14. 3. 2017
Odziv Ministrstva za okolje in prostor
Zakon o vodah (ZV-1) opredeljuje vodo kot naravno javno dobro in je kot taka v lasti RS. Zakon nadalje razlikuje splošno rabo vode (pitje, kopanje, potapljanje, drsanje ali druge osebne potrebe,...) in posebno rabo vode, za katero je treba pridobiti vodno pravico, ki jo podeljuje samo država (vodno dovoljenje, koncesija, v določenih primerih tudi evidentiranje). ZV-1 določa še, da je za rabo vode, ki presega meje splošne rabe, za rabo naplavin in podzemnih voda, treba pridobiti vodno pravico. V 125. in 136. členu ZV-1 je natančno določeno, za katere namene rabe vode je treba pridobiti vodno dovoljenje, ki ga izda Direkcija RS za vode, oziroma za katere namene koncesijo, ki jo podeli Vlada RS. Primerjava med rabo vode v okviru gospodinjstva v okviru splošne rabe, in v okviru posebne rabe vode v mali pivovarne, je zato povsem neprimerna.
Ni odveč izpostaviti niti, da je bila z Ustavnim zakonom o dopolnitvi III. poglavja Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, z dne 30. 11. 2016) pravica do pitne vode vpisana v Ustavo Republike Slovenije in je s tem postala ustavno varovana kategorija. V skladu z novim 70.a členom Ustave ima vsakdo pravico do pitne vode, vodni viri so javno dobro v upravljanju države, ti pa služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev in v tem delu niso tržno blago. Posebna raba vode je mogoča le v primeru, da so že predhodno zagotovljene ustrezne količine pitne vode za oskrbo prebivalstva. Šele v tem primeru je mogoče pridobiti posebno pravico rabe za vodo, kot recimo v konkretnem primeru za proizvodnjo pijač.
ZV-1 v 136. členu posebej določa, da je v primeru rabe vode za proizvodnjo pijač potrebno pridobiti koncesijo in sicer v primeru, če ima uporabnik vode lastne vrtine ali zajetja. V primeru, da gre za odvzem vode iz objektov in naprav, namenjenih oskrbi s pitno vodo (drugi odstavek 125. člena), pa ZV-1 določa, da je za to potrebno pridobiti vodno dovoljenje. Prvi odstavek 123. člena ZV-1 določa, da se vodno dovoljenje ali koncesijo podeli proti plačilu (v nadaljnjem besedilu: plačilo za vodno pravico). Prvi odstavek 124. člena ZV-1 določa, da je imetnik vodne pravice za rabo vode, naplavin ali vodnih zemljišč v lasti države dolžan plačevati tudi vodno povračilo, sorazmerno obsegu vodne pravice.
Stališče pobudnika, da gre pri malih pivovarnah samo za lastne potrebe (gostinski obrat) kot tudi za pokrivanje potreb lokalne skupnosti je zmotno, saj se pri tem mali pivovar tržno obnaša in svoje pivo prodaja in gre torej za opravljanje pridobitne dejavnosti, ki je povezana z gospodarskim izkoriščanjem vode kot javnega dobra. Uporaba v teh primerih predstavlja vodo kot surovino, kar omogoča izvajanje gospodarske dejavnosti v primerih, ko je ta voda na razpolago in njen odvzem istočasno ne povzroča poslabševanje stanja ali onemogočanje javne oskrbe z vodo. Takšna raba vode je smiselna oziroma koristna, saj na primer prinaša zaposlitve in prihodke tako lokalnim skupnostim kot državi, dokler ne ogroža uporabo vode v javnem interesu.
Za proizvodnjo pijač, kamor sodijo tudi male pivovarne, se voda lahko zagotavlja iz lastnih virov (vrtin ali zajetij), oziroma iz javnega sistema za vodooskrbo. V primeru, da je mala pivovarna priključena na javni sistem (omrežje) oskrbe s pitno vodo, potem bo javna služba oskrbe s pitno vodo v okviru prostih razpoložljivih količin določala možno porabo vode v mali pivovarni, saj ima prednostno pravico oskrba s pitno vodo. V vsakem primeru gre za izkoriščanje javnega dobra, na katerem se lahko v skladu s 70. členom Ustave pridobi posebna pravica uporabe pod pogoji, ki jih določa zakon, pri tem je potrebno upoštevati tudi načelo enake obravnave in je zato potrebno pri odločanju o posebni rabi vode vse interesente za izvajanje posebne rabe vode oziroma vse uporabnike vode obravnavati enako, ne glede na gospodarsko panogo. Takšna enaka obravnava izhaja iz ustavnega načela enakosti pred zakonom, ki zahteva, da je enake položaje potrebno obravnavati enako, različne pa različno. Zakonodajalcu tako že po Ustavi Republike Slovenije ni dopuščeno, da bi posamezno skupino gospodarskih subjektov (npr. male pivovarne) obravnaval drugače in jim omogočil posebno rabo vode pod bistveno drugačnimi pogoji kot drugim. Za vsako proizvodnjo piva je potrebna določena količina vode, ne glede na to, kakšno vodno pravico (koncesijo ali vodno dovoljenje) ima uporabnik vode, pri tem pa ni bistveno, za kakšen obseg proizvodnje gre pri posameznemu gospodarskemu subjektu, ob tem pa vode kot javnega dobra ni mogoče izkoriščati brezplačno.
Za posebno rabo vode na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije imetnik vodne pravice plačuje nadomestilo, ki je prihodek proračuna RS in se zbira v skladu za vode, katerega sredstva so namenjena za financiranje vodne infrastrukture, vključno z nakupom zemljišč, potrebnih za njeno gradnjo, gradnje državne in lokalne infrastrukture, ki je potrebna zaradi gradnje vodne infrastrukture, izvajanja posamičnih strokovnih nalog ministrstva, pristojnega za vode, povezanih z izdelavo načrtov upravljanja voda, strokovnih nalog v zvezi s podeljevanjem vodnih pravic in izdajanjem vodnih soglasij, določanjem meje vodnih in priobalnih zemljišč ter strokovnih nalog, povezanih z določitvijo parcele vodnega zemljišča, gradnje in posodobitve vodnih zadrževalnikov namenjenih za namakanje kmetijskih zemljišč, ki so državna vodna infrastruktura, nakupa vodnih in priobalnih zemljišč in sofinanciranja nakupa priobalnih zemljišč s strani lokalnih skupnosti, strokovnih in razvojnih nalog za izvajanje tega zakona, ki jih opravljajo pravne osebe javnega prava, ki jih je ustanovila Republika Slovenija v ta namen, medobčinskih ali regionalnih projektov gradnje objektov za črpanje, filtriranje in zajem vode ter prenosnih vodovodov za zagotovitev javne oskrbe s pitno vodo v skladu z operativnimi programi varstva okolja in drugih posameznih strokovnih in razvojnih nalog za izvajanje Zakona o vodah. Tako pridobljena sredstva iz naslova vodne pravice se torej porabljajo namensko.
Predlagana sprememba zakonodaje bi med drugim privedla tudi do tega, da, bi bili mali pivovarji izključeni ob morebitnih potrebnih omejitvah pri posebni rabi vode v primeru povečanih potreb pri oskrbi prebivalstva s pitno vodo, temveč bi bili tudi izključeni od plačila za posebno rabo vode, saj bi tovrstna izjema v zvezi z obveznostjo pridobitve vodne pravice pomenila, da Republika Slovenija kot lastnik vode kot javnega dobra sploh ne razpolaga s podatkom o njenem izkoriščanju. Poleg tega bi slednje predstavljalo tudi selektivno in neenakopravno obravnavo gospodarskih subjektov, ki rabijo vodo za izvajanje svoje dejavnosti in celo nedovoljeno državno pomoč.
Navedba pobudnika, da je količina proizvedenega piva državi tako ali tako znana že iz trošarinskih podatkov, ki jih mora proizvajalec redno javljati davčni upravi zaradi plačila trošarin ni povsem pravilna. Pri vodnem povračilu se upošteva celotna količina načrpane oziroma uporabljene vode Trošarinski podatki, ki jih mora pivovar posredovati davčni upravi zaradi plačila trošarin, pa samostojna ekonomska kategorija in niso primerljivi s podatki za obračun koncesije oz vodnega povračila. Pobudnik očitno predpostavlja, da se vsa načrpana količina vode porabi na način, da se proda v obliki piva, kar seveda ni res, saj se tekom proizvodnje pijač, kot je recimo pivo, določen del vode uporabi v samem procesu proizvodnje. Slednji podatek pa ni nepomemben, saj tudi s proizvodnjo piva v malih pivovarnah nastanejo odpadne vode, ki obremenjujejo okolje in je tudi s tega stališča potrebno imeti nadzor nad tem.
Glede na vse navedeno Ministrstvo za okolje in prostor nasprotuje ukinjanju vodne pravice za male pivovarne.