Skoči do osrednje vsebine
Prijava v aplikacijo

Ste pozabili geslo?

Registracija

Predlagam vladi
Predlog z odzivom pristojne institucije

Začasna premestitev v drug kraj dela 1 uro vožnje z javnim prevozom

7142 OGLEDOV 6 KOMENTARJEV

Predlagam, da se 149. člen Zakona o javnih uslužbencih, ki v drugem odstavku določa, da je ''Premestitev zaradi delovnih potreb je na območju Republike Slovenije dopustna le, če kraj opravljanja dela v primeru premestitve od dotedanjega kraja opravljanja dela ni oddaljen več kot 70 km oziroma več kot eno uro vožnje z javnim prevozom.'' spremeni tako, da se besedno zvezo 'več kot eno uro vožnje z javnim prevozom.' nadomesti z ''čas potovanja traja več kot eno uro.'' Pri tem naj se kot kraj opravljanja dela upošteva točen naslov oz lokacijo, kjer posameznik opravlja delo, ne pa zoglj pavšalno kraj (npr. Ljubljana - vsi vemo, da je ogromna razlika ali nekdo dela zraven glavne postaje ali pa nekje na koncu Viča, razlika je pol ure!).

Obstoječa ureditev je namreč izrazito diskriminatorna ter neenako obravnava delavce, saj kot merilo zgolj upošteva samo čas vožnej z javnim prevozom, ne upošteva pa časa, ki ga delavec potrebuje, da sploh pride do javnega prevoza, niti ne upošteva časa čakanja med posamezniki vlaki/avtobusi, če mora delavec prestopati, čas čakanja pa je lahko zelo dolg, če gre za zveze med manjišimi kraji, v praksi tudi eno uro in več.

V praksi to pomeni, da en delavec, ki ima svoje delovno mesto ob postaji, zlahka pride na delovno mesto v eni uri, drug delavec pa mora najprej peš do postaje (ta čas se po veljavni zakonodaji nikjer ne upošteva), nato se recimo peljati z vlakom 45 minut, oditi do bližnje avtobusne postaje (ta čas se nikjer ne upošteva), čakati na avtobus (tudi ta čas ne snikjer ne upošteva, četudi znaša eno uro!) in se nato odpeljati z avtobusom recimo 12 minut, nato pa še peš do mesta, kjer ima delovno mesto (tudi ta čas se ne upošteva).

Predlagam tudi, da se kot stroški za prevoz upošteva tisti prevoz, s katerim delavec uspe priti na delo v eni uri oziroma v ustreznem času z javnim prevozom, ne pa za delodajalca oz. državo najcenejša varianta, ki je v praksi neizvedljiva.

Stroški prevoza na delo se namreč ne računajo na ta način kot se v sedanji ureditvi (ne več kot ena ura vožnje z javnim prevozom), ampak se išče najcenejšo varianto, s čimer ne bi bilo nič narobe, če ne bi to pomenilo, da bi se po tej varianti delavec moral voziti na delo skoraj toliko časa, kot ima delovnik, torej 8 ur, kar je pa nemogoče, zato je prisiljen najti dražjo in hitrejšo povezavo, kar pa pomeni, da si niti slučajno ne pokrije stroškov prevoza.

Primer iz prakse: uslužbenec bi moral od doma ob 4:45 zjutraj! najprej peš do postaje mestnega prevoza, nato se odpeljati do železniške postaje (pa tudi tu je nekaj sto metrska razdalja vmes), se vkrcati na vlak, se odpeljati mimo kraja kjer dela, se peljati še približno 15 minut, se izkrcati, počakati na vlak, ki vozi v nasprotno smer, torej nazaj, se odplejati do postaje, ki je najbližje kraju, kjer dela, ter nato še hoditi peš kakšen kilometer. V službo bi prišel ob 7:15 (če je res dober pešec). Razdalje od doma do delovnega mesta ima približno 60 kilometrov...za to porabi 2 uri in pol!

12 glasov

4 glasovi

Če bo predlog prejel vsaj 11 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.

AVTOR P PredlagateljA 26 predlogov
STATUS PREDLOGA
  • PREDLOG POSLAN
  • KONEC OBRAVNAVE
  • ODGOVOR

Odgovor


23. 5. 2017

Odziv Ministrstva za javno upravo

Zakon o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU; Uradni list RS št. 63/07 – uradno prečiščeno besedilo, 65/08, 69/08-ZTFI-A, 69/08-ZZavar-E, 74/09 Odl.US: U-I-136/07-13 in 40/12-ZUJF) v drugem odstavku 149. člena z namenom varstva pravic javnega uslužbenca omejuje premestitev zaradi delovnih potreb na tako oddaljeno delovno mesto, da bi to uslužbenca lahko prekomerno obremenjevalo. Premestitev zaradi delovnih potreb je tako dopustna le, če kraj opravljanja dela v primeru premestitve od dotedanjega kraja opravljanja dela ni oddaljen več kot 70 km oziroma več kot eno uro vožnje z javnim prevozom.

V zvezi s konkretnim predlogom predlagatelja nadalje pojasnjujemo, da ZJU dopušča urejanje posameznih vprašanj s kolektivno pogodbo. Na podlagi osmega odstavka 22. člena ZJU se tako posamezna vprašanja lahko uredijo s kolektivno pogodbo. Vprašanj, ki so urejena s kolektivno pogodbo, pa z zakonom, uredbo ali splošnim aktom organa ni dopustno drugače urejati. Tudi določbe 92. člena ZJU se nanašajo na razmerje med zakonom in kolektivno pogodbe. Iz navedenega člena izhaja, da javnemu uslužbencu ni mogoče zagotoviti večjih pravic ali bolj ugodnih pogojev dela, kot jih določajo predpisi s področja delovnega prava in kolektivne pogodbe, toda tudi manjših ali manj ugodnih ne.

Pri premestitvi zaradi delovnih potreb je zato potrebno upoštevati tudi določbe Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju KPND; Uradni list RS, št. 18/91-I, 53/92, 13/93 – ZNOIP, 34/93, 12/94, 18/94 – ZRPJZ, 27/94, 59/94, 80/94, 64/95, 19/97, 37/97, 87/97 – ZPSDP, 3/98, 3/98, 39/99 – ZMPUPR, 39/99, 40/99 – popr., 99/01, 73/03, 77/04, 115/05, 43/06 – ZKolP, 71/06, 138/06, 65/07, 67/07, 57/08 – KPJS, 67/08, 1/09, 2/10, 52/10, 2/11, 3/12, 40/12, 1/13, 46/13, 95/14, 91/15 in 88/16) in ne le ZJU.

Določba 24. člena KPND, ki ureja razporejanje delavcev, se glasi:

»(1) Delavca je mogoče razporediti v drug zavod, organizacijo oziroma k drugemu delodajalcu, če je to potrebno zaradi nemotenega opravljanja nalog, in sicer:

  • če zavod za nemoteno delo potrebuje delavca z določeno strokovno izobrazbo, znanjem in sposobnostjo, drug zavod, pri katerem je v delovnem razmerju delavec, ki izpolnjuje te pogoje, pa lahko opravljanje svojih nalog zagotovi z drugačno organizacijo dela;
  • če zaradi spremenjene organizacije in razporeditve del delo delavca v posameznem zavodu ni več potrebno, v drugem zavodu pa je nezasedeno delovno mesto, ki ustreza strokovni izobrazbi, znanju in sposobnostim delavca.

(2) V primerih iz prejšnjega odstavka tega člena sklene delavec delovno razmerje brez objave. (3) O razporeditvi delavca v smislu prvega odstavka tega člena sporazumno odločita pristojna organa v zavodih. (4) Delavca ni mogoče brez njegove privolitve razporediti v drugem kraju:

  • če se z delom v drugem kraju bistveno poslabšajo možnosti za varstvo in šolanje otrok, prevoz, stanovanjski in drugi življenjski pogoji delavca in njegove družine, ali
  • če razporeditev lahko vpliva na bistveno poslabšanje delavčevega zdravja, ali
  • če pot na delo in z dela traja v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi več kot dve uri, za mater delavko z otrokom do treh let starosti pa več kot eno uro.«.

Ker so določbe KPND, ki določajo omejitve pri premestitvah javnih uslužbencev iz kraja v kraj, zanje ugodnejše (širše) kot jih določa ZJU, jih je potrebno upoštevati. Določbe 24. člena KPND zagotavljajo javnemu uslužbencu varstvo v primeru premestitve na delovno mesto v drugem kraju. Zaradi take premestitve se ne smejo bistveno poslabšati možnosti za varstvo in šolanje otrok, prevoz, stanovanjski in drugi življenjski pogoji uslužbenca in njegove družine, premestitev pa tudi ne sme vplivati na bistveno poslabšanje uslužbenčevega zdravja. Ti dve omejitvi sta (alternativno) in se ugotavljata v vsakem konkretnem primeru posebej. Po tretji (alternativno) določeni omejitvi pa je premestitev brez privolitve (soglasja) javnega uslužbenca nezakonita, če pot na delo in z dela traja v normalnih okoliščinah z javnimi prevoznimi sredstvi več kot dve uri, za mater delavko z otrokom do treh let starosti pa več kot eno uro. Ta omejitev predpostavlja, da se pogoji uslužbenca bistveno poslabšajo v primeru, ko za pot na delo in z dela porabi dnevno več kot dve uri.

Veljavne določbe 24. člena KPND urejajo varstvo javnega uslužbenca pred tako premestitvijo, ki bi zaradi prevelike oddaljenosti in preveč časa za pot od njegovega bivališča do kraja opravljanja dela, lahko pomenila bistveno poslabšanje njegovih življenjskih (predvsem družinskih) pogojev. Tudi te omejitve je delodajalec dolžan upoštevati. Pri ugotavljanju časa se ne upošteva le čas vožnje javnega prevoznega sredstva, ampak celoten čas, ki je potreben za prihod na delo in z dela, torej tudi čas za pot od doma oziroma delovnega mesta do javnega prevoznega sredstva, čas čakanja med prestopanjem, ipd. Pot na delo in z dela vključuje celotno porabo časa, ne samo vožnjo z javnim prevozom.

Stališče, da je potrebno upoštevati določbe KPND, ki določajo omejitve pri premestitvah javnih uslužbencev iz kraja v kraj, ker so zanje ugodnejše (širše) kot jih določa ZJU, potrjuje tudi sodna praksa (na primer sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije VIII Ips 97/2008, z dne 11. 5. 2009).

Upoštevaje navedeno je v zvezi s konkretnim predlogom predlagatelja po našem mnenju mogoče zaključiti, da ureditve v drugem odstavku 149. člena ZJU, ki se nanaša na omejitve premestitve javnega uslužbenca zaradi delovnih potreb (pri čemer je določena tudi oddaljenost 70 km in ne le ena ura vožnje z javnim prevozom), ni potrebno spreminjati in da nadaljnja obravnava predloga predlagatelja ni potrebna.

Priloge:

Komentarji