12. 3. 2020
Odziv Ministrstva za zdravje
Odgovarjamo na predlog, kjer se predlagatelj sklicuje na lestvico zdravstvenega nadomestila iz predloga Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju iz leta 2017 (v nadaljnjem besedilu: ZZVZZ-1) in navaja, da pri njej pride do anomalij, saj nekdo, ki je tik nad postavljeno mejo (npr. 200,01 % povprečne plače), prejme na koncu leta za 190 EUR nižji neto dohodek od osebe, ki je pri 199,99 % povprečne plače. Pri tem ponuja alternativni predlog, in sicer da se za določitev zdravstvenega nadomestila opredeli enačba, na primer 15 EUR + 0,6 % bruto plače.
Pojasnjujemo, da je takratni predlog razredov in sistem plačevanja zdravstvenega nadomestila v predlogu ZZVZZ-1 temeljil na lestvici dohodkovnih razredov, ki so določeni glede na višino bruto dohodkov zavezancev. Določitev dohodkovnih razredov za izračun višine zdravstvenega nadomestila za zagotovitev virov financiranja za zakonsko določene zdravstvene pravice je le podlaga za določitev ustrezne višine zdravstvenega nadomestila, ki se je takrat gibala od 20 do 75 EUR mesečno in bi se plačevala iz neto dohodka. To pomeni, da bi zavarovanci namesto tedanje enotne višine premije cca 28 EUR mesečno, oziroma namesto doplačil za odstotne vrednosti zdravstvenih storitev, plačevali v odvisnosti od svojega dohodkovnega položaja. Od takrat se je način določanja zdravstvenega nadomestila oziroma dajatve v naknadnih predlogih ZZVZZ-1 večkrat spremenil, nazadnje je bila višina določena glede na status zavarovane osebe. Prav tako bi se za zagotovitev finančne vzdržnosti spremenili nominalni zneski razredov dajatve.
Pri tem velja izpostaviti dejstvo, da je bil predlog zdravstvenega nadomestila pripravljen na način, da se je višina določila glede na bruto dohodek posameznika, pri čemer pa se naj bi nadomestilo plačevalo iz neto dohodka. Posledično to pomeni, da navedeno nadomestilo ne vpliva na neto dohodek posameznika temveč le pomeni, da je zdravstveno nadomestilo v omenjenem primeru torej letno za 192 evrov višje. Namreč zavedati se je treba, da imata lahko dva posameznika pri enaki bruto plači drugačno višino neto plače, kar je posledica uveljavljanja različnih davčnih olajšav, kot tudi višine obveznih prispevkov delojemalca, ki so določeni v odstotku glede na bruto dohodek kar vpliva na končni izračun dohodnine in s tem neto plače. Zdravstveno nadomestilo pa je bilo torej obračunano in plačano že po končnem izračunu neto plače.
Predlagani model z enačbo, za razliko od modela v prejšnjem odstavku, kjer se dajatev plačuje iz neto dohodka, upošteva bruto dohodek posameznika kot del obvezne dajatve, kar pomeni, da bi bil bruto dohodek – poleg plačila obveznega prispevka iz prispevne stopnje – še enkrat vir za plačevanje obveznih dajatev za zdravstvo. S tem pa seveda vplivamo, da bi morali tako določeno zdravstveno nadomestilo upoštevati pri znižanju davčne osnove, od katere je odmerjena dohodnina in ki nenazadnje vpliva na višino neto dohodka.
Določitev predlagane enačbe naredi sistem tudi bolj kompleksen in odpre vrsto dodatnih vprašanj, denimo kaj upoštevati kot bruto dohodek v primeru več vrst dohodkov posameznika, v primeru več delodajalcev – kdo bi ga odvedel in v kakšni višini, če nima informacije o ostalih dohodkih ipd.
Zaradi navedenih razlogov menimo, da predlagani model ni ustrezen za uveljavitev v praksi.