28. 3. 2017
Odziv Ministrstva za zdravje
Preden komentiramo vaše predloge za spremembe, naj opišemo, kako je rešeno to vprašanje v trenutni zakonodaji. V Zakonu o pridobivanju in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja (ZPPDČT) iz 2015 je določeno, da lahko pridobimo soglasje za darovanje po smrti v pogovoru s svojci ali najbližjimi. Če je podana prej izrečena volja, je pogovor s svojci zgolj pojasnilne narave na osnovi opredelitve za darovanje po smrti, ki je podana za časa življenja vsakega posameznika. Če takšna opredelitev ni podana in volja izražena ali ustno ali pisno, pade teža odločitve na svojce. Po zakonu iz leta 2015 imamo tudi možnost, da se tisti, ki nasprotujejo, da bi bili darovalci po smrti, opredelijo proti.
Predlagate, da bi način soglasja lahko pridobili ravno v obratni smeri kot do sedaj, in sicer da bi z zakonom določili, da so vsi državljani Republike Slovenije domnevno že z rojstvom avtomatsko darovalci, razen tistih, ki želijo izraziti svoje nasprotovanje in bi lahko izpolnili prijavo/odjavo, kot morajo zdaj storiti tisti ki se želijo opredeliti za darovanje. Takšen način opredelitve je zakonsko določen že v več evropskih državah, s katerimi imamo podobne moralno etične principe in kulturni okvir glede darovanja, izražanja slovesa od umrle osebe ,odnosa do smrti, minljivosti itd. Prav v zadnjem času je bila takšna sprememba zakonodaje uspešno izvedena v Franciji in tudi v medijih prikazana kot zelo pozitivna rešitev. Glede na razvoj dejavnosti in široko podporo v javnosti menimo, da bomo sprejeli podano pobudo, da se tudi v Sloveniji pripravi predlog za domnevno opredelitev in pričeli z aktivnostmi za spremembo zakonodaje.
Pojasnjujete ,da naj bi bili na ta način vsi seznanjeni z voljo umrle osebe, pa tudi obveščeni starši oziroma zakoniti zastopniki ob samem rojstvu otroka, saj predlagate, da bi za mladoletne torej mlajše od 18 let o tem odločali zakoniti skrbniki ali zastopniki. Glede tega predloga bomo upoštevali mnenje pravne stroke in še naprej sledili načelu, ki v prvi vrsti ščiti mladoletne osebe in tiste, ki niso sposobni samostojnega odločanja. Ti vidiki so bili zelo uspešno izpostavljeni že v obeh zakonih iz področja darovanja in pridobivanja organov in drugih delov človeškega telesa za namen zdravljenja iz leta 2000 in 2015.
Menite, da bi bilo temo prav bolj približati slovenskemu prebivalstvu zaradi majhnega števila opredeljenih darovalcev in razrešiti dileme v povezavi z darovanjem. In da bi sprememba načina opredelitve za darovanje za časa življenja rešila splošno neznanje in nezainteresiranost ljudi ter tudi nedostopnost podatkov kako sploh postati darovalec za širšemu krogu ljudi. Prav tako predlagate, da bi bila potrebna vsaj javna razprava ali delavnica na temo, ali celo iniciativa s strani ljudstva ali predlog zakona s strani vlade in s tem pojasniti razloge za nizko število opredeljenih darovalcev organov po smrti. Razprava o predlogu bi lahko rešila marsikatero življenje ne le v Sloveniji ampak tudi drugod.
Se strinjamo z vami, da je informiranje prebivalstva o tej temi zelo pomembno, in se bomo še naprej trudili, da bomo to nalogo čimbolj uspešno opravljali.
Dodatno še predlagate, bi bilo morda potrebno razmisliti tudi o tem, da bi imeli darovalci prednost pri prejemu organov pred ne darovalci. V zvezi s tem predlogom vas moramo nekoliko razočarati, saj po evropskih principih ni dovoljen noben način plačevanja ali priznavanja katerih drugih oblik prednosti v zvezi z darovanjem, ker je darovanje vezano na nekomercialnost, neprofitnost in sloni le na altruizmu in pomoči drugemu. Kadar se opredelimo ali odločimo za darovanje ustvarimo razmere in pozitivno klimo za vse, ki potrebujejo takšen način zdravljenja in tudi zase, če bi ga potrebovali.