil, okusnosti ipd. Potrošnika smo tudi informirali o označbah in navedbah na živilih, ki mu pomagajo prepoznati poreklo živil in kakovost. Ministrstvo pri tovrstnih kampanjah posebno pozornost posveča tudi ozaveščanju potrošnikov o dobrobiti kupovanja lokalnih proizvodov za širšo družbo, kot so ohranjanje delovnih mest v Sloveniji, ohranjanje kmetijstva in obdelanega podeželja, prispevek k varovanju okolja ipd.

Kot kažejo podatki o zavržkih hrane se nestandardni oz. kot ste navedli »neestetski« plodovi v Sloveniji ne zavržejo, ampak se večinoma uporabijo za predelavo npr. vloženo sadje in zelenjavo, omake itd. V državah EU pa se največji del hrane zavrže prav v samih individualnih gospodinjstvih, predvsem zaradi preobsežnega nakupovanja svežih, hitro pokvarljivih živil in pomanjkanja informacij, kaj pomenijo roki uporabnosti »porabiti do« in »uporabno najmanj do«. Prav zato bo ministrstvo v promocijski kampanji za mleko in mlečne proizvode ter meso in mesne proizvode, ki bo potekala letos jeseni, med drugim potrošnike informiralo tudi o pravilnem načinu shranjevanja tovrstnih živil, rokih uporabe in načinu priprave v kuhinji.

Promocija hrane od lanskega leta poteka v skladu z Zakonom o promociji kmetijskih pridelkov in živil, ki predvideva, da se posamezen sektor sam odloči, kdaj bo začel s promocijo, saj za promocijo prispevajo sredstva tako pridelovalci in predelovalci kot država. K tovrstni promociji sta se odločila prva pristopiti sektorja mleko in govejega ter perutninskega mesa. Ministrstvo podpira promocijo tudi v sektorjih sadja in zelenjava, saj se zavedamo potencialnih pozitivnih učinkov, vendar pa se morata za to odločiti najprej sektorja sama. Sektor sadja se je odločil promocijo začeti predvidoma v letu 2019, medtem ko se sektor zelenjave za to še ni odločil.

Prepričani smo, da bo potrošnik, ki je informiran o pravilni uporabi živil ter ozaveščen o vrednosti lokalne hrane tako z vidika kakovosti kot dobrobiti za družbo, v kateri živi in dela, imel do takšne hrane tudi bolj spoštljiv odnos in z njo tudi tako ravnal. S tem pa si prizadevamo povečati tudi porabo slovenske pridelane in predelane hrane, kar lahko doprinese tudi k njenemu manjšemu zavržku.