socialana omrezja v drzavni upravi- nepotrebno

Odziv Ministrstva za javno upravo

V preteklih letih so orodja za upravljanje z družabnimi omrežji (kamor sodijo tudi Facebook, Twitter, Instagram) postala orodja za elektronsko komunikacijo ne le v zasebnem, temveč tudi v javnem sektorju. Njihova uporaba v naših življenjih daleč presega praske preteklih let, ko so se uporabljala izključno za privatne namene, in se razteza tako od neposredne komunikacije organov z državljani do privatne komunikacije javnih uslužbencev, ki ima po svoji vsebini značilnosti komuniciranja preko  elektronskih sporočil. Tako ugotavljamo, da bi bilo skrajno nenavadno, da javni uslužbenci z uporabo službenih informacijskih naprav ne bi mogli dostopati do informacij, objavljenih s strani njihovega (ali katerega drugega) organa, preko zasebnih informacijskih naprav pa bi bilo to mogoče.

Seveda so javni uslužbenci ob uporabi takšnih orodij zavezani k primerni uporabi informacijskih naprav in storitev, kot jih zavezuje 36. člen Uredbe o informacijski varnosti v državni upravi, ki med drugim v prvem odstavku določa, da se informacijske naprave izjemoma »lahko uporabljajo za zasebne namene, vendar taka uporaba ne sme povzročiti dodatnih stroškov, ovirati uporabe za službene namene in ogrožati informacijske varnosti«. Glede na to pa, da so organi in njihove delovne potrebe različne, pa isti člen v tretjem odstavku tudi določa, da lahko predstojnik organa »določi omejitve uporabe informacijskih naprav iz prejšnjega odstavka«.

Ureditev področja se torej, tako kot na ostalih področjih poslovanja, prepušča predstojnikom organov. V tem segmentu naj zapišemo še naše strinjanje s točko iz usmeritev Informacijskega pooblaščenca (sicer zapisano v kontekstu varovanja zasebnosti na delovnem mestu), kjer je med drugim zapisano: »Delodajalci bi morali najprej premisliti, ali in v kakšnem obsegu sploh lahko rešujejo upravljavske in kadrovske težave s tehnološkimi ukrepi. Blokade spletnih strani, nadzor e-pošte in druge oblike ukrepov namreč same po sebi ne bodo rešile težav z zaposlenimi, ki ne opravljajo svojega dela, saj bodo presežni čas »zapravljali« na svojih mobilnih napravah, ki so izven dosega delodajalca.«