Priposestvovanje na nepremičnini kot legalno krajo naj se črta iz zakona

Odziv Ministrstva za pravosodje

V zvezi z navedenim predlogom uvodoma pojasnjujemo, da priposestvovanje kot enega izmed možnih načinov pridobitve lastninske pravice na nepremičnini (pridobitev na podlagi zakona) ureja Stvarnopravni zakonik (v nadaljnjem besedilu: SPZ; Uradni list RS, št. 87/02 in 91/13) v drugem in tretjem odstavku 43. člena, in sicer določa, da pridobi dobroverni lastniški posestnik nepremičnine lastninsko pravico na njej po preteku desetih let, pri čemer SPZ dopušča tudi možnost priposestvovanja dela nepremičnine (v primeru izvrševanja dobroverne lastniške posesti na delu nepremičnine). V skladu za navedenim so predpostavke za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem dobra vera (prepričanje priposestvovalca, da je na podlagi določenega pravnega naslova upravičen do posesti), lastniška posest (volja imeti stvar v posesti kot lastnik) in pretek časa (10 let).

Institut priposestvovanja je močno povezan z institutom posesti, pri čemer priposestvovanje po eni strani varuje interese priposestvovalca (s tem, da mu po daljšem času dobrovernega izvrševanja lastninske pravice to pravico prizna), po drugi strani pa varuje pravni promet, torej tretje osebe, ki s priposestvovalcem v prepričanju, da je ta resnični lastnik stvari, sklepajo pravne posle. (M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur: Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ljubljana 2016, str. 284)

Čeprav na nepremičninskem področju javnost podatkov o nepremičninah zagotavlja zemljiška knjiga, z vpogledom v katero se lahko vsakdo prepriča, kdo je lastnik konkretne nepremičnine, pa ni mogoče v prav vseh primerih izključiti dobrovernosti priposestvovalcev in posledično ukiniti instituta priposestvovanja lastninske pravice na nepremičninah.

Treba je namreč upoštevati, da se pri pridobitvah nepremičnin pred uveljavitvijo SPZ načelo vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo v primerih, ko je bil vpis možen, ni dosledno spoštovalo, prav tako pa zaradi neurejenega stanja zemljiškoknjižnega stanja nepremičnin vpis v številnih primerih sploh ni bil možen. Sodna praksa zato tudi po uveljavitvi SPZ dopušča tako imenovano zunajknjižno priposestvovanje, zlasti v odločbah, ki se nanašajo na starejša razmerja. Pri tem šteje, da sta ključnega pomena za dobrovernost ustrezen pravni naslov, na podlagi katerega je priposestvovalec oziroma njegov posestni prednik pridobil posest, in dejstvo, da je bila posest mirna in »nemotena« s strani pravega lastnika. Prav tako je treba upoštevati, da tudi po uveljavitvi SPZ ni treba zahtevati vpisa v zemljiško knjigo, če obstajajo posebne, izredne okoliščine, zlasti, če do vpisa ni prišlo iz razlogov, ki niso na strani pridobitelja (npr. če ni vzpostavljena etažna lastnina niti urejeno solastniško razmerje, če ni prišlo do parcelacije iz razlogov na strani odsvojitelja, če je ta izginil, ne da bi izstavil ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo, ali če je umrl, pa kateri od dedičev ne izstavi zemljiškoknjižnega dovolila, ker ni znano, kje se nahaja). Glede na to, da se v primeru dedovanja in pridobitve lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa lastninska pravica pridobi brez vpisa v zemljiško knjigo, obstaja možnost zunajknjižnega priposestvovanja nepremičnine tudi v primerih, ko bi bila pridobitev z dedovanjem ali odločbo sodišča ali upravnega organa zaradi kateregakoli razloga neveljavna. Pri nepremičninah, ki niso vpisane v zemljiško knjigo, pa je zunajknjižno priposestvovanje edini način priposestvovanja. (M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur: Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, Uradni list Republike Slovenije, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ljubljana 2016, str. 290 – 293) Glede na navedeno ocenjujemo, da je priposestvovanje lastninske pravice na nepremičninah v veljavni zakonodaji ustrezno urejeno, zato predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.