9. 1. 2017
Odziv Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
Slovenija prav tako kot Nizozemska nima potepuških psov oziroma prostoživečih nelastniških psov, saj je že od leta 1946 urejeno označevanje psov, od leta 2003 pa elektronsko označevanje in vpis psa in njegovega lastnika v centralno evidenco. Zgodovinsko gledano Slovenija nikoli ni imela večjih populacij uličnih/potepuških psov, saj smo uvedli obvezno cepljenje proti steklini in kontumac že kmalu po koncu druge svetovne vojne.
Zakon o zaščiti živali (Ur.l.RS, št. 38/13, UPB-3) natančno opredeljuje dolžnosti skrbnika živali in odgovornost za skrb za zapuščene živali. Skrb za zapuščene živali v Republiki Sloveniji je javna služba, za katero je odgovorna lokalna skupnost in je urejena z Zakonom o zaščiti živali (Ur.l.RS, št.38/13, UPB-3) , ki določa, katere živali so zapuščene živali in kako je urejena skrb za zapuščene živali. Zapuščene živali so skladno z 31. točko 5. člena najdene, oddane ali odvzete hišne živali razen prostoživečih živali. 22. točka istega člena definira, kdo je skrbnik živali in določa, da je skrbnik pravna ali fizična oseba, ki odgovarja za žival, ne glede na to, ali je njen lastnik ali zanjo le skrbi. Skrbnik zapuščene živali je imetnik zavetišča oziroma občina, če ne zagotovi zavetišča. 32. točka istega člena opredeli zavetišče kot objekt, v katerem se poskrbi za pomoč, oskrbo in namestitev zapuščenih živali.
27. člen ZZŽiv določa, da se zapuščenim živalim zagotovi pomoč, oskrba in namestitev v zavetišču. Zagotovitev zavetišča je v pristojnosti lokalne skupnosti, ki se izvršuje kot javna služba, pri čemer mora biti na vsakih 800 registriranih psov v občini zagotovljeno eno mesto v zavetišču. ZZZiv torej določa, da je oskrba za zapuščene živali lokalna zadeva javnega pomena in da se izvaja kot javna služba.
Imetnik zavetišča je pravna ali fizična oseba, ki izpolnjuje pogoje, določene s Pravilnikom o pogojih za zavetišča za zapuščene živali (Ur.l.RS, št. 45/00, 78/04). Med drugim pravilnik določa obvezno kastracijo in sterilizacijo mačk in psic pred oddajo novemu lastniku, kar je vključeno v stroške oskrbe zapuščene živali v zavetišču in je strošek, ki bremeni lokalno skupnost (javne finance). Pravilnik prav tako ureja problem prostoživečih mačk, to so zapuščene mačke ali njihove potomke, ki niso vajene stika s človekom in živijo prosto v okolju brez neposredne pomoči človeka, ter se v okolju nenadzorovano razmnožujejo. Namen določb v pravilniku je preprečevati nenadzorovano razmnoževanje mačk brez lastnikov. Mačka mora biti po opravljenem posegu sterilizacije ali kastracije ustrezno oskrbljena. Ko se vrne v okolje, mora biti ustrezno označena. Poleg tega je potrebno poudariti tudi to, da se žival vrne v okolje le, če je le-to primerno za bivanje in če ni mogoče najti osebe, ki bi želela skrbeti za odlovljeno žival, ali pa živali ni mogoče ustrezno socializirati. Pri oceni o primernosti živali za vrnitev v okolje je nujno upoštevati tudi zdravstveni status posamezne živali, kar mora opraviti ustrezno usposobljena oseba (veterinar klinično pregleda žival in opravi potrebne diagnostične preiskave). Mačke prenašalke zoonoz (npr. mikrosporija) nikakor niso primerne za vrnitev v okolje, tudi če so na videz zdrave. Prav tako za vrnitev v okolje niso primerne mačke, ki so pozitivne na FeLV ali FIV, saj so te živali prenašalci virusa, kljub temu, da so klinično zdrave, hkrati pa so to živali, ki bodo kasneje v življenju brez veterinarske oskrbe trpele zaradi napredovane bolezni.
Iz prakse vemo, da veterinarske organizacije same v sodelovanju z lokalnimi skupnostmi večkrat letno nudijo popuste pri sterilizaciji in kastraciji lastniških živali. Tudi zavetišča organizirajo podobne akcije. Žal velikokrat sredstva, ki so na voljo, sploh niso izkoriščena. Zato menimo, da je bistvenega pomena, še pred razmišljanjem o uvedbi subvencij za kastracijo oziroma sterilizacijo, osveščanje ljudi o primernosti kastracije in sterilizacije, predvsem razbijanje predsodkov o kastraciji psov.
Prispevek Uprave na to temo najdete na njihovem spletnem mestu. Poleg navedenega Zakon o zaščiti živali v 11. členu natančno določa, da je odgovornost skrbnika, da z osamitvijo, kontracepcijo, sterilizacijo ali kastracijo živali prepreči rojstvo nezaželenih živali oziroma tistih živali, katerim ne more ali noče zagotoviti oskrbe po tem zakonu. Ta zahteva sodi k odgovornemu lastništvu živali in je dolžnost vsakega lastnika živali.
Ob spremembah zakonodaje s področja skrbi za zapuščene živali je bilo s strani stroke in pripravljavca predpisa večkrat predlagano, da lokalne skupnosti uvedejo prispevke za vse lastnike živali, pri čemer bi se sterilizacija/kastracija živali šteli za olajšavo. Predlog je bil v zakonodajnem postopku zavrnjen.
Vsekakor pa se ne strinjamo s predlogom obdavčitve rodovniških psov, saj iz izkušenj in poznavanja področja vemo, da s takim pristopom ne bi povečali posvajanja psov iz zavetišč, saj je delež rodovniških psov glede na celotno populacijo psov v Sloveniji izredno nizek (< 45 %). Bi pa po drugi strani z obdavčitvijo dodatno pospešili/podprli trgovino s t.i. nerodovniškimi psi, ki so pasmam podobni, a precej cenejši od v Sloveniji vzrejenih čistopasmeskih psov, in po katerih je kljub številnim informacijam in osveščanju javnosti še vedno veliko povpraševanje. Torej bi podprli nelojalno konkurenco našim resnim vzrediteljem hkrati nehumano ravnanje s pasjimi mladički in njihovimi materami na t.i. pasjih farmah in med prevozom v okviru ilegalne trgovine s tovrstnimi psmi.
www.dnevnik.si/novice/slovenija/imetniki-zavetisc-porazeni-na-ustavnem-sodiscu-2712376/
Kmetijsko ministrstvo namerava 27. januarja v javno obravnavo poslati kar pet zakonskih predlogov. Tudi zakon o zaščiti živali, ki ga spreminjajo predvsem zaradi nevzdržnih razmer v zavetiščih za zapuščene živali, saj je veljavni način financiranja oskrbe teh živali neustrezen. Imetniki zavetišč so ustavnemu sodišču predlagali, naj zakonsko ureditev v zvezi s tem razveljavi, a je to pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno.
Meni se pa zdi to kar nekaj. Sploh spodnji del, za davek na rodovniške živali. To ne bo rešilo ničesar. Saj se v SLO še najmanj kupuje rodovniške pse in mačke, ker je toliko lažje kupit " čistokrvnega" brez rodovnika. ,in rodovniških je tudi najmanj po cestah in zavetiščih , ker vzreditelj svojega "luksuza" ne da kar vsakomur. In tudi pravi vzreditelj že tako ali tako zapravi morje denarja za kvalitetno vzrejo po predpisih, stroški so ogromni ( že pred kotitvijo, samico se ponavadi pelje po 300+km do -par tisoč km v tujino na paritev k odličnemu, zdravemu, ustreznemu samcu, ki izpolnjuje psico, katerih rodovnika se skladata, da o ostalih stroških, vzrejnih pregledih, slikanju kolkov, komolcev, pregledu srca, izdaji rodovnikom, obisku vzrejnega referanta ne govorim, kje je šele kvalitetna prehrana, cepljenja, čipiranja, - marsikateri trgovec nerodovniških živali ne napravi niti tegar, cene za tako slabo oskrbovano leglo pa so kljub temu ogromne) ) Problem je ravno, ker si vsak bik lahko privošči poceni psa, ki ga lahko dobi takoj, za vsakim vogalom. In ti rodovniški, so najmanj sporni, saj so plod kontrolirane vzreje, ki izločuje vse bolne, nestabilne ( agresivne, plahe) živali ( takšni psi dobijo prepoved nadaljega parjenja, je pa problem, ker potem nekateri začno takšne nestabilne, neustrezne pse prodajat kot "čistokvrne brez rodovnika" ker jim kinološka zveza prepoveduje rodovniško vzrejo). Že na bolhi je 600+ oglasov le za nerodovniške, rodovniških je bore malo, pa še ti grejo ogromnokrat v tujino. In tukaj se sploh ne gre, da katera žival ni ddovolj dobra. "Čistokrvni brez rodovnika" so plod neodgovornih, denarja pohlepnih ljudi, ki jim dol visi za svoje mladiče, zato pa jih vsakomur prodajo, ne testirajo staršev za morebitne anomalije, ki se prenašajo na potomce... O psih pa pogosto nimajo pojma oz. se za vzrejo odločijo iz zelo bednih razlogov. Poleg tega, pa še lažejo ljudem, da so njihovi psi "čistokokrvni" kar pa še zdaleč niso, ne veš prav ničesar o prednikih, izvor ni znan, preverjen, prav tako je zdravje, pripadnost pasmi pod vprašajem.Rešitev bi bila OZAVEŠČANJE, kastracija/sterilizacija VSEH živali čigar lastniki jih ne ZNAJO imet pod kontrolo oz. niso plemenske, vzrejne živali. In prepovedat zaslužarijo z nerodovniškimi živalmi. Tako kot imajo to vse Skandinavske države, kjer prodaja nerodovniških živalih ne samo, da je nezaželjena, še z zakonom prepovedana je.
sem nasprotnik dosedanjih oblik kastracije pri živalih, ker je s tem njihovo življenje močno okrnjeno-hendikepirano. Zato podpiram vazektomijo, ob kateri nagon samcev ostane skoraj neokrnjen.
sem za obdavčitev snobov na vseh področjih njihovih potreb razkazovanja, ne le vzreje živali z rodovniki
Zadeva ni črno-bela, in pa morda bo vseeno potrebno sprejeti določene kompromise glede na to, da ima slovenija ogromno število domačih živali. Četudi sem proti nekaterim odločbam mislim, da bi sprejetje tega predloga vseeno prineslo več koristnega kot ne. lp
Adamantium, škoda, da niste naredili povzetkov povezave, članek je predolg in v prvi polovici, dokler sem brala, nisem našla nič tako revolucionarnega, da bi me prepričalo. Saj imajo tudi oni na kupe zavetišč in zavrženih živali, le 52 % izgubljenih psov najde svojega lastnika. Torej - zakaj jih drugih 48 ne? Jih lastniki nočejo več, odgovarjajo kdaj za to?
UVHVVR se bo spet začel hvaliti, kako je njihovo delo super, pa je daleč od tega...
Obvezna sterilizacija/kastracija vseh živali bi rešila problem za vse večne čase. Za živali brez lastnika bi ta poseg plačala država, za vse lastniške živali bi strošek moral kriti lastnik. Stoodstotni nadzor sicer žal ni možen, zato bi se nekaj živali še vedno skotilo, te bi brez težav lahko dobile dom, vsi, ki bi hoteli imeti ne s/k žival, bi morali pridobiti posebno dovoljenje in plačati davek. Potem bi bil hitro mir, Slovenija pa bi prihranila kakšen 1,5 milijona evrov na letni ravni, ki jih porabi v ta namen.
Domov je premalo, polna pa niso le zavetišča, tudi "zasebniki", potem pa se še uvaža pse iz republih bivše Jugoslavije, potem pa se prinesejo še nove bolezni. Stanje je kaotično, vedno hujše, zaradi poplave živali tudi vedno več društev in zavetišč zamiži na eno oko pri izbiri lastnikov, s čimer pa se problem le kopiči in podaljšuje.
Ne vem, kako je na Nizozemskem, a naša inšpekcija je na področju zaščite živali povsem neučinkovita.
Zanje problem obstaja le, če žival dobesedno crkuje od lakote v lastnem blatu, na desetine krav že mora poginiti, preden odredijo odvzem. Ker so otopeli, vidijo problem le v skrajnih zadevah, pa še takrat izgubljajo čas z ureditvenimi odločbami. Drugim živalim je po njihovem mnenju ok, zanje so predmeti, ki se jih mora hraniti pod določenimi pogoji - 3-metrska ketna, voda, nekaj uti podobnega in že je za njih vse v redu.
Dokler ne bo ustrezne zakonodaje, ki bi se dosledno izvrševala, ter dodatnih izobraževanj inšpektorjev s področja etologije, tako dolgo ne bo nič bolje.
Tako je, kot je napisala Stefanija.
Sterilizacija in kastracija živali v zavetiščih je že brezplačna oz. na stroške države, ker zavetišče nesterilizirane oz. nekastrirane živali sploh ne bi smelo oddati, je pa res, da se nekatera zavetišča na to lepo požvižgajo. Rodovnik živali ni luksuz, ampak je namenjen preprečevanju prenašanja bolezni in gensko pogojenih težav z ene generacije na naslednjo, kar posledično zmanjšuje tudi pogostost obiskov pri veterinarju in hkrati s tem tudi stroške povezane z njim. Predlog niti malo ne posega na področje izboljšanja problematike prenatrpanih zavetišč in izboljšanja življenj živali, ampak je le še en poskus zagrenjenega človeka, ki bi si na tem svetu preprosto želel manj psov in mačk.
Uhm, čistokrvni psi (kamor spadajo vsi rodovniški) imajo večjo verjetnost prenosa genskih "defektov" kot mešanci, tako da vaša trditev ne bo ravno držala.
Ne drži. Je že davno dokazano, da mešanci v povprečju (statistika) niso nič bolj zdravi kot čistokrvneži.
Povezava na raziskavo o tej temi:
www.instituteofcaninebiology.org/blog/health&
Kje je kak vir, ki dokazuje vašo trditev?