Glede na to, da imamo informatizirano javno Zemljiško knjigo v kateri se lahko vsak prepriča kdo je lastnik nepremičnine, je na mestu, da se priposestvovanje kot ena od oblik pridobitve lastninske pravice na nepremičnini črta iz zakona.
Če bo predlog prejel vsaj 11 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Odziv Ministrstva za pravosodje
V zvezi z navedenim predlogom uvodoma pojasnjujemo, da priposestvovanje kot enega izmed možnih načinov pridobitve lastninske pravice na nepremičnini (pridobitev na podlagi zakona) ureja Stvarnopravni zakonik (v nadaljnjem besedilu: SPZ; Uradni list RS, št. 87/02 in 91/13) v drugem in tretjem odstavku 43. člena, in sicer določa, da pridobi dobroverni lastniški posestnik nepremičnine lastninsko pravico na njej po preteku desetih let, pri čemer SPZ dopušča tudi možnost priposestvovanja dela nepremičnine (v primeru izvrševanja dobroverne lastniške posesti na delu nepremičnine). V skladu za navedenim so predpostavke za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem dobra vera (prepričanje priposestvovalca, da je na podlagi določenega pravnega naslova upravičen do posesti), lastniška posest (volja imeti stvar v posesti kot lastnik) in pretek časa (10 let).
Institut priposestvovanja je močno povezan z institutom posesti, pri čemer priposestvovanje po eni strani varuje interese priposestvovalca (s tem, da mu po daljšem času dobrovernega izvrševanja lastninske pravice to pravico prizna), po drugi strani pa varuje pravni promet, torej tretje osebe, ki s priposestvovalcem v prepričanju, da je ta resnični lastnik stvari, sklepajo pravne posle. (M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur: Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ljubljana 2016, str. 284)
Čeprav na nepremičninskem področju javnost podatkov o nepremičninah zagotavlja zemljiška knjiga, z vpogledom v katero se lahko vsakdo prepriča, kdo je lastnik konkretne nepremičnine, pa ni mogoče v prav vseh primerih izključiti dobrovernosti priposestvovalcev in posledično ukiniti instituta priposestvovanja lastninske pravice na nepremičninah.
Treba je namreč upoštevati, da se pri pridobitvah nepremičnin pred uveljavitvijo SPZ načelo vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo v primerih, ko je bil vpis možen, ni dosledno spoštovalo, prav tako pa zaradi neurejenega stanja zemljiškoknjižnega stanja nepremičnin vpis v številnih primerih sploh ni bil možen. Sodna praksa zato tudi po uveljavitvi SPZ dopušča tako imenovano zunajknjižno priposestvovanje, zlasti v odločbah, ki se nanašajo na starejša razmerja. Pri tem šteje, da sta ključnega pomena za dobrovernost ustrezen pravni naslov, na podlagi katerega je priposestvovalec oziroma njegov posestni prednik pridobil posest, in dejstvo, da je bila posest mirna in »nemotena« s strani pravega lastnika. Prav tako je treba upoštevati, da tudi po uveljavitvi SPZ ni treba zahtevati vpisa v zemljiško knjigo, če obstajajo posebne, izredne okoliščine, zlasti, če do vpisa ni prišlo iz razlogov, ki niso na strani pridobitelja (npr. če ni vzpostavljena etažna lastnina niti urejeno solastniško razmerje, če ni prišlo do parcelacije iz razlogov na strani odsvojitelja, če je ta izginil, ne da bi izstavil ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo, ali če je umrl, pa kateri od dedičev ne izstavi zemljiškoknjižnega dovolila, ker ni znano, kje se nahaja). Glede na to, da se v primeru dedovanja in pridobitve lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa lastninska pravica pridobi brez vpisa v zemljiško knjigo, obstaja možnost zunajknjižnega priposestvovanja nepremičnine tudi v primerih, ko bi bila pridobitev z dedovanjem ali odločbo sodišča ali upravnega organa zaradi kateregakoli razloga neveljavna. Pri nepremičninah, ki niso vpisane v zemljiško knjigo, pa je zunajknjižno priposestvovanje edini način priposestvovanja. (M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur: Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ljubljana 2016, str. 290 – 293) Glede na navedeno ocenjujemo, da je priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah v veljavni zakonodaji ustrezno urejeno, zato predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.
PRIPOSESTVOVANJE – je to zakon, ki dela spore ali je napisan zato, da ščiti pravice državljanov?
Zakon o priposestvovanju nepremičnin omogoča, da do priposestvovanja nepremičnine po SPZ (stvarnopravnem zakoniku) pride, če je mogoče dokazati, da je nekdo imel v posesti nepremičnino določeno dobo (10 let), torej ko poteče priposestvovalna doba in če je bila posest dobroverna in lastniška. Država je pri tem zakonu svojo lastnino zaščitila saj v zakonu piše, da na javnem dobru priposestvovanje ni mogoče.
Kaj to v praksi pomeni: To pomeni, da nekdo, ki je v »dobri veri« užival tuje premoženje več kot 10 let, lahko toži dejanskega zemljiškoknjižnega lastnika zemljišča, da bo to zemljišče njegovo, pa čeprav je dejanski lastnik zemljišča ves ta čas plačeval davke za to zemljišče. V praksi to pomeni, da lahko nekdo priposestvuje del sosednje parcele, če s pričami dokaže, da je 10 let »v dobri veri« užival tuje premoženje. Razen, če oškodovani lastnik lahko dokaže, da je nasprotoval poseganju na svojo nepremičnino. Dokaže pa lahko samo, če dejanje prijavi na policijo, sproži pravni postopek ali ima verodostojne priče (priče pa po navadi ne želijo pričati, ker se s sosedi nočejo kregati).
Novi zakon o priposestvovanju je stopil v veljavo leta 2000, kljub temu, da je Geodetska Uprava Republike Slovenije izdalo priporočilo, da priposestvovanje ni možno. Pravosodno sodišče je to priporočilo zavrglo z obrazložitvijo »vsak mora skrbeti za svoje neprimičnine«. To pomeni, da moramo dokazljivo (policija, tožbe) opozarjati vse sosede, ki segajo v naše zemljišče. To je zelo težko za lastnike, ki imajo v lasti veliko parcel, kot so seveda slovenske zelo razdrobljene kmetije, še posebej zato, ker nihče točno ne ve, kje so točne meje ali pa se ne želijo spuščati v spore s sosedi. Poleg tega veliko lastnikov zemljišč svoje parcele daje v najem, oziroma v brezplačno uporabo, brez pogodb ali pa se pogodbe z leti oziroma z menjavo generacij izgubijo (za primer lahko navedem izgubljene oporoke v arhivih sodišča). Zakon izključuje priposestvovanje zemljišča v lasti države saj država ne more skrbeti za svoje meje. Se pravi država je zaščitila sama sebe, ljudje pa morajo sami poskrbeti za točne meje svojih parcel.
Zakaj bi morali ukiniti zakon o priposestvovanju!
1. Zato, ker sedaj zakon ščiti tistega, ki rine v sosednje parcele (imeti več in več je že v naravi človeka).
2. Zato, ker mora država poskrbeti za zaščito tistega, ki je oškodovan in ne tistega, ki si želi pridobiti nepremičnine.
3. Ker v dobi digitalizacije zakon o priposistvovanju ni več primeren, saj izhaja zakon še iz rimskih časov.
4. Ker lastniki zemljišč ne želijo zaščititi svojih zemljišč na tak način, da sosede uradno obveščajo, da uporabljajo njihova zemljišča saj bodo potem z vsemi skregani. Sploh pa običajno nihče ne ve točno kje je meja.
5. Ker morajo imeti oškodovani lastniki zemljišč denar za dolgotrajne in drage sodne postopke, v kolikor jih nekdo toži za priposestvovanje zemljišča. V kolikor denarja nimajo se ne morejo braniti.
6. Ker imamo zemljiškoknižni kataster, ki sploh ne velja, saj te lahko nekdo toži na podlagi zakona o priposestvovanju.
7. Ker potencialno oškodovani lastniki plačujejo davke državi za svoja zemljišča. Nato pa del ali celo parcelo priposestvuje nekdo drug, ki parcelo uživa, davkov za zemljišče pa nikoli ni plačeval.
8. Tudi, če skleneš s sosedom ustni dogovor, da lahko naprimer kosi travnik do preklica, po 10 letih v primeru spora ne moreš dokazati, da je ta ustni dogovor sploh obstajal.
9. Ker nekateri kmetje ne poznajo dobro zakonov in ne znajo zaščititi svojega premoženja pred priposestvovanjem.
10. Ker zakon o priposestvovanju poznajo balkanske države (Bosna, Hrvaška, Grčija .. .), razvite države pa ta zakon ukinjajo.
11. Ker ne poznam primera, kjer bi zakon o priposestvovanju dejansko odločil na stran pravice. Je pa mnogokrat odločil na stran krivice predvsem zato, ker tožene stranke niso imele denarja za dolgotrajno in drago pravdanje.
12. Ker poznam krivične primere, kjer so določene osebe koristile sosednja zemljišča, na koncu pa še sodno zmagale. Običajno s poravnavo saj tožene stranke niso imele denarja za pravdanje.
13. Ker je običajen razlog za tožbe, ki se opirajo na zakon o priposestvovanju naslednji: »Zaradi principa, ker je tak zakon«. Se pravi, tožniki niti niso iskali pravice, ampak so tožili, ker jim to zakon omogoča.
14. Ker se takšni sodni primeri (še posebej dobljeni primeri), širijo kot gobe po dežju med prebivalci Slovenje, jih razdvojujejo in spravljajo v spore. Zakaj? Zato ker zakon o priposestvovanju ščiti tistega, ki rine v sosednjo parcelo. Ni čudno, da so Slovenci na podeželju tako skregani med seboj. Nemalokrat lastniki zemljišč niti nočejo dovoliti vrisati gerke kmetu, ki obdeluje zemljišče (za posledico imamo uradno manj kmetijskih zemljišč in posledično manj evropskega denarja), ali pa tako ali drugače uporabljati zemljišče, kot je košnja in tako naprej. Teh primerov je zelo veliko.
15. V mladosti nisem vedel, zakaj ljudje gradijo ograje okrog svoje parcele, zabijajo kole na mejo, podijo ljudi iz svojih parcel in se kregajo med seboj zaradi mej. Sedaj sem prepričan, da je težava v zakonu, ker dopušča legalno krajo nepremičnin.
Spoštovani! Glede na zgoraj navedeno sem prepričan, da se s spremembo zakona o priposestvovanju, kjer bi zakon moral biti enakovreden za vse (tako za državno lastnino in privatno lastnino), strinja vsaj 99% Slovencev. Še posebej pa tisti, ki imajo v lasti več nepremičnin – se pravi kmetov, ki imajo več kilometrov neurejenih mej in ne vejo, kje točno so meje. Pa tudi, če imajo urejene meje, še ne pomeni, da jih zaradi zakona o priposestvovanju ne morejo izgubiti. Edini, ki se s spremembo zakona ne bodo strinjali, so interesne skupine, ki so napisale zakon saj živijo od ljudi, ki so v sodnih sporih.
Glede na to, da zakon močno vpliva na lastnike nepremičnin sem mnenja, da bi moralo Ministrstvo za kmetijstvo in Ministrstvo za okolje in prostor (v kolikor se seveda ministrstvi strinjata, da je potrebno zakon o priposestvovanju spremeniti ali ukiniti), skupaj začeti lobirati za spremembo zakona pri Ministrstvu za pravosodje. Sploh pa sem mnenja, da bi lahko kakšna politična stranka dala pobudo za spremembo zakona na javno obravnavo. Verjetno bo takšna politična stranka pridobila veliko volivcev. Zakon o priposestvovanju me niti nebi nikoli motil, če se sam nebi znašel v nekem pravdnem postopku, kjer je bila na koncu iztožena pravica do priposestvanja na podlagi košnje travnika. V postopku sem se znašel kot stranski udeleženec. Ker mi ni bilo vseeno sem sodnico vprašal, če se ji zdi prav, da lahko iztožiš pravico do lastnine na podlagi njene uporabe. Odgovor sodnice je bil sledeč: »TAK JE ZAKON, ČE SE Z ZAKONOM NE STRINJATE POJDITE NA VOLITVE.« Odgovoril sem ji: »Prav bom šel na volitve, koga pa naj volim?«
Še en odlomek iz naše himne: »ne vrag, le sosed bo mejak!«
Točno to, kar praviš. Namreč ta način pridobivanja lastninske pravice z krimialnim početjem preko sodišč je milo rečeno kriminal obeh. Tukaj je potrebno takšen način brisati in uvesti normalna razmerja preko kupnih pogodb. Sedaj pa imamo anarhijo, katero smo videli že v zadnjem popisu nepremičnin in pred uvedbo nepremičninskega davka.
Kje piše in pod kakšnimi pogoji je mogoče priposestvovati lastninsko pravico?
Stvarnopravni zakonik (SPZ) www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa