30. 7. 2010
Odziv Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve
Uvodoma bi želeli pojasniti, da je temeljni cilj predloga ZPIZ-2 ohranjevanje finančno vzdržnega javnega pokojninskega sistema, ki bo posameznikom ob upokojitvi zagotavljal primerne in zadostne prejemke ter s tem varno starost. Zaradi pričakovanih demografskih gibanj, ki zaradi trenda staranja prebivalstva napovedujejo zmanjševanje delovne sile, bo sistem obveznega zavarovanja potrebno prilagoditi na način, da se vanj vključi čim več delovno sposobnega prebivalstva, na drugi strani pa mora biti pokojninski sistem pravičen do vseh generacij oziroma tudi do bodočih prejemnikov pokojnin, ki s prispevki zagotavljajo pokojnine sedanjim upokojencem. Predlog ZPIZ-2 prav tako temeljni na večji preglednosti, pravičnosti in odvisnosti pridobljenih pravic od vplačanih prispevkov v času trajanja zavarovanja. Odprava časovnih bonusov (dodane dobe) temelji na predlaganih izhodiščih, da se pokojninska zakonodaja očisti pravic, ki nimajo podlage v plačanih prispevkih. V zvezi z dodano dobo je potrebno dodatno pojasniti, da zaradi dodane dobe oseba dobi pravico, da se upokoji prej, ne dobi pa višjega odstotka odmerjene pokojnine. Ta obdobja povzročijo prav obraten namen, kot so cilji modernizacije, saj se osebe lahko predčasno upokojijo (pri nižji starosti), hkrati pa se jim zaradi tega zniža višina pokojnine. Temeljna cilja modernizacije pa sta, kot smo že pojasnili, daljša aktivnost, ki zagotavlja višji nivo socialne varnosti in posledično tudi višjo odmero pokojnine. Zavarovanci so obdobje služenja vojaškega roka že v tem sistemu lahko dokupili (plačali prispevke) in ta možnost je predvidena tudi v novem predpisu. Na koncu pa je potrebno izpostaviti, da je besedilo predloga ZPIZ-2 zaenkrat še vedno v javni razpravi in v procesu pogajanj s socialnimi partnerji, kar bo z verjetnostjo vplivalo tudi na njegovo končno obliko.
Odziv Ministrstva za obrambo
Obvezno služenje vojaškega roka v nekdanji SFRJ je temeljilo na VI. Poglavju Ustave SFRJ iz leta 1974, ki je med drugim določalo, da je obramba države nedotakljiva in neodtujljiva pravica in dolžnost državljanov (237. člen), vojaška dolžnost pa je splošna (241. člen). Smiselno enaka izhodišča so vsebovali tudi predhodni ustavni dokumenti nekdanje SFRJ. Služenje vojaške roka se je skladno z Zakonom o vojaški obveznosti izvajalo v nekdanji JLA, kot skupni oboroženi strukturi vseh republik in pokrajin nekdanje SFRJ. Republika Slovenija je že v letu 1990 sprejela akte, s katerimi je omejila služenje vojaškega roka izven Republike Slovenije, takrat sicer še vedno v nekdanji JLA. V letu 1991 pa je vzpostavila pravni okvir za služenje vojaškega roka v takratni Teritorialni obrambi Republike Slovenije, kot obrambni sili Republike Slovenije. Prvi slovenski naborniki so tako s služenjem vojaškega roka v Teritorialni obrambi Republike Slovenije pričeli maja 1991 in sicer v Učnih centrih Pekre in Ig. Obvezno služenje vojaškega roka se je nadaljevalo tudi po osamosvojitvi in sicer na podlagi 123. člena Ustave Republike Slovenije, ki določa, da je obramba države za državljane obvezna v mejah in na način, ki ga določa zakon. Obvezno služenje vojaškega roka se je izvajalo do leta 2003, ko je skladno s spremenjenim konceptom popolnjevanja Slovenske vojske (postopen prehod na poklicno vojsko), prišlo do opustitve izvajanja posameznih sestavin vojaške dolžnosti v miru (62.a člen Zakona o vojaški dolžnosti – Uradni list RS, št. 108/02 – uradno prečiščeno besedilo ter sklep Vlade Republike Slovenije z dne 11.9.2003). V tem okviru so se tako prenehali izvajati zdravniški in drugi pregledi ter psihološke preiskave nabornikov, nabor ter napotitve na služenje vojaškega roka oziroma opravljanje nadomestne civilne službe, obvezno služenje v rezervni sestavi vojske pa se lahko izvaja še do 31.12.2010. Namesto omenjenih sestavin obveznega izvrševanja vojaške dolžnosti je bila državljanom dana možnost prostovoljnega služenja vojaškega roka ter pogodbenega (prostovoljnega) opravljanja vojaške službe v rezervni sestavi Slovenske vojske. Splošna vojaška dolžnost oziroma v tem okviru obvezno služenje vojaškega roka samo po sebi ni v nasprotju z mednarodnimi akti o človekovih pravicah. Le-ti iz prepovedi prisilnega dela celo izrecno izvzemajo kakršnekoli oblike izvrševanja vojaške službe. Takšno stališče je večkrat zavzelo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ko je na primer odločalo o pravici do ugovora vesti vojaški dolžnosti. Naborniški sistem oziroma obvezno služenje vojaškega roka ima tako še kar nekaj držav članic Evropske unije, ki se niso odločile za izključno poklicno popolnjevanje svojih oboroženih sil. Upoštevajoč vse navedene okoliščine Ministrstvo za obrambo uvodoma navedenega predloga ne podpira, saj ocenjuje, da obveznega služenja vojaškega roka v prej omenjenih obdobjih ni mogoče šteti kot določene protipravne oblike prisile (prisilne mobilizacije, kot to navaja predlagatelj) oziroma poseganja v človekove pravice, zaradi česar bi bile osebe, ki so takšen vojaški rok odslužile, upravičene do določenega finančnega povračila - odškodnine. Prav tako bi morebitna določitev tovrstnega povračila samo za služenje vojaškega roka v nekdanji JLA, v neenakopraven položaj postavila tiste osebe, ki so obvezni vojaški rok odslužile v Teritorialni obrambi Republike Slovenije oziroma njeni naslednici Slovenski vojski. Določene pravice iz naslova obveznega služenja vojaške roka sicer določajo predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (dokup za izpolnitev pogojev in odmero pokojnine, dodana doba), kakšen bo njihov obseg v prihodnje, pa je stvar pokojninske reforme, ki je trenutno v javni obravnavi.