Vlada naj sprejme zakon po katerem vsi ki delajo v pravosodju ali so z njim povezani ne sme jo biti čalni katerekoli politične stranke .Kakor tudi to da stroka sama izbira nove kandidate ko starim poteče manj mandat.
Če bo predlog prejel vsaj 11 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Odziv Ministrstva za pravosodje
Ustava RS v 125. členu določa, da so sodniki pri opravljanju sodniške funkcije neodvisni ter vezani na ustavo in zakon. Njihov trajni mandat (določen v 129. členu Ustave) je ena izmed prvin sodniške neodvisnosti. Trajnost sodniške funkcije pa ne pomeni nedotakljivosti in neodgovornosti (prenehanje in odvzem sodniške funkcije sta določena v 132. členu Ustave). Zaradi zagotavljanja njihove neodvisnosti je zelo pomembno ustavno načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno vejo oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave RS) in pa nezdružljivost sodniške funkcije s funkcijami v drugih državnih organih, v organih lokalne samouprave in v organih političnih strank, ter z drugimi funkcijami in dejavnostmi, za katere to določa zakon (133. člen Ustave). Enako je v 136. členu Ustave nezdružljivost funkcije določena tudi za državne tožilce.
Imenovanje in delovanje pravosodnih funkcionarjev podrobneje normirajo posamezni zakoni, in sicer za sodnike Zakon o sodniški službi (v nadaljnjem besedilu ZSS), za državne tožilce Zakon o državnem tožilstvu (v nadaljnjem besedilu ZDT-1) in za državne pravobranilce Zakon o državnem pravobranilstvu (v nadaljnjem besedilu ZDPra).
ZSS že v temeljnih določbah določa, da mora sodnik pri uresničevanju svojih pravic vselej ravnati tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (2. člen ZSS). Sodnik mora biti tudi osebnostno primeren za opravljanje sodniške funkcije. Ni osebnostno primeren za opravljanje sodniške funkcije tisti, ki sodniške funkcije ne opravlja strokovno, pošteno in vestno ali ne varuje sodniškega ugleda, nepristranskosti in neodvisnosti sojenja oziroma za katerega je na podlagi dosedanjega dela, ravnanja in obnašanja utemeljeno sklepati, da ne bo tako ravnal (2.a člen ZSS). Pomembna je tudi sodniška dolžnost, da se vselej vede tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja, sodniški ugled in samostojnost sodne oblasti (prvi odstavek 37. člena ZSS). Prav tako ne sme sprejeti nobene zaposlitve ali dela, ki bi ga oviralo pri opravljanju službe ali nasprotovalo ugledu sodniške službe oziroma vzbujalo vtis, da pri opravljanju svoje službe ni nepristranski (prvi odstavek 42. člena ZSS). Neodvisnost sodnika je tudi eno izmed načel Kodeksa sodniške etike (v nadaljnjem besedilu: Kodeks), kjer je določeno, da sodnik vzdržuje in varuje svojo neodvisnost in neodvisnost sodstva in ne dovoljuje nobenih posegov, ki bi lahko ogrozili neodvisno opravljanje sodniške funkcije. Kodeks povezuje sodniško etiko s konceptom sodniške neodvisnosti. S poklicnega stališča mora vsak sodnik delovati v skladu s položajem nosilca državne oblasti in na način, ki se pričakuje od najbolj odgovornih državljanov. S skrbnostjo, vestnostjo, prizadevnostjo in strokovno pozornostjo izpolnjuje svoje poklicno poslanstvo. Hkrati pa z neoporečnim obnašanjem, ki ga zagotavlja z obvladanim vedenjem, pokončnostjo in z varovanjem osebnega dostojanstva vsakogar, skrbi za spoštovanje osebnih etičnih zapovedi. Sodnikov poklicni in osebni ugled je jamstvo zaupanja javnosti v neodvisnost sodstva. Neodvisnost sodnika pomeni tudi, da mora biti sodnik sposoben izvrševati sodniško funkcijo neodvisno od socialnih, ekonomskih, političnih ali drugih zunanjih pritiskov, hkrati pa mora biti neodvisen tudi od ostalih sodnikov in nosilcev sodne ter pravosodne uprave. Kodeks zato poudarja, da sodnik ne sme dovoliti nobenih posegov v neodvisnost, v okviru načela neodvisnosti pa opredeljuje tudi pomen sodnikove materialne oziroma funkcionalne neodvisnosti. Gre za neodvisnost od kakršnihkoli neposrednih ali posrednih navodil, vplivov, spodbud, groženj, pritiskov ali vmešavanj v proces sodnikovega odločanja ne glede na to, od kod in iz katerih razlogov taki nedovoljeni posegi izvirajo.
Tudi državni tožilec ne sme opravljati funkcij, ki so po določbi ustave nezdružljive s funkcijo državnega tožilca, niti ne sme opravljati dejavnosti ali sprejeti zaposlitve ali dela, ki jih po določbi ustave in zakona ne sme opravljati oziroma sprejeti sodnik (prvi odstavek 47. člena ZDT-1).
Glede dolžnosti državnega pravobranilca ter nezdružljivosti oziroma združljivosti funkcije državnega pravobranilca, se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško službo, če Zakon o državnem pravobranilstvu ne določa drugače (prvi odstavek 57. člena ZDPra).
V zvezi s predlogom državljana, da bi stroka sama izbirala kandidate v pravosodju pa pojasnjujemo, da je bil zastavljen cilj priprave predlogov ustavnih sprememb, ki bi omogočile uvedbo preizkusnega mandata za sodnike in državne tožilce, poleg tega pa še ustreznejši in mednarodno pravno primerljiv način imenovanja sodnikov. V pripravljenih strokovnih tezah za Ustavni zakon je za nove kandidate za sodnice in sodnike predlagana uvedba t. i. preizkusnega mandata – opravljanje sodniške funkcije za dobo treh let, šele nato imenovanje v trajni sodniški mandat. Sodnike bi tako v preizkusni kot v trajni mandat imenoval Sodni svet, ki bi jih tudi razreševal.
Vendar pa je za uvedbo novega postopka imenovanja sodnikov primarno potrebna sprememba Ustave RS, za katero je potrebna dvotretjinska večina vseh poslank in poslancev, šele nato pa lahko sledijo predlogi normativnih sprememb. Prioriteta Nacionalnega reformnega programa na področju pravosodja je povečanje kakovosti in učinkovitosti pravosodja. K temu bo nedvomno prispeval tudi nov Zakon o sodnem svetu, ki je trenutno v zakonodajnem postopku, ključne rešitve pa so usmerjene v krepitev vloge in položaja Sodnega sveta, nove pristojnosti na področju sodne uprave ter prenos pristojnosti v zvezi z disciplinskimi postopki zoper sodnike pa bodo prispevale k povečanju splošnega zaupanja v pravosodje.
Glede na gornje izčrpno pojasnilo, ki se nanaša na pregled normativnih podlag, katerim je skupno zagotavljanje nepristranskosti, neodvisnosti in/ali samostojnosti pravosodnih funkcionarjev, kot jih vsebujejo veljavni predpisi, menimo, da ni dodatnih razlogov, ki bi pomenili potrebo po njihovih spremembah ali dopolnitvah.