Obveznost preživljanja staršev
Pozdravljeni,
Predlog spremembe 189. člen Družinskega zakonika oz. njegove uporabe.
(1) Polnoletni otrok je dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti.
Razlogi za spremembo:
1. Starš je svojega otroka dolžan preživljati do dopolnjenega 18. leta starosti, če se šola pa najkasneje do 26. leta starosti. Torej, otrok lahko na koncu dalj časa preživlja svojega starša kot je on njega.
2. Nujna je omejitev višina plačila glede na plačo npr. 10 % dohodkov. Zdajšnja določila zakona "po svojih zmožnosti" namreč pomeni, da je nekdo z 800 EUR neto plače zmožen plačevati npr. 300 EUR za svojega starša, torej mu ostane le malo za lastno preživetje in lastne otroke.
3. Po tem zakonu imajo do dostojnega življenja prednost zavezančevi starši in ne njegovi otroci.
4. Torej po tem zakonu otroci plačujejo nezmožnost ali načrtno nesposobnost staršev, da nimajo dovolj za svoje preživetje.
5. Poleg spremembe tega zakona pa bi morala bbiti tudi omejitev izbire doma za ostarele, saj tisti starš, ki nima dovolj sredstev, da si dom tudi plača ne more in ne bi smel izbirati doma, saj vemo, da so cene doma zelo različne. Torej od nekje 700 EUR do 1.500 EUR. Torej nekdo ki ima penzijo 500 EUR si ne more izbrati doma za 1.500 EUR, da potem otrok do svoje zmožnosti plačuje preostanek. Ta omejitev je nujna, saj si tudi otrok ni moral v svoji mladosti izbirati kje bo živel, da bo imel npr. svojo sobo in ne nazadnje tudi ne vpliva na to kako je starš skrbel zanj.
6. Problem tega zakona je tudi, da se pri sposobnosti koliko je zavezanec sposoben preživljati svojega starša upošteva tudi dohodek otrokovega partnerja, kar posledično pomeni, da se dolžnost preživljanja starša posredno prelevi tudi na zavezančevega partnerja.
7. Tudi zavezanec za plačilo ne more živeti preko svojih zmožnosti, torej če si lahko privošči dvosobno stanovanje ne more od tretjega zahtevati naj mu doplačuje za bolj luksuzno nepremičnino oz. življenje.
8. V kolikor ima upravičenec (starš) na voljo nepremičnine oz. drugo premoženje, bi morala država (CSD) zahtevati, da se za plačilo institucionalnega varstva najprej porabijo privarčevana oz. ustvarjena sredstva, šele potem bi lahko omejeno plačilo padlo na zavezance. V nasprotnem primeru lahko upravičenec proda nepremičnino in denar obdrži zase, zavezanci pa mu morajo doplačevati dom.
Problem tega zakona ni pri normalnih družinah, saj pri normalnih starših ne bo nikoli problem razumevanja svojega otroka ter posledično tudi njegove denarne zmožnosti. Vsak normalen starš bo svojim otrokom pomagal in se zanje žrtvoval, ne pa da bi pričakoval, da bo v težak položaj pahnil svojega otroka. In takemu staršu tudi otrok ne bo nikoli odrekel pomoči. Problem tega zakona je, da je na strani staršev, ki načrtno ali pa nenačrtno škodujejo svojemu ortroku. Torej starš, ki je alkoholik, odvisen od zdravil ali drugih snovi, mentalno bolan, ali pa načrtno zloben, se po tem zakonu oz. pri uporabi tega zakona dovoljuje, da si ne glede na svoje zmožnosti izbere luksuzno namestitev v institucionalnem varstvu.
Pri pisanju zakona oz. pravilnika za njegovo uporabo bi se morali pisci le-tega postaviti tudi v kožo zavezanca za plačilo, in da življenje ni samo črno belo, in da ni samo dobrih staršev, ampak da obsatajajo tudi slabi. Še enkrat zakon oz. njegova uporaba pri razumnih starših ni problem, pri nerazumnih pa lahko zavezancu za plačilo pošteno otežijo njegovo življenje in življenje njegovih najbližjih (otrok in zakonca).
Lep pozdrav,
Obveznost vzdrževanja staršev izhaja iz definicije družine - starši in otroci. Skrajnosti najdemo povsod in so v manjšini, zato ne bi bilo smiselno zaradi nekaj primerov oblikovati predpis. Za urejanje odstopanj od normativov imamo organizirane tudi centre za socijalno delo.
Centri za socialno delo, so žal bolj centri za mešanje dr.....
Vsekakor so potrebne omejitve, ker marsikateri starš ni dobro skrbel za svoje otroke (jih je pretepal, izvajal razno nasilje, ves denar zapravil za pijančevanje, otrok pa je stradal....). In zakaj bi naj potem tak otrok imel dolžnost skrbeti za svojega starša? Samo zato, ker je nekoč v davnini bil posledica minute užitkov? Prisila za skrb ni prava stvar. Če nekdo sam ni toliko zrel in odgovoren, da bo skrbel za starše, ga nima smisla prisiljevati. Po drugi strani pa bi bilo potrebno spremeniti tudi zakon o dedovanju, ne pa da se dogaja, da nekdo skrbi za svoje starše, ti pa svoje premoženje zapustijo recimo cerkvi. V takšnem primeru bi moral imeti otrok prednost dedovanja in bi se morala takšna oporoka izničiti.
Prebral sem vaš komentar in se z vami popolnoma strinjam. Edino kar mi ni jasno je zakaj ste glasovali proti predlogu. Da pa ne bo pomote, ali kdo glasuje za ali proti je čisto njegova odločitev, vendar ko sem prebral vaš komentar se mi je zdelo, da se strinjate z mojo ugotovitvijo po spremembi obstoječe zakonodaje. Lpj
Zato, ker nisem za spremembo v takšnem smislu kot je predlagano. V kolikor bi spremembe vsebovale tudi varovalke, ki jih predlagam, bi glasoval za. Glas sem spremenil, saj je bolje, da podprem tak predlog, kot da pade v vodo, v kolikor pa bo nekdo tam zgoraj bral tudi komentarje, pa toliko bolje.
"Nujna je omejitev višina plačila glede na plačo npr. 10 % dohodkov".
Torej ukinimo prispevke za pokojninsko zavarovanje, ki znašajo 38% in sami plačujmo staršem za penzijo in to le 10% plače ?
Se opravičujem vendar ne razumem vašega komentarja, saj obveznost preživljanja lastnih staršev nima zveze s prispevki za pokojninsko blagajno. Lpj
Za kaj pa plačujemo prispevke, če ne za preživljanje staršev?
Dejstvo je, da star človek ni nikomur več potreben in je vsem v breme.
Kar velja za preživljanje otrok, naj velja tudi za preživljanje staršev. Nekajkrat sem bil priča primerom, na osnovi katerih je nastal pregovor, da oče lahko preživi deset otrok, deset otrok pa težko enega očeta ... Ko je treba plačati, jih ni, ko je treba dedovati, pa se stepejo za dediščino.
Žalostno je, da ljudje za polno delovno dobo prejemajo pokojnine, zaradi katerih so hitro lahko v breme svojim otrokom, ki si ustvarjajo lastno življenje. In to je sramota brez primere. Država, ki je na tak način ponižala tiste, ki so jo 40 let vzdrževali, in jih spravila v odvisnost od drugih, ni vredna, da pljuneš nanjo.
Spoštovani,
če bi dobro prebrali to kar sem napisal bi mogoče malo razmislili preden ste napisali vaš komentar. Vsekakor ima vsak pravico do svojega mnenja, stvari niso samo črno bele ampak vmes je še veliko drugih odtenkov.
lp
Sem prebral. In bil priča, kako sta hčeri po očetovi smrti spravili mamo iz hiše (hišice), ker sta pač hoteli svoj delež ...
Skrbeti je treba za svoje otroke, ker si sami ne morejo pomagati..
Skrbeti je treba za svoje starše, ko le- ti brez pomoči ne zmorejo (več).
Prvo ste že bili, drugo Vas še čaka. Upajte, da ne boste nikoli potrebni pomoči in v breme komur koli.
Heizenberg- v breme so samo tisti starši, ki nebi smeli imeti na žalost nikoli otrok. Samo tisti, ki so svoje celo življenje bili v breme. Govorim o nasilju v družini, incestu itd. In ravno taki, ki nikoli niso bili zmožni opravljati svoje naloge kot starši, sedaj na stara leta izkoriščajo zakon. Saj 95% ostalih že v času svojega življenja lepo poskrbi za otroke in zase. Srečni otroci, ki imajo take starše. Pa še malo pregovorov; Starost te vpraša, kje ti je bila mladost!
Kar si sejal, to boš žel!...... LP