22. 1. 2018
Odziv Ministrstva za finance
V zvezi s konkretnim predlogom za, smiselno povzeto po predlogu, popolno obdavčitev cerkve oziroma spremembo zakonodaje, ki obdavčitev ureja, zlasti na področju davčne obravnave kulturnih spomenikov, uvodoma splošno in z vidika davčne politike navajamo, da davčna zakonodaja sistemsko ureja področje obdavčitve, v skladu s pravnim okvirjem, ki velja v RS, in v skladu s cilji in nameni davčne politike, ter posledično določa davčno obravnavo transakcij, dohodkov in premoženja subjektov, pravnih in fizičnih oseb, vključno verskih skupnosti. Davčna zakonodaja mora določiti davčno obravnavo predmetnih oseb oziroma transakcij, ki jih le-te opravijo. Konkretna pomembnejša določila posameznih davčnih predpisov, primeroma predpisov za obdavčitev premoženja, zasledujejo načela in cilje posameznega davka. V nadaljevanju omenjena določila bistvenih predpisov, relevantna za obdavčitev cerkve, pregledno navajamo.
Sistem obdavčevanja dobav blaga in storitev z DDV je v RS urejen z Zakonom o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji, ZDDV-1), ki je usklajen z zakonodajo Unije. Verske skupnosti, vključno cerkev, v skladu s 5. členom ZDDV-1 štejejo za davčne zavezance v zvezi opravljanjem ekonomske dejavnosti ter so od dobav blaga in storitev, ki jih opravijo v okviru te dejavnosti za plačilo, dolžne obračunavati in plačevati predpisani davek na dodano vrednost (DDV). So pa te osebe, tako kot ostali davčni zavezanci, v skladu s 44. členom ZDDV-1 oproščene plačila DDV od dobav objektov in zemljišč, na katerih so ti objekti postavljeni (razen če je dobava opravljena, preden so objekti prvič vseljeni oz. uporabljeni, ali če je dobava opravljena, preden potečeta dve leti od začetka prve uporabe oz. prve selitve), in dobav zemljišč (razen stavbnih zemljišč). Plačila DDV so te osebe nadalje v skladu z 42. členom ZDDV-1 oproščene v zvezi z opravljanjem storitev versko duhovne oskrbe in od socialno varstvenih storitev, ki jih opravljajo, pri čemer pa jim v sistemu DDV, kot oproščenim davčnim zavezancem, v zvezi z njihovimi nabavami blaga in storitev ni priznana pravica do odbitka DDV. Predmet DDV po ZDDV-1 tudi niso zneski, ki jih davčni zavezanci izplačajo osebam, ustanovljenim za opravljanje verske dejavnosti (kar enako velja tudi za osebe, ustanovljene za opravljanje humanitarne, kulturne, znanstvene, socialnovarstvene, vzgojno-izobraževalne, športne ali sindikalne dejavnosti) in pri tem ne gre za plačilo za opravljeno dobavo.
Sistem obdavčitve dohodkov pravnih oseb je določen z Zakonom o davku od dohodkov pravnih oseb (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji, ZDDPO-2). Verske skupnosti, vključno cerkev, se po 9. členu ZDDPO-2 uvrščajo med t.i. zavezance, ki so ustanovljeni za opravljanje nepridobitne dejavnosti (kot so npr. društva, ustanove, zavodi). Ti zavezanci plačajo davek le od dohodkov iz opravljanja pridobitne dejavnosti. Za dohodke iz opravljanja nepridobitne dejavnosti velja oprostitev davka od dohodkov pravnih oseb. S podzakonskim aktom je natančneje določeno, kaj se šteje za dohodke iz pridobitne in iz nepridobitne dejavnosti. Kriteriji za razmejevanje, kot sledi v podzakonskem aktu, so določeni že v 9. členu ZDDPO-2, in sicer je določeno, da minister, pristojen za finance, podrobneje opredeli pridobitno oziroma nepridobitno dejavnost za namene navedenega člena, pri tem pa upošteva, da se pridobitna dejavnost opravlja na trgu zaradi pridobivanja dobička, da z opravljanjem pridobitne dejavnosti zavezanci iz tega člena konkurirajo na trgu z drugimi osebami po tem zakonu, ter vrsto pravne osebe zavezanca iz tega člena. Pripominjamo, da so za konkretno davčno obravnavo pomembna vsa dejstva in okoliščine konkretnega primera, denimo vnaprej določena cena, zavezujoči ceniki, prostovoljnost, oblika nudenja storitev, okoliščine storitve itd. Davčno zakonodajo izvaja Finančna uprava RS.
Davčna obravnava dediščin in daril: V skladu z Zakonom o davku na dediščine in darila (Uradni list RS, št. 117/06 in 36/16 – odl. US) verske skupnosti, v nasprotju z nekaterimi drugimi pravnimi osebami zasebnega prava, sicer niso zavezanke za obdavčitev, vendar so, ne glede na to dejstvo v primerljivem položaju z drugimi pravnimi osebami zasebnega prava, saj zanje zakon v 9. členu izrecno določa oprostitev, v kolikor prejeto dediščino ali darilo namenijo opravljanju svoje nepridobitne (verske, človekoljubne, dobrodelne, zdravstvene, socialno-varstvene, izobraževalne, raziskovalne ali kulturne dejavnosti ali za opravljanje dejavnosti zaščite in reševanja) dejavnosti. Zakon prav tako določa oprostitev, če gre za darilo ali dediščino, ki ima status kulturnega spomenika, pod pogojem, da podarjenega ali podedovanega kulturnega spomenika ne odtuji pred potekom 10 let in pod pogojem, da je kulturni spomenik dostopen za javnost ali da je namenjen izvajanju kulturnih dejavnosti, o čemer sklene dedič ali obdarjenec z ministrstvom, pristojnim za kulturo, sporazum z neomejenim trajanjem. V kolikor pa verska skupnost prejme dediščino in darilo za namene opravljanja ekonomske dejavnosti, jo prejme kot ekonomski subjekt, ki opravlja pridobitno dejavnost. V takem primeru se vrednost prejetega premoženja šteje kot prihodek subjekta, ki se vključi v ugotavljanje njegovega dobička iz pridobitne dejavnosti.
Davčna obravnava nepremičnin: Ker je v predlogu vladi izrecno izpostavljena davčna obravnava »kulturnih spomenikov« pojasnjujemo, da so verske skupnosti, vključno cerkev, enako kot vsi drugi prodajalci nepremičnin, v zvezi s prenosom lastninske pravice na nepremičninah po Zakonu o davku na promet nepremičnin (Uradni list RS, št. 117/06 in 25/16 – odl. US) dolžne plačevati predpisani davek na promet nepremičnin. Tega davka so verske skupnosti, prav tako enako kot vsi drugi davčni zavezanci, v skladu z 10. členom navedenega zakona oproščene plačevati le v zvezi s prenosom nepremičnin, ki imajo status kulturnega spomenika, pod pogojem, da je kulturni spomenik dostopen za javnost ali da je namenjen izvajanju kulturne dejavnosti, o čemer lastnik sklene z ministrstvom za kulturo, sporazum z neomejenim trajanjem.
V Sloveniji je posedovanje nepremičnin pravnih oseb danes obdavčeno z nadomestilom za uporabo stavbnih zemljišč (NUSZ). Po določbah Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85 – popr., 33/89, Uradni list RS, št. 24/92 – odl. US, 44/97 – ZSZ in 101/13 – ZDavNepr) in Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo, 14/05 – popr., 92/05 – ZJC-B, 93/05 – ZVMS, 111/05 – odl. US, 126/07, 108/09, 61/10 – ZRud-1, 20/11 – odl. US, 57/12, 101/13 – ZDavNepr, 110/13, 19/15, 61/17 – GZ in 66/17 – odl. US) se dajatev plačuje za nezazidana in zazidana stavbna zemljišča. Zavezanec za plačilo NUSZ je neposredni uporabnik zemljišča ali stavbe (imetnik pravice razpolaganja oziroma lastnik). Na podlagi določb prvega odstavka 59. člena Zakona o stavbnih zemljiščih se nadomestila ne plačuje med drugim za stavbe, ki jih uporabljajo verske skupnosti za svojo versko dejavnost. Skladno s pojasnilom Ministrstva za okolje in prostor, ki je pristojno za NUSZ, se med stavbe za opravljanje verske dejavnosti, ki so oproščene NUSZ, štejejo: cerkve, kapele, župnišča, kaplanije, škofijski prostori, semenišča, verske šole, samostani, pa tudi stanovanjski prostori v teh stavbah, razen če se oddajajo v najem. Za vse druge vrste stavb (na primer za poslovne stavbe in dele stavb) in za nezazidana stavbna zemljišča pa je verska skupnost lahko zavezanka za plačilo.
Dodatno: Uvodoma je v predlogu vladi splošno omenjena uvedba UTD na prebivalca v navezavi z vsebino predloga vladi. Navedeno je, da bi s popolno obdavčitvijo cerkve dosegli povišanje prihodkov državnega proračuna in bi lahko razmislili o uvedbi UTD na prebivalca. Glede tega splošno navajamo, da zadevi nista neposredno povezani. Prihodki iz davkov so prihodki proračuna, ki je integralen vir sredstev in se - splošno pojasnjeno, uporablja za financiranje javne porabe. Vprašanje UTD - Univerzalni temeljni dohodek je koncept za prerazporeditev državnega dohodka. Z njim bi se prav vsem državljanom, ne glede na njihov socialni status in na njihovo starost, zagotovil enak, fiksni mesečni dohodek. Višina tovrstnega dohodka se določa glede na zmožnost države in je širše vprašanje, ne davčno, ter sega na področje več politik, denimo ekonomske, socialne in delovne.
Ministrstvo za finance glede na navedeno meni, da je veljavna davčna obravnava verskih skupnosti ustrezna in je ni treba spreminjati. Ministrstvo za finance pa, kot je bilo uvodoma navedeno, prouči predloge zavezancev oziroma zainteresirane javnosti in jih upoštevaje vsakokratni pravni okvir, cilje in namene davčne politike in javnofinančno stanje, lahko upošteva pri pripravi, spremembi ali dopolnitvi zakonodaje s svojega delovnega področja.