Sprememba 8. člena Zakona o sodniški službi

Odziv Ministrstva za pravosodje

V zvezi z navedenim predlogom je treba primarno izhajati iz Ustave Republike Slovenije (Ustava), ki v 129. členu določa, da je funkcija sodnika trajna. Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni, vezani na Ustavo in zakon. V skladu z Ustavo je sodnik vezan tudi na splošna načela mednarodnega prava in na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe (8. člen Ustave). ZSS podrobneje določa, da mora sodnik pri uresničevanju svojih pravic in svoboščin vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (2. člen), ne sme opravljati funkcije ali dejavnosti, ki so po določbi Ustave ali po določbah ZSS nezdružljive s sodniško funkcijo (81. člen), sodniško funkcijo pa mora opravljati strokovno pošteno in vestno (2.a člen).

Določba 132. člena Ustave določa tri izhodišča za prenehanje sodniške funkcije. Prvo izhodišče je prenehanje sodniške funkcije po samem zakonu, kar določa 74. člen ZSS (npr. upokojitev, izguba državljanstva, izguba poslovne sposobnosti ali zdravstvene zmožnosti, izrečena disciplinska sankcija prenehanja sodniške funkcije, iz ocene sodniške službe izhaja, da ne ustreza sodniški službi, drugi razlogi). Kot drugo izhodišče je treba upoštevati drugi odstavek 132. člena Ustave, ki pride v poštev, če sodnik pri opravljanju sodniške funkcije krši Ustavo ali huje krši zakon ter ga državni zbor na predlog sodnega sveta lahko razreši. Tretje izhodišče pa določa tretji odstavek 132. člena Ustave, ki določa, da sodnika razreši državni zbor, kadar sodnik stori naklepno kaznivo dejanje z zlorabo sodne funkcije in je to ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo.

Če so v konkretnih primerih sodnega odločanja meje ustavnopravno in sistemskopravno zapovedanega neodvisnega sodniškega odločanja prekoračene ali gre celo za izkazljive malomarnosti, ki jih nikakor ni možno umestiti v okvir neodvisnega sodniškega odločanja, pa so za sankcioniranje tovrstnih prekoračitev že določeni ustrezni mehanizmi, ki jih ZSS določa preko institutov ocene sodniške službe, ugotavljanja disciplinske odgovornosti in službenega nadzora sodnikovega dela. Uporaba posameznih institutov je primarno v pristojnosti predsednikov sodišč, sodnikov samih in sodnega sveta, določene vzvode pa ima v omejeni obliki tudi minister za pravosodje.

Poleg navedenega imajo v sistemu zavor in ravnovesij ključno vlogo tudi določbe procesnih predpisov, po katerih so nadzoru odločanja v konkretnih sodnih postopkih namenjena pravna sredstva. Pravna sredstva v sodnih postopkih namreč strankam omogočajo, da sodišče višje stopnje preveri nepristranskost, pravilnost in zakonitost odločitev sodišč nižje stopnje. Poleg možnosti, da stranke uveljavljajo pravna sredstva (redna in izredna), pa je že po Ustavi določena pristojnost Ustavnega sodišča za presojo skladnosti predpisov z Ustavo, varstvo človekovih pravic in svoboščin pa se zagotavlja preko sistema ustavne pritožbe pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije.

Nenazadnje je pod posebnimi pogoji kot korektiv pri varstvu človekovih pravic in svoboščin pomembna tudi vloga Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) in Sodišča Evropske unije. Vsekakor je temeljna obveznost države, da spoštuje mednarodno obveznost, ki jo nalagajo sodbe ESČP ter zagotovi prenehanje kršitev Evropske konvencije za človekove pravice (EKČP) in izvršitev sodbe ESČP v svojem pravnem redu. Glede na navedeno menimo, da se s predlogom ne zasleduje cilja, to je uresničevanje sodb ESČP v pravnem redu Republike Slovenije.

Kot zaključno še enkrat poudarjamo, da vsebuje veljavna zakonodaja širok nabor mehanizmov za preverjanje dela sodnikov tudi v primeru kršitev, ki jih omenja predlagatelj, zato menimo, da je navedena pobuda že ustrezno zajeta na normativni ravni in zato predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.