6. 4. 2017
Odziv Ministrstva za pravosodje
Uvodoma želimo poudariti, da Ministrstvo za pravosodje ne sme komentirati konkretnih zadev, o katerih odločajo sodišča Republike Slovenije, saj mu to preprečujeta ustavno načelo delitve oblasti (drugi odstavek 3. člena Ustave Republike Slovenije; v nadaljevanju: Ustava) in ustavno določena neodvisnost sodnikov, ki so pri opravljanju sodniške funkcije vezani le na ustavo in zakon (125. člen Ustave).
Ministrstvo za pravosodje prav tako ne more podati takšne razlage predpisa iz svoje pristojnosti, ki bi pravno zavezovala druge državne organe ali celo sodišča. V Republiki Sloveniji lahko t.im. avtentično razlago zakonov poda le Državni zbor Republike Slovenije, pri čemer gre (s primerjalnopravnega vidika) za posebnost, ki jo je moč najti le še v nekaterih drugih državah. Ministrstvo za pravosodje torej v nadaljevanju podaja zgolj neobvezna pojasnila.
Zakon o kazenskem postopku določa, da morajo sodišče in državni organi, ki sodelujejo v kazenskem postopku po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe (t.i. načelo materialne resnice; prvi odstavek 17. člena ZKP). Hkrati pravica sodišča in državnih organov, ki sodelujejo v kazenskem postopku, da presojajo, ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezana na nobena formalna dokazna pravila in ne z njimi omejena (t.i. načelo proste presoje dokazov; prvi odstavek 18. člena ZKP). Iz navedenega torej sledi, da mora sodišče ugotoviti materialno resnico o preteklem dogodku, hkrati pa je pri presoji tega, katere dokaze bo uporabilo in kakšno težo jim bo dalo, svobodno. Kljub temu pa ne sme opreti svoje odločbe na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo določb kazenskega postopka in je zanje v ZKP določeno, da se sodna odločba nanje ne more opreti, ali ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza (t.i. ekskluzijsko pravilo; drugi odstavek 18. člena ZKP). Republika Slovenija ima skratka dokaj strogo zamejeno možnost uporabe dokazov, če so ti pridobljeni s kršitvami človekovih pravic (ZKP ne predvideva rešitve, ki jo sicer poznajo nekatere druge primerljive tuje ureditve, torej tehtanje med na eni strani težo kršitve človekovih pravic in na drugi strani pomenom konkretnega dokaza za uspeh postopka). Dodatno je potrebno upoštevati, da sta »Neupravičeno prisluškovanje in zvočno snemanje« in »Neupravičeno slikovno snemanje« kaznivi dejanji.
V zgoraj opisanem predlogu je pravilno navedeno, da je za prikrite preiskovalne ukrepe potrebna sodna odredba oziroma, da zaradi varstva različnih ustavnih vrednost (zasebnosti, osebnega dostojanstva ipd.) za prikrite preiskovalne ukrepe velja precej strog režim oziroma so zanje predpisani natančni pogoji (149.a, 150. in 151. člen ZKP). Ustavno sodišče Republike Slovenije je tako npr. v preteklosti že razveljavilo celotno poglavje ZKP, ki je urejalo prikrite preiskovalne ukrepe, ker takratna ureditev ni bila zadosti določna in sorazmerna. Zakonodajalec je posledično pri ureditvi prikritih preiskovalnih ukrepov na abstraktni in splošni ravni že opravil tehtanje med različnimi ustavnimi vrednotami.
Morebitno snemanje kaznivega dejanja, ki bi ga opravil posamezen državljan, bi bilo torej prav tako potrebno preučiti zlasti z vidika tehtanja med posameznimi človekovimi pravicami, ki so v konkretnem primeru v koliziji. Ustava Republike Slovenije namreč v poglavju o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, zasebnosti ter osebnostnih pravic (35. člen). Kot ostale človekove pravice je tudi ta praviloma omejena samo s pravicami drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave). Ustavno sodišče Republike Slovenije je v dosedanji praksi že zavzelo podobno stališče (citirani primer se sicer nanaša na civilnopravno področje): »Poseg v pravico do zasebnosti bi bil pod določenimi pogoji dopusten, vendar bi moralo v pravnem postopku za izvedbo dokaza, pridobljenega s kršitvijo pravice do zasebnosti, obstajati posebej utemeljene okoliščine. Izvedba takšnega dokaza bi morala imeti poseben namen za izvrševanje neke ustavno zavarovane pravice. V takšnem primeru mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti in skrbno prisoditi, kateri pravici je treba dati prednost.«
Glede na navedeno, ni presenetljivo, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: Vrhovno sodišče) v dosedanjih primerih, ko je presojalo dopustnost dokaza – »zasebnega posnetka« v kazenskem postopku, tehtalo med različnimi prirejenimi človekovimi pravicami. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je tako že tehtalo med obdolženčevo pravico do zasebnosti na eni strani in (nekoliko poenostavljeno) oškodovančevo pravico do varnosti na drugi strani. Ocenilo je, da kolikor je obdolženec uporabil komunikacijsko sredstvo za izrekanje grožnje oškodovancu, to je za storitev kaznivega dejanja, se ne more uspešno sklicevati, da mu je bila s posnetkom kršena pravica do zasebnosti. V omenjenem primeru se je obdolženec, ki se je zavedal, da ga oškodovanec snema, izrekel besede, ki predstavljajo grožnjo, pravici do zasebnosti oziroma pravici na glasu odpovedal. V drugem primeru je Vrhovno sodišče že tehtalo med obdolženčevo pravico do zasebnosti in pravico do osebnega dostojanstva oziroma pravico do časti in dobrega imena zasebnega tožilca in odločilo, da pretehta slednja. Podobno je v še enem primeru primeru tehtalo med obdolženčevo pravico do zasebnosti in pravico oškodovanke do osebne varnosti ter prav tako dalo večjo težo pravici oškodovanke. Vrhovno sodišče pa je bilo manj strogo v primeru, ko je bil posnetek narejen s pomočjo predhodno »fiksno« nameščene videokamere (torej videokamere, ki je zakonito nameščena z namenom varovanja premoženja), saj je ocenilo, da v takšnem primeru obdolženec sploh ne more uživati varstva zasebnosti. V enem primeru pa je Ustavno sodišče Republike Slovenije vsaj obrobno ocenjevalo zasebno snemanje tajnega policijskega sodelavca s strani storilca kaznivega dejanja (diktafon), vendar je bilo tam očitno pomembno, da posnetek že tehnično ni bil dovolj uporaben.
Četudi vprašanja, ki zadevajo snemanje in javno uporabo posnetka, spadajo tudi v pristojnost Informacijskega pooblaščenca, pa je treba poudariti, da je presoja takšnih posnetkov kot (ne)dopustnih dokazov v domeni sodišča, ki odloča o konkretnem sodnem sporu. Informacijski pooblaščenec tako tudi sam v mnenjih s tega področja izrecno poudarja, da presoja o uporabnosti dokazov (»zasebnih posnetkov« v sodnih postopkih) ni njegova pristojnost.
Glede na vse navedeno, je presoja dopustnosti posnetka kot dokaza odvisna od konkretnih okoliščin – ali je npr. oseba zgolj snemala javni prostor in na posnetek naključno ujela storilca, ali je oseba npr. snemala zasebni pogovor brez da bi predhodno obvestila drugo osebo o snemanju, ali je oseba sistematično zasledovala in snemala storilca, ali je oseba dejansko oblikovala nekakšno bazo posnetkov oziroma zbirko osebnih podatkov in jo hranila ter nadalje obdelovala ipd.
Zaključno skratka lahko ugotovimo, da je posnetek kaznivega dejanja, storjenega po telefonu, ki ga zabeleži posameznik, praviloma lahko dokaz v kazenskem postopku, pri čemer je njegova uporabnost odvisna od okoliščin konkretnega primera. Sodna praksa glede vseh možnih nians takšnih situacij še ni povsem razdelana, niti ne more biti glede na sistemska pravila, ki smo jih navedli na začetku našega neobveznega pojasnila (zlasti 17. in 18. člen ZKP), za reševanje teh vprašanj pa so pristojna neodvisna sodišča. Zaradi navedenih razlogov je nemogoče vnaprej na splošni in abstraktni ravni decidirano odgovoriti, ali bi bilo vsakršno snemanje veljaven dokaz v kazenskem postopku.