Doplačilo v zdravstvu

Odziv Ministrstva za zdravje

V 252. členu je urejeno, v katerih primerih lahko izvajalec zavarovani osebi zaračuna doplačilo (razliko v ceni storitve). Tako je doplačilo možno za konkretne zdravstvene storitve in medicinske pripomočke, izvajalec pa lahko zahteva doplačilo tudi, kadar zavarovana oseba zahteva ali predhodno soglaša, da se storitev uveljavi v višjem oziroma drugačnem standardu, kadar je cena storitve na podlagi pogodbe z zavodom višja od cenovnega standarda zanjo (2. točka drugega odstavka 252. člen Pravil OZZ).

Standardi zdravstvenih storitev v vseh zdravstvenih dejavnostih so strokovno – doktrinarno utemeljene storitve glede na zdravstveno stanje zavarovane osebe, skladno s presojo zavarovančevega osebnega ali napotnega zdravnika (prvi odstavek 105. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja). Če je po oceni pristojnega zdravnika v konkretnem primeru edina možna rešitev določena zdravstvena storitev, je izvajalec to storitev dolžan opraviti v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja v okviru rednega programa, dogovorjenega z Zavodom in v okviru dogovorjene cene.

Sedanja pravna ureditev pravico do zdravstvene storitve v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, opredeljuje kot celoto. V skladu z veljavnimi obračunskimi modeli so zdravstvene storitve opredeljene kot celota in jih ni mogoče obračunavati glede na vrednost uporabljenega oziroma vgrajenega materiala in vrednost ostale zdravstvene storitve oziroma posameznih tehnik operacije. To ocenjujemo kot prednost, saj bi se lahko zavarovanci, ob hitrem razvoju medicinskih tehnologij in materialov, kmalu znašli v situaciji, da bi morali skoraj za vse storitve doplačevati.