9. 1. 2017
Odziv Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
Slovenija prav tako kot Nizozemska nima potepuških psov oziroma prostoživečih nelastniških psov, saj je že od leta 1946 urejeno označevanje psov, od leta 2003 pa elektronsko označevanje in vpis psa in njegovega lastnika v centralno evidenco. Zgodovinsko gledano Slovenija nikoli ni imela večjih populacij uličnih/potepuških psov, saj smo uvedli obvezno cepljenje proti steklini in kontumac že kmalu po koncu druge svetovne vojne.
Zakon o zaščiti živali (Ur.l.RS, št. 38/13, UPB-3) natančno opredeljuje dolžnosti skrbnika živali in odgovornost za skrb za zapuščene živali. Skrb za zapuščene živali v Republiki Sloveniji je javna služba, za katero je odgovorna lokalna skupnost in je urejena z Zakonom o zaščiti živali (Ur.l.RS, št.38/13, UPB-3) , ki določa, katere živali so zapuščene živali in kako je urejena skrb za zapuščene živali. Zapuščene živali so skladno z 31. točko 5. člena najdene, oddane ali odvzete hišne živali razen prostoživečih živali. 22. točka istega člena definira, kdo je skrbnik živali in določa, da je skrbnik pravna ali fizična oseba, ki odgovarja za žival, ne glede na to, ali je njen lastnik ali zanjo le skrbi. Skrbnik zapuščene živali je imetnik zavetišča oziroma občina, če ne zagotovi zavetišča. 32. točka istega člena opredeli zavetišče kot objekt, v katerem se poskrbi za pomoč, oskrbo in namestitev zapuščenih živali.
27. člen ZZŽiv določa, da se zapuščenim živalim zagotovi pomoč, oskrba in namestitev v zavetišču. Zagotovitev zavetišča je v pristojnosti lokalne skupnosti, ki se izvršuje kot javna služba, pri čemer mora biti na vsakih 800 registriranih psov v občini zagotovljeno eno mesto v zavetišču. ZZZiv torej določa, da je oskrba za zapuščene živali lokalna zadeva javnega pomena in da se izvaja kot javna služba.
Imetnik zavetišča je pravna ali fizična oseba, ki izpolnjuje pogoje, določene s Pravilnikom o pogojih za zavetišča za zapuščene živali (Ur.l.RS, št. 45/00, 78/04). Med drugim pravilnik določa obvezno kastracijo in sterilizacijo mačk in psic pred oddajo novemu lastniku, kar je vključeno v stroške oskrbe zapuščene živali v zavetišču in je strošek, ki bremeni lokalno skupnost (javne finance). Pravilnik prav tako ureja problem prostoživečih mačk, to so zapuščene mačke ali njihove potomke, ki niso vajene stika s človekom in živijo prosto v okolju brez neposredne pomoči človeka, ter se v okolju nenadzorovano razmnožujejo. Namen določb v pravilniku je preprečevati nenadzorovano razmnoževanje mačk brez lastnikov. Mačka mora biti po opravljenem posegu sterilizacije ali kastracije ustrezno oskrbljena. Ko se vrne v okolje, mora biti ustrezno označena. Poleg tega je potrebno poudariti tudi to, da se žival vrne v okolje le, če je le-to primerno za bivanje in če ni mogoče najti osebe, ki bi želela skrbeti za odlovljeno žival, ali pa živali ni mogoče ustrezno socializirati. Pri oceni o primernosti živali za vrnitev v okolje je nujno upoštevati tudi zdravstveni status posamezne živali, kar mora opraviti ustrezno usposobljena oseba (veterinar klinično pregleda žival in opravi potrebne diagnostične preiskave). Mačke prenašalke zoonoz (npr. mikrosporija) nikakor niso primerne za vrnitev v okolje, tudi če so na videz zdrave. Prav tako za vrnitev v okolje niso primerne mačke, ki so pozitivne na FeLV ali FIV, saj so te živali prenašalci virusa, kljub temu, da so klinično zdrave, hkrati pa so to živali, ki bodo kasneje v življenju brez veterinarske oskrbe trpele zaradi napredovane bolezni.
Iz prakse vemo, da veterinarske organizacije same v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi večkrat letno nudijo popuste pri sterilizaciji in kastraciji lastniških živali. Tudi zavetišča organizirajo podobne akcije. Žal velikokrat sredstva, ki so na voljo, sploh niso izkoriščena. Zato menimo, da je bistvenega pomena, še pred razmišljanjem o uvedbi subvencij za kastracijo oziroma sterilizacijo, osveščanje ljudi o primernosti kastracije in sterilizacije, predvsem razbijanje predsodkov o kastraciji psov.
Prispevek Uprave na to temo najdete na njihovem spletnem mestu. Poleg navedenega Zakon o zaščiti živali v 11. členu natančno določa, da je odgovornost skrbnika, da z osamitvijo, kontracepcijo, sterilizacijo ali kastracijo živali prepreči rojstvo nezaželenih živali oziroma tistih živali, katerim ne more ali noče zagotoviti oskrbe po tem zakonu. Ta zahteva sodi k odgovornemu lastništvu živali in je dolžnost vsakega lastnika živali.
Ob spremembah zakonodaje s področja skrbi za zapuščene živali je bilo s strani stroke in pripravljavca predpisa večkrat predlagano, da lokalne skupnosti uvedejo prispevke za vse lastnike živali, pri čemer bi se sterilizacija/kastracija živali šteli za olajšavo. Predlog je bil v zakonodajnem postopku zavrnjen.
Vsekakor pa se ne strinjamo s predlogom obdavčitve rodovniških psov, saj iz izkušenj in poznavanja področja vemo, da s takim pristopom ne bi povečali posvajanja psov iz zavetišč, saj je delež rodovniških psov glede na celotno populacijo psov v Sloveniji izredno nizek (< 45 %). Bi pa po drugi strani z obdavčitvijo dodatno pospešili/podprli trgovino s t.i. nerodovniškimi psi, ki so pasmam podobni, a precej cenejši od v Sloveniji vzrejenih čistopasmeskih psov, in po katerih je kljub številnim informacijam in osveščanju javnosti še vedno veliko povpraševanje. Torej bi podprli nelojalno konkurenco našim resnim vzrediteljem hkrati nehumano ravnanje s pasjimi mladički in njihovimi materami na t.i. pasjih farmah in med prevozom v okviru ilegalne trgovine s tovrstnimi psmi.