26. 2. 2018
Odziv Ministrstva za pravosodje
Zakon o kazenskem postopku (Zakon o kazenskem postopku; Uradni list RS, št. 23/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 8/16 – odl. US, 64/16 – odl. US in 65/15 – odl. US; v nadaljevanju: ZKP) določa, da morajo sodišče in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (t.i. načelo materialne resnice; prvi odstavek 17. člena ZKP). Hkrati pravica sodišča in državnih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da presojajo, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena (t.i. načelo proste presoje dokazov; prvi odstavek 18. člena ZKP). Iz navedenega torej sledi, da mora sodišče ugotoviti materialno resnico o preteklem dogodku, hkrati pa je pri presoji tega, katere dokaze bo uporabilo in kakšno težo jim bo dalo, svobodno. Kljub temu pa ne sme opreti svoje odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza (t.i. ekskluzijsko pravilo; drugi odstavek 18. člena ZKP). Republika Slovenija ima skratka dokaj strogo zamejeno možnost uporabe dokazov, če so ti pridobljeni s kršitvami človekovih pravic (ZKP ne predvideva rešitve, ki jo sicer poznajo nekatere druge primerljive tuje ureditve, torej tehtanje med na eni strani težo kršitve človekovih pravic in na drugi strani pomenom konkretnega dokaza za uspeh postopka). Dodatno je potrebno upoštevati, da sta »Neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje« in »Neupravičeno slikovno snemanje« kaznivi dejanji.
Pri tem velja izpostaviti namerno razliko med standardom v prvem odstavkom 137. člena in prvim odstavkom 138. člena Kazenskega zakonika, ki se zgleduje po nemški ureditvi oziroma izkušnjam, ki so sledili bolj represivnim režimom (torej med »izjavo, ki mu ni namenjena« in »…brez njegovega soglasja«); Kazenski zakonik, Uradni list RS, št. 50/12 – UPB, 6/16 – popr., 54/15 in 38/16; v nadaljevanju: KZ-1:
Neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje 137. člen (1) Kdor neupravičeno s posebnimi napravami prisluškuje pogovoru ali izjavi, ki mu ni namenjena, ali jo zvočno snema, ali kdor tak pogovor ali tako izjavo neposredno prenaša tretji osebi ali ji tak posnetek predvaja ali kako drugače omogoči, da se z njim neposredno seznani, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta. (2) Enako se kaznuje, kdor zvočno snema njemu namenjeno zaupno izjavo drugega brez njegovega soglasja z namenom, da bi tako izjavo zlorabil, ali kdor tako izjavo neposredno prenaša tretji osebi ali ji tak posnetek predvaja ali ji kako drugače omogoči, da se z njim neposredno seznani. (3) Če stori dejanje iz prvega ali drugega odstavka tega člena uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let. (4) Pregon za dejanje iz prvega odstavka tega člena se začne na predlog, za dejanje iz drugega odstavka pa na zasebno tožbo.
Neupravičeno slikovno snemanje 138. člen (1) Kdor neupravičeno slikovno snema ali naredi slikovni posnetek drugega ali njegovih prostorov brez njegovega soglasja in pri tem občutno poseže v njegovo zasebnost ali kdor tako snemanje neposredno prenaša tretji osebi ali ji tak posnetek prikazuje ali kako drugače omogoči, da se z njim neposredno seznani, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do enega leta. (2) Če stori dejanje iz prejšnjega odstavka uradna oseba z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic, se kaznuje z zaporom od treh mesecev do petih let. (3) Pregon za dejanje iz prvega odstavka tega člena se začne na predlog.
Predlog sam je sicer nekoliko kontradiktorno obrazložen – po eni strani omenja snemanje brez obveščanja posnete osebe, po drugi strani pa našteva primere snemanja (npr. kamere na stavbi), za katera veljajo splošna pravila Zakona o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 – UPB; ZVOP-1), ki med drugim predpostavljajo tudi obveščanje oseb, da se izvaja videonadzor (npr. 74. člen). Ni skratka nobene vnaprejšnje ovire, da ne bi sodišče v kazenskem postopku oprlo svoje odločbe na tako pridobljene posnetke. Podobno velja za posnetke, ki bi jih v skladu z obstoječimi zakonskimi pooblastili pridobila policija, tudi s t.i. body cams (glavno podlago za snemanje zaradi dokazovanja kaznivih dejanj pa predstavlja 113. člen ZNPPol; snemanje zavoljo zagotavljana zakonitosti uporabe policijskih pooblastil ureja 114. člen ZNPPol; primerjajte tudi 114.a člen ZNPPol).
Morebitno snemanje kaznivega dejanja, ki bi ga opravil posamezen državljan, bi bilo torej prav tako potrebno preučiti zlasti z vidika tehtanja med posameznimi človekovimi pravicami, ki so v konkretnem primeru v koliziji. Ustava Republike Slovenije namreč v poglavju o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, zasebnosti ter osebnostnih pravic (35. člen). Kot ostale človekove pravice je tudi ta praviloma omejena samo s pravicami drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave). Ustavno sodišče Republike Slovenije je v dosedanji praksi že zavzelo podobno stališče (citirani primer se sicer nanaša na civilnopravno področje): »Poseg v pravico do zasebnosti bi bil pod določenimi pogoji dopusten, vendar bi moralo v pravnem postopku za izvedbo dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, obstajati posebej utemeljene okoliščine. Izvedba takšnega dokaza bi morala imeti poseben namen za izvrševanje neke ustavno zavarovane pravice. V takšnem primeru mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno prisoditi, kateri pravici je treba dati prednost.« (Št. Up-472/02 z dne 7. 10. 2004, Uradni list RS, št. 114/2004 in OdlUS XIII, 85)
Glede na navedeno, ni presenetljivo, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vrhovno sodišče) v dosedanjih primerih, ko je presojalo dopustnost dokaza – »zasebnega posnetka« v kazenskem postopku, tehtalo med različnimi prirejenimi človekovimi pravicami. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je tako že tehtalo med obdolženčevo pravico do zasebnosti na eni strani in (nekoliko poenostavljeno) oškodovančevo pravico do varnosti na drugi strani. Ocenilo je, da kolikor je obdolženec uporabil komunikacijsko sredstvo za izrekanje grožnje oškodovancu, to je za storitev kaznivega dejanja, se ne more uspešno sklicevati, da mu je bila s posnetkom kršena pravica do zasebnosti. V omenjenem primeru se je obdolženec, ki se je zavedal, da ga oškodovanec snema, izrekel besede, ki predstavljajo grožnjo, pravici do zasebnosti oziroma pravici na glasu odpovedal (Sodba I Ips 15002/2010-44 z dne 22.12.2011). V drugem primeru je Vrhovno sodišče že tehtalo med obdolženčevo pravico do zasebnosti in pravico do osebnega dostojanstva oziroma pravico do časti in dobrega imena zasebnega tožilca in odločilo, da pretehta slednja. Podobno je v še enem primeru tehtalo med obdolženčevo pravico do zasebnosti in pravico oškodovanke do osebne varnosti ter prav tako dalo večjo težo pravici oškodovanke. Vrhovno sodišče pa je bilo manj strogo v primeru, ko je bil posnetek narejen s pomočjo predhodno »fiksno« nameščene videokamere (torej videokamere, ki je zakonito nameščena z namenom varovanja premoženja), saj je ocenilo, da v takšnem primeru obdolženec sploh ne more uživati varstva zasebnosti. V enem primeru pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije vsaj obrobno ocenjevalo zasebno snemanje tajnega policijskega sodelavca s strani storilca kaznivega dejanja (diktafon), vendar je bilo tam očitno pomembno, da posnetek že tehnično ni bil dovolj uporaben (Odločba US, št. Up-483/05, 3. 7. 2008, 12. točka, objava: Uradni list RS, št. 76/08 in OdlUS XVII, 78).
Četudi vprašanja, ki zadevajo snemanje in javno uporabo posnetka, spadajo tudi v pristojnost Informacijskega pooblaščenca, pa je treba poudariti, da je presoja takšnih posnetkov kot (ne)dopustnih dokazov v domeni sodišča, ki odloča o konkretnem sodnem sporu. Informacijski pooblaščenec tako tudi sam v mnenjih s tega področja izrecno poudarja, da presoja o uporabnosti dokazov (»zasebnih posnetkov« v sodnih postopkih) ni njegova pristojnost (Mnenje Informacijskega pooblaščenca št. 0712-1/2016/1048 z dne 12. 05. 2016).
Glede na vse navedeno, je presoja dopustnosti posnetka kot dokaza odvisna od konkretnih okoliščin – ali je npr. oseba zgolj snemala javni prostor in na posnetek naključno ujela storilca, ali je oseba npr. snemala zasebni pogovor brez da bi predhodno obvestila drugo osebo o snemanju, ali je oseba sistematično zasledovala in snemala storilca, ali je oseba dejansko oblikovala nekakšno bazo posnetkov oziroma zbirko osebnih podatkov in jo hranila ter nadalje obdelovala ipd.
Zaključno skratka lahko ugotovimo, da je posnetek kaznivega dejanja praviloma lahko dokaz v kazenskem postopku, pri čemer je njegova uporabnost odvisna od okoliščin konkretnega primera. Sodna praksa glede vseh možnih nians takšnih situacij še ni povsem razdelana, niti ne more biti glede na sistemska pravila, ki smo jih navedli na začetku našega neobveznega pojasnila (zlasti 17. in 18. člen ZKP), za reševanje teh vprašanj pa so pristojna neodvisna sodišča. Zaradi navedenih razlogov je nemogoče vnaprej na splošni in abstraktni ravni decidirano odgovoriti, ali bi bilo vsakršno snemanje veljaven dokaz v kazenskem postopku. Ne moremo pa se strinjati s predlogom, da se prosta dokazna presoja sodišča omeji, ker bi takšna rešitev na sistemski ravni okrnila zmožnost sodišč, da opravijo neodvisno in celovito dokazno presojo.